^{* Komentar je v originalu objavljen v Dnevnikovem Objektivu.}

Menedžerski poklic je z zadnjimi »tajkunskimi« aferami dobil v javnosti negativen prizvok. Menedžerji so dobili predznak sebičnežev, ki si bodisi izplačujejo (pre)visoke plače in nagrade bodisi so nagnjeni k temu, da »ukradejo« (privatizirajo) podjetje. S tega vidika se zastavlja zanimivo vprašanje ali so menedžerji res sebičneži in slabi državljani? Torej nekaj, kar nočete, da bi nekoč postal vaš otrok.

Ariel Rubinstein z univerze v Tel Avivu in New Yorku, sicer eden izmed vodilnih teoretikov s področja mikroekonomije in teorije iger, je leta 2006 objavil zanimivo razpravo – ali študij ekonomije iz študentov dela slabe državljane. Študij ekonomije lahko načeloma vpliva na način razmišljanja diplomantov in kasnejših menedžerjev, zmanjšuje njihovo sposobnost sodelovanja in jih dela bolj sebične. Če študij ekonomije res indoktrinira kasnejše ekonomiste in menedžerje v smeri večje sebičnosti, potem je verjetno nekaj narobe z načinom poučevanja ekonomije, sklepa Rubinstein. V ta namen je naredil eksperiment med petimi skupinami študentov telavivske univerze – študenti ekonomije, prava, matematike, filozofije ter MBA in skupino študentov ekonomije s hebrejske univerze. Rubinstein je študentom različnih smeri postavil enako problemsko nalogo: Predstavljajte si, da ste podpredsednik uprave nekega srednje velikega podjetja, ki ob administrativnem osebju zaposluje 196 nizko kvalificiranih delavcev. Podjetje je v preteklosti zelo uspešno poslovalo in izplačevalo nadpovprečne plače, vendar pa mu zaradi recesije trenutna situacija na trgu ni najbolj naklonjena, čeprav še vedno posluje z dobičkom. Na prihodnji seji uprave morate sprejeti odločitev glede potrebnih ukrepov. Finančni oddelek je pripravil analizo v obliki preglednice, ki kaže, kolikšna »prilagoditev« glede števila zaposlenih je potrebna, da bi podjetje spet lahko poslovalo z zajetnim dobičkom. Izračuni kažejo, da bi pri ohranitvi sedanjega števila poslovanje podjetja zašlo v rdeče številke. Z odpuščanjem različnega števila zaposlenih je mogoče spet dosegati dobiček, optimalno potrebno zmanjšanje števila zaposlenih z vidika maksimizacije dobička je 96 (50 odstotkov). Kolikšno število zaposlenih bi vi odpustili?

Rubinstein je v ta namen študentom dal na voljo tabelo z izračuni glede višine dobička ob danem zmanjšanju števila zaposlenih. Pri tem so študenti prava in filozofije dobili na vpogled samo to tabelo, ostale štiri skupine študentov z boljšim predznanjem matematike pa so imeli na voljo bodisi tabelo bodisi matematično formulo, ki je z vstavljanjem različnega števila zaposlenih dala enake rezultate glede doseženega dobička kot tabela.

Odgovori študentov so – bolj kot ne – pričakovani. Med študenti, ki so odgovarjali s pomočjo predložene preglednice, bi se skoraj polovica študentov ekonomije na obeh univerzah odločila za varianto, ki je najugodnejša z vidika maksimizacije dobička – za odpustitev polovice zaposlenih, med študenti programa MBA bi bilo takšnih 33 odstotkov, medtem ko bi se med študenti filozofije za to možnost odločilo le 13 odstotkov, med študenti matematike pa 16 odstotkov. Kar 36 odstotkov študentov filozofije bi se odločilo ignorirati problem dobička in bi se kljub izgubi odločilo, da ne bi odpustilo niti enega zaposlenega. Med ostalimi petimi skupinami študentov pa glede tega ni bilo večjih razlik in le majhen del bi se odločil za to možnost.

