Jesús Fernández-Villaverde v svoji novi knjigi Terra Incognita izpostavlja na prvi pogled presenetljiv empirični obrat: med državami OECD naj bi danes obstajala pozitivna korelacija med dohodkom na prebivalca in totalno stopnjo rodnosti (TFR). Medtem ko je v tradicionalnem demografskem prehodu veljalo, da z rastjo dohodka rodnost upada, naj bi bilo med razvitimi državami zdaj ravno nasprotno – bogatejša ko je država, višja naj bi bila njena rodnost.

Vir:  Jesús Fernández-Villaverde

Razlaga bi lahko bila, da višji dohodek olajša financiranje stanovanj, varstva in drugih stroškov otrok ter premožnejšim gospodinjstvom omogoča lažje usklajevanje poklicnega in družinskega življenja. OECD dejansko ugotavlja, da se je nekdaj negativna povezava med dohodkom in rodnostjo v ZDA izravnala, predvsem zaradi višje rodnosti na vrhu dohodkovne porazdelitve.

Toda iz korelacije med povprečnim dohodkom in povprečno rodnostjo držav še ni mogoče sklepati, da bogastvo samo po sebi spodbuja rodnost. Takšno sklepanje bi pomenilo klasično ekološko zmoto: povezavo, ugotovljeno na ravni držav, bi brez dodatnih dokazov prenesli na raven posameznikov oziroma gospodinjstev, čeprav je lahko posledica razlik v družinski politiki, dostopnosti otroškega varstva, stanovanjski ureditvi, starostni strukturi ali deležu priseljencev. Predvsem pa imajo bogatejše države, kot sem opozoril, še eno skupno značilnost – privlačijo več priseljencev. Ti so praviloma mlajši od domačega prebivalstva, večji delež priseljenk je v rodni dobi, v številnih državah pa imajo vsaj prve generacije priseljencev tudi nekoliko višjo rodnost. Preden pozitivno korelacijo razglasimo za vrnitev »dohodkovnega učinka«, bi bilo zato treba skupno TFR razstaviti na rodnost domačega in priseljenega prebivalstva.

Nadaljujte z branjem→

Morda se pravi razlog, zakaj se je The Economist tako nenavadno osebno spravil na Darona Acemogluja, skriva prav v njegovem najnovejšem članku »Automation and Repression«, napisanem z A. Ardo Gitmezom in Asujem Ozdaglarjem. Model pokaže, da avtomatizacija povečuje delež kapitala v nacionalnem dohodku, poglablja neenakost in s tem krepi nevarnost političnega upora delavcev; kapitalistična država pa lahko izbira med omejevanjem avtomatizacije, prerazdeljevanjem dohodka in represijo. Ker bi regulacija avtomatizacije ali redistribucija zmanjšali donose lastnikov kapitala, ti praviloma dajejo prednost represiji, ki jim omogoči nadaljnjo avtomatizacijo in še večjo akumulacijo kapitala. Nastane samoojačevalna spirala: več kapitala spodbuja več avtomatizacije, ta zahteva več represije, dolgoročni rezultat pa je lahko celo kapitalistično podprt državni udar in odprava demokracije.

Izsek iz povzetka članka:

Our main result is a complementarity between automation and repression. Unless the threat of revolt is quite weak or the capital stock is very low, the capitalist state prefers repression. A higher capital stock in turn encourages more automation and thus more repression. In our full dynamic model with capital accumulation, in the long run the economy tends to repression (again unless the threat of revolt is very weak). We also prove that the same conclusions apply when firms can additionally invest in new labor-intensive tasks. Finally, we show that, starting in a democracy, capital accumulation and thus greater automation encourages the capitalists to support a coup against democracy and set up a repressive system.

To je skoraj formalizacija politične vizije Petra Thiela (ustanovitelja podjetja Palantir, ki se ukvarja predvsem s sistemi nadzorovanja; njegovo tehnologijo je denimo uporabljal Izrael pri “avtomatiziranem” pobijanju Palestincev), ki je že leta 2009 zapisal, da ne verjame več v združljivost svobode in demokracije – pri čemer je treba »svobodo« razumeti predvsem kot neomejeno svobodo kapitala pred demokratičnim nadzorom, obdavčitvijo in prerazdeljevanjem. Acemoglujev model tako razgali neprijetno resnico: kapital v dobi UI nima nujno interesa ohranjati demokracije, če ta ovira avtomatizacijo in zaščito njegovih donosov.

Ker je The Economist že od svojega nastanka ideološki zaščitnik kapitala in njegovih lastnikov, mu takšna analiza seveda ni prijetna: spodkopava njegovo pripoved, da tehnološki napredek in svobodni trg samodejno povečujeta blaginjo in politično svobodo. Zato njegov članek ne deluje kot običajna akademska kritika, temveč kot naročen medijski uboj trenutno enega najvplivnejših ekonomistov – poskus diskreditacije avtorja, katerega raziskave bi lahko ogrozile legitimnost prevlade kapitala prav v trenutku, ko UI tej prevladi odpira zgodovinsko nove možnosti.

Let me be clear about my own views on Daron Acemoglu and The Economist’s recent piece on him.

I’ve long been critical of Acemoglu’s work, especially his work on institutions. After he was awarded the Nobel Prize together with Johnson and Robinson, I published an essay arguing that their work on institutions and development ignores colonial violence and wrongly identifies Western institutions as superior. I’ll link the essay in the replies.

Critique comes with the territory of being one of the world’s most famous economists. Acemoglu probably knows this and actually engages with his critics, constructively at times, as far as I can tell.

The Economist’s piece on Acemoglu is not framed like a serious critique of his work — it’s framed like a hit piece, trying to dig up anecdotal evidence for why Acemoglu is “overrated.” It’s a bizarre, sloppy article, and it’s strange that they would publish something like that. Then again, perhaps it’s a political move by The Economist given that Acemoglu has become more critical of unregulated capitalism.

And I don’t think it’s a coincidence that, in his response letter, Acemoglu takes issue with The Economist citing Noah Smith to make their case. While Smith’s newsletter is popular, people on this platform who have engaged with Smith know that he directs childish and inane insults at people, and even entire ethnic groups. I’ve seen Smith refer to pro-Palestine protesters as “Palestine fucks.”

So, yes, it’s hard to read The Economist’s critique of Acemoglu as anything more than a hit piece, and I fully support Acemoglu blasting the magazine for this unserious piece.

Daron Acemoglu je pri 58 letih eden najbolj produktivnih, citiranih in vplivnih sodobnih ekonomistov. Samo letos je objavil že več kot 10 znanstvenih člankov. Leta 2024 je skupaj s Simonom Johnsonom in Jamesom Robinsonom prejel Nobelovo nagrado za raziskovanje vpliva institucij na dolgoročni gospodarski razvoj, ob tem pa je avtor sedmih knjig in več sto znanstvenih člankov. The Economist je ta teden objavil nenavadno oster članek “The world’s most influential economist is oddly unconvincing”, v katerem je osebno napadel Acemogluja in javno postavil vprašanje, ali njegov položaj na samem vrhu ekonomske stroke dejansko ustreza izvirnosti in trdnosti njegovega raziskovalnega opusa. Nihče mu ne očita slabega raziskovanja ali akademskih nepravilnosti; očitek je predvsem, da se za matematično zahtevnimi modeli pogosto skrivajo precej konvencionalne ugotovitve, iz katerih Acemoglu izpeljuje politično zelo ambiciozne zaključke.

Osrednji predmet kritike je znameniti članek iz leta 2001, v katerem so Acemoglu, Johnson in Robinson s pomočjo smrtnosti evropskih naseljencev dokazovali, da kakovost kolonialnih institucij pojasnjuje velik del današnjih razlik v razvitosti držav. V kolonijah z visoko smrtnostjo naj bi Evropejci vzpostavljali ekstraktivne institucije, v ugodnejših okoljih pa vključujoče institucije, ki naj bi se ohranile do danes. Kritiki opozarjajo na pomanjkljive zgodovinske podatke, pripisovanje smrtnosti posameznim državam na podlagi podatkov drugih držav in občutljivost rezultatov na izbor vzorca. Tudi jaz sem tukaj na blogu objavil nekaj kritik na osrednjo tezo Acemogluja in kolegov in kako so to dokazovali. Acemoglu danes priznava, da bi danes spremenil nekatere podrobnosti ocenjevanja, vendar zavrača trditev, da popravki podatkov ovržejo temeljni rezultat.