Na drugi strani pa je zanimivo, da med študenti, ki so odgovarjali s pomočjo matematične formule, praktično ni bilo razlik, saj bi se jih okrog tri četrtine v vseh skupinah odločila za varianto, ki maksimira dobiček (odpustitev polovice zaposlenih). Rubinstein je eksperiment ponovil še na vzorcu nekaj tisoč bralcev izraelske poslovne revije Globes in ugotovil, da bi bralci z ekonomsko izobrazbo odpustili okrog 20 odstotkov več zaposlenih kot bralci brez ekonomske izobrazbe. Ženske so se pokazale kot bolj sočutne od moških. Ponovitev eksperimenta na vzorcu elitnih doktorskih študentov ekonomije na Harvardu je dala podobne rezultate kot med izraelskimi študenti ekonomije – polovica študentov bi odpustila polovico zaposlenih, med tistimi z znanjem matematike pa bi se za to varianto odločilo tri četrtine študentov.

Kaj nam povedo ti rezultati? Intrepretacija rezultatov je precej odvisna od tega, kakšni so naši osebni pogledi na to, kaj naj bi menedžerji počeli. Če verjamemo, da so menedžerji moralno in pravno obvezani, da maksimirajo dobiček, potem smo seveda lahko zadovoljni s tem, kako uspešen je študij ekonomije. Kvečjemu nas lahko zmoti dejstvo, da tolikšen delež študentov ekonomije ignorira pravilo maksimizacije dobička. Na drugi strani pa lahko izhajamo iz prepričanja, da naloga menedžerja ni samo maksimiranje dobička, ampak da tudi skrbi za blaginjo svojih zaposlenih, še posebej v času recesije. Če se menedžer kljub težkim časom odloči za maksimizacijo dobička ne glede na usodo zaposlenih, se nam seveda njegovo dejanje v tem primeru lahko zdi etično problematično. Še posebej zanimivo je, da so študenti z znanjem matematike bistveno manj sočutni od študentov drugih smeri, tudi od študentov na MBA. Iz tega Rubinstein potegne sklep, da način študija MBA prek poslovnih primerov morda vodi do bolj uravnoteženih mnenj, medtem ko študij ekonomije prek matematičnih primerov morda preprečuje, da bi študentje lahko dobili bolj uravnotežen pogled v primeru konfiktnih situacij.

Problem Rubinsteinovega eksperimenta je v tem, da ne upošteva problema selekcije. Ker ne pozna osebnih značilnosti študentov preden so se odločili za študij, ne more iz dobljenih rezultatov verodostojno sklepati ali študij ekonomije indoktrinira študente v smeri manjše sočutnosti, ali pa se za študij ekonomije odločajo posamezniki, ki so že v osnovi manj sočutni. Za tovrstne sklepe je potrebno pogledati ostale raziskave. Medtem ko nekatere teoretične raziskave na podlagi zaporniške dileme (Frank in ostali, 1993, 1996) kažejo v smer manjšega socialnega čuta študentov ekonomije, pa druge raziskave na podlagi laboratorijskih eksperimentov med študenti (Carter in Iron, 1991, itd.) kažejo v smer samoselekcije – »ekonomisti se rodijo, ne naredijo«.

Najbolj celovit odgovor na to dilemo sta dala švicarska ekonomista Bruno Frey in Stephan Meier v dveh raziskavah (2003, 2004) na podlagi naravnega eksperimenta med 28,500 študenti züriške univerze, kjer sta primerjala obnašanje študentov ekonomije glede na ostale študijske smeri. Vsi študenti züriške univerze se ob začetku vsakega semestra ob plačilu obvezne šolnine lahko odločijo, da prostovoljno prispevajo po 7 oziroma 5 švicarskih frankov v dva socialna sklada – eden je namenjen za cenejše kredite manj premožnim študentom, drugi pa tujim študentom na univerzi. Ker je odločitev za prispevek v sklada prostovoljna, tako seveda odraža določen socialni čut študentov. Frey in Meier sta celotno populacijo študentov spremljala skozi pet semestrov, s čimer sta lahko spremljala tudi spremembe v njihovem obnašanju glede socialnega čuta. Po njuni prvi hipotezi, bi morali biti študenti ekonomije bolj sebični od ostalih študentov že ob vpisu v prvi semester študija. Če pa bi obveljala druga hipoteza, da jih je v smeri večje sebičnosti indoktriniral študij ekonomije v skladu z načeli ekonomske teorije, bi se moral delež študentov ekonomije, ki prispevajo v oba socialna sklada tekom njihovega študija zmanjšati bolj kot pri študentih na drugih smereh. Za bolj natančno razumevanje sta študente ekonomije razdelila na študente makro ekonomije in študente poslovnih ved. Njuni rezultati so zanimivi in za mnoge presenetljivi. Prvič, študenti ekonomije so že v osnovi (ob začetku študija) bolj sebični kot študenti ostalih smeri, pri čemer to ne velja za študente makro ekonomije, pač pa je to značilno izključno za študente poslovnih ved. Drugič, študenti ekonomije (vsi) so približno enako sebični kot študenti prava, vendar pa manj sebični kot študenti medicine in veterine. In tretjič, tekom študija ekonomisti (vsi) ne postanejo relativno bolj sebični glede na ostale študijske smeri. Torej študij ekonomije ne indoktrinira študentov k večji sebičnosti, pač pa je ta posledica samoselekcije že v osnovi bolj sebičnih posameznikov v študij poslovnih ved (ne pa makroekonomije).