Nadaljujte z branjem→

Trumpov »Economic D-Day« ni ime že dokončno oblikovanega sankcijskega paketa, temveč napoved nove faze »maksimalnega ekonomskega pritiska«, katere podrobnosti naj bi ameriško finančno ministrstvo predstavilo naslednji ponedeljek. Njegovo bistvo naj bi bile predvsem sekundarne sankcije: ZDA ne bi kaznovale samo iranskih bank, energetskih podjetij, ladjarjev, posrednikov in kriptomenjalnic, temveč tudi tuje države, banke in podjetja, ki bi Iranu še naprej omogočala prodajo nafte, izvajanje plačil, zavarovanje in prevoz blaga ali druge gospodarske povezave. Partnerji naj bi bili postavljeni pred izbiro med poslovanjem z Iranom in dostopom do ameriškega finančnega sistema in trga, zato je ukrep usmerjen zlasti proti Kitajski, ki kupi več kot 80 % iranske izvožene nafte, posredno pa tudi proti Indiji, Turčiji in drugim trgovinskim partnericam. Paket naj bi skupaj z ameriško pomorsko blokado Iranu zaprl še preostale izvozne in finančne kanale ter povzročil zlom režima, vendar Trump in finančni minister Scott Bessent za zdaj nista pojasnila natančnega obsega ukrepov, višine morebitnih carin ali meril za kaznovanje tretjih držav. Gre torej predvsem za poskus eksteritorialne gospodarske blokade Irana, ki bi lahko močno zaostril odnose s Kitajsko in drugimi državami ter dodatno zvišal svetovne cene nafte.

Za Kitajsko paket pomeni predvsem grožnjo sekundarnih sankcij: kitajske rafinerije, banke, ladjarji, zavarovalnice in trgovci, ki sodelujejo pri uvozu iranske nafte, bi lahko izgubili dostop do ameriškega finančnega sistema, dolarja in ameriškega trga. To je pomembno, ker Kitajska kupi več kot 80 % iranske izvožene nafte – leta 2025 približno 1,38 milijona sodov dnevno oziroma okoli 13 % celotnega kitajskega pomorskega uvoza nafte. Toda izpostavljenost znotraj Kitajske ni enaka. Večino iranske nafte kupujejo manjše neodvisne rafinerije, tako imenovani »teapots«, ki imajo malo poslov z ZDA in lahko zato ameriške sankcije lažje prenesejo. Povsem drugače bi bilo, če bi Washington sankcioniral velike državne rafinerije ali katero izmed velikih kitajskih bank, saj bi s tem sankcije proti Iranu dejansko spremenil v neposreden finančni konflikt s Kitajsko.

Nadaljujte z branjem→

Brad Setser v zadnjem postu opozarja na nenavadno spremembo v delovanju svetovnih kapitalskih tokov. Presežek tekočega računa vzhodnoazijskih gospodarstev je dosegel rekordno raven, pri čemer je skoraj celoten svetovni presežek skoncentriran v peščici držav. V preteklosti so se tako ustvarjeni dolarski presežki praviloma vračali v ZDA prek nakupov ameriških državnih, agencijskih in podjetniških obveznic. Vzhodna Azija je s tem financirala ameriški primanjkljaj tekočega računa, hkrati pa z velikim povpraševanjem po varnih dolarskih naložbah zniževala stroške zadolževanja ameriške države. Tokrat se ta mehanizem očitno ne ponavlja: rekordnemu azijskemu presežku ne sledi primerljivo povečanje nakupov ameriških obveznic.

Nadaljujte z branjem→

Ameriški politolog Marc Lynch v članku »The End of the American Middle East: Iran and the Last Gasp of a Failed Order«, objavljenem pred dvema dnevoma v reviji Foreign Affairs, trdi, da se je regionalna ureditev Bližnjega vzhoda, ki so jo ZDA vzpostavile po zalivski vojni leta 1991, dokončno izčrpala. Ameriško-izraelska vojna proti Iranu ni privedla do zloma režima v Teheranu, Washington ni uspel zaščititi zalivskih zaveznic pred iranskimi napadi, prav tako pa ni mogel zagotoviti prostega pretoka skozi Hormuško ožino. S tem je razpadla temeljna pogodba, na kateri je slonela ameriška navzočnost v regiji: v zameno za politično lojalnost in dostop do vojaških oporišč naj bi ZDA zagotavljale varnost svojih zaveznic.

Ameriška strategija je tri desetletja temeljila na povezovanju Izraela, Turčije in skoraj vseh arabskih držav v blok, usmerjen najprej proti Iraku in Iranu, pozneje pa predvsem proti Iranu in njegovim regionalnim zaveznikom. Trumpova odločitev za vojno zato po Lynchu ni pomenila odklona od dotedanje politike, temveč njen logični zaključek. Tako kot pred ameriško invazijo na Irak leta 2003 so tudi tokrat načrtovalci precenili sposobnost vojaške sile, da doseže politične cilje, podcenili prilagodljivost nasprotnika in domnevali, da bodo regionalne zaveznice brez ugovorov sledile Washingtonu. Neuspeh operacije je tako razgalil notranjo protislovnost celotne ameriške strategije, ne zgolj napak Trumpove administracije.