Ali lahko na podlagi tega kaj povemo o socialnem čutu slovenskih menedžerjev? Če vzamemo kot referenco zadnja dva najbolj razvpita primera – Igorja Bavčarja in Boška Šrota – bi težko našli povezavo med njunim neetičnim načinom privatizacije njunih podjetij ter njunim izobrazbenim profilom. Ker noben izmed njiju ni ekonomist (Bavčar je politolog, Šrot pa pravnik), ju torej k njunim etično problematičnim dejanjem ni mogel spodbosti študij ekonomije. Pač pa gre za očitno samoselekcijo oziroma za njune značajske poteze. Če lahko nekdo kot notranji minister brez trohice obžalovanja »izbriše« 18,000 ljudi iz registra državljanov (in jim s tem poleg osnovnih državljanskih pravic vzame tudi materialne pogoje za eksistenco – pravico do dela in do socialnega varstva in zdravstvene oskrbe), potem ima kot menedžer verjetno precej manj etičnih pomislekov, če iz lastništva podjetja »iztisne« nekaj tisoč malih delničarjev. Če lahko nekdo z nedovoljenimi delniškimi parkirišči »nategne« Belgijce in našo pravno državo, potem ima kot menedžer verjetno tudi manj etičnih pomislekov, če kasneje »nategne« tudi vse zaposlene v svojem podjetju in tisoče malih delničarjev in jim s podobnimi neetičnimi poslovnimi praksami pred nosom divje privatizira celo podjetje.

Na drugi strani imamo primere, ko je bil vstop menedžerjev v lastništvo podjetja izveden bistveno bolj etično, denimo primer Gorenja ali Kolektorja. Imamo primere, ko nekateri vrhunski menedžerji odločno javno zavračajo tovrstne neetične prakse, denimo Bruno Korelič ali Jože Colarič iz Krke – njegov govor ob lanski podelitvi nagrade za menedžerja leta Binetu Kordežu je jasno pokazal, kaj si misli o Kordeževem menedžerskem prevzemu. Na podlagi povedanega bi težko splošno trdili, da so slovenski menedžerji slabi državljani ali da nimajo odgovornega odnosa do okolja. Pomembne so njihove osebnostne značilnosti. Hkrati pa je njihovo obnašanje odločilno odvisno tako od splošnih družbenih norm kot od stopnje permisivnosti regulatornih organov oziroma stopnje uveljavljanja pravne države. Toda treba je vedeti, da se prvo (družbene norme in poslovne prakse) oblikujejo na podlagi drugega (sankcijski mehanizem). Če bi Šrotu stopili na prste že ko je prvič uporabil nedovoljena delniška parkirišča proti belgijskemu Interbrewu, danes ne bi imeli njegovega monopola v industriji pijač, vertikalne integracije med industrijo pijač in trgovino ter dominantnega položaja na trgu dnevnih časopisov. Verjetno tudi ne njegovega prevzema Pivovarne Laško. In kar je bilo dovoljeno Šrotu, so si Bavčar in drugi kasneje sami vzeli.

Če pogledaš stran, ko tvoj otrok prvič ukrade liziko v trgovini, se nimaš pravice čuditi, če kot mladenič pristane med kriminalci in če te njegova banda kdaj okrade. Tako preprosto je to.

^{Komentar je v originalu objavljen v Financah.}

V Sloveniji je razmislek glede bodoče ureditve socialne države nujen, pa ne zaradi morebitnega zmanjševanja socialne države, pač pa zaradi poenostavitve in racionalizacije sistema socialnih transferjev ter njihove večje učinkovitosti glede doseganja ciljev socialne politike. Le-ta pa mora stremeti k zagotavljanju minimalnih pogojev za eksistenco in razvoj vsakega posameznika v tej družbi ne glede na njegov status ter k zagotavljanju socialne pomoči tistim, ki jo resnično potrebujejo.

Slovenija je lani za različne transfere posameznikom in gospodinjstvom namenila 961 milijonov evrov. Če odštejemo transfere nezaposlenim in transfere vojnim invalidom in žrtvam vojnega nasilja ter prištejemo državne pokojnine je za različne socialne transfere namenila 822 mio evrov. Največ denarja je bilo namenjeno za družinske prejemke in starševska nadomestila (489 mio evrov oz. 59.5%), sledijo transferi za zagotavljanje socialne varnosti (144 mio evrov oz. 17.5%), štipendije (96 mio evrov oz. 11.7%), drugi transferi (60 mio evrov oz. 7.3%) ter državne pokojnine (33 mio evrov oz. 4.1%). Povprečno na letni ravni to pomeni 411 evrov na prebivalca, na mesečni ravni pa 34 evrov na prebivalca.

K tem tekočim transferom iz proračuna pa je potrebno prišteti še implicitne transfere, torej prihodke, ki se jim je država potencialno odpovedala na račun zagotavljanja splošne blaginje in ciljev socialne politike (splošna olajšava in olajšava za vzdrževane družinske člane pri dohodnini), v skupni višini okrog 1 milijarde evrov (ne gre za dejanske zneske, ampak za seštevek potencialnih prihodkov, ki bi jih država z dohodnino lahko pobrala, če ne bi omogočala obeh olajšav in če bi vsi zavezanci te olajšave lahko v celoti izkoristili). Skupaj s tekočimi transferi iz proračuna je torej država v namene ciljev socialne politike neposredno ali posredno namenila približno 1.8 milijarde evra, kar pomeni približno 76 evrov povprečno na mesec na prebivalca.

V Sloveniji imamo dokaj kompleksen in nepregleden sistem socialnih transferjev, katerega osnovni problemi so predvsem kopičenje socialnih pravic, sistem povezanih pravic in pomanjkljive stimulacije za delo, ki pa hkrati ne zagotavljajo zmanjšanja pasti revščine ter brezposelnosti v zadovoljivi meri. Namen reforme socialnih transferjev v proslulem vladnem okviru ekonomskih in socialnih reform za povečanje blaginje je bila poenostavitev sistema ter odprava navedenih pomanjkljivosti. Kot vemo, je na strani politike kmalu zmanjkalo posluha za spremembe v tej smeri kljub izdelanim analizam in predlogom, ki bi bistveno poenostavili sistem, hkrati pa bi odpravili kopičenje transferjev, povezane pravice, izboljšali stimulacije za delo ter zmanjšali verjetnost revščine.

Nova vlada bo temu področju morala bolj prisluhniti, saj je modernizacija sistema socialnih transferjev in njegova večja učinkovitost v smislu preprečevanja kopičenja transferov na eni ter zmanjševanja socialne stiske na drugi strani nujna. Možni sta dve smeri reforme. Prva je lahko radikalna reforma v smeri uvedbe univerzalnega temeljnega dohodka (UTD), druga pa uvedba neke enotne lestvice (na ravni družine kot enote) za uveljavljanje različnih socialnih transferov.

Koncept UTD predvideva, da država vsakemu odraslemu posamezniku v rednih mesečnih zneskih izplačuje enak temeljni dohodek, ki naj bi pokrival osnovne življenjske stroške. Koncept UTD je podoben Friedmanovem konceptu negativnega davka, ki predvideva, da država od osnove za dohodnino posameznega gospodinjstva odšteje vsoto potrebnih temeljnih dohodkov njegovih članov. Če je razlika pozitivna, mora gospodinjstvo plačati