Nadaljujte z branjem→

Včerajšnja intervencija ameriškega finančnega ministrstva na trgu državnih obveznic je eden tistih dogodkov, ki so na prvi pogled tehnične narave, v resnici pa povedo veliko o stanju javnih financ. Potem ko je donosnost 30-letnih ameriških državnih obveznic poskočila na 5,34 %, najvišjo raven po letu 2007, je finančni minister Scott Bessent napovedal podvojitev odkupov dolgoročnih državnih obveznic. Treasury bo od septembra naprej pri posamezni operaciji namesto dosedanjih največ 2 milijard dolarjev odkupoval najmanj 4 milijarde dolarjev obveznic z ročnostjo med 10 in 30 leti. Trg je razumel sporočilo: donosnost 30-letne obveznice je takoj padla proti 5,2 %.

Formalno seveda ne gre za kvantitativno sproščanje. Program odkupov obstaja že od leta 2024 in Treasury ga predstavlja predvsem kot instrument izboljševanja likvidnosti manj trgovanih oziroma »off-the-run« obveznic. Toda timing in nenadna podvojitev obsega odkupov dolgoročnega dolga ne dopuščata veliko dvoma o neposrednem motivu. Donosnosti so ušle navzgor, 30-letna obrestna mera je prebila 5,3 %, trg delnic je začel reagirati in Bessent je posegel na trg. Gre za poskus administracije, da z dodatnim povpraševanjem po dolgoročnih obveznicah omeji rast njihove donosnosti. Problem je, da je to približno tako, kot če bi z vedrom poskušali znižati gladino jezera. Ameriški trg državnih obveznic je težak več kot 30 bilijonov dolarjev. Nekaj milijard dolarjev dodatnih odkupov lahko spremeni razpoloženje trga, ne more pa spremeniti njegove aritmetike.

Nadaljujte z branjem→

The US government is now spending $3.8 billion on interest PER DAY.

By 2028, estimates show that the US will spend ~$5 billion per day on interest, more than any other category.

To put this into perspective, the US now spends $3.1 billion per day on Medicare and $2.5 billion per day on defense.

When the cost of your debt becomes your biggest outlay, you know something is broken.

Intervention by the US Treasury is only a short-term “solution.”

Vsako leto se s kolegi zabavamo, ko prek medijev spremljamo rezultate svetovnega prvenstva v črnogorski “naravni” športni disciplini – tekmovanju v ležanju. Tekmovanje poteka v Etno selu Montenegro v Brezni pri Plužinah in je nastalo kot šaljiva parodija na stereotip o Črnogorcih kot posebno »lenem« narodu. Iz lokalne šale se je razvilo v turistično in medijsko atrakcijo, o kateri so poročali tudi veliki svetovni mediji. Organizatorji poudarjajo, da je bistvo predvsem humor, druženje in nekoliko absurdno preverjanje, kdo je sposoben najdlje – dobesedno ničesar početi. (vijesti.me)

Pravila so preprosta: tekmovalec mora ves čas ležati; sedenje ali vstajanje pomeni diskvalifikacijo. Lahko spi, je, pije, bere, uporablja telefon ali računalnik in se pogovarja. Prvih deset izvedb je bilo posebej brutalnih, saj niti obisk stranišča ni bil dovoljen. Leta 2021 so zaradi zdravstvenih razlogov pravila spremenili in dovolili 10-minutni odmor za WC vsakih osem ur. Prav ta sprememba je tekmovanje iz fizičnega preizkusa, ki je trajal dan ali dva, spremenila v ekstremno psihološko preizkušnjo. (RTCG)

Najbolj neverjetna je rast rekordov. Dolga leta je bilo izjemno že 30–50 ur neprekinjenega ležanja. Leta 2021 je Dubravka Aleksić dosegla 117 ur, leta 2023 pa je tekmovanje popolnoma ušlo iz dotedanjih okvirjev: Lidija Marković in Filip Knežević sta zdržala 50 dni oziroma skoraj 1.200 ur. Začelo je 21 tekmovalcev, po 20 dneh jih je ležalo še sedem. Na koncu sta Lidija in Filip vstala skupaj in si razdelila zmago; nagrada je znašala 1.000 evrov. (Reuters)

Nadaljujte z branjem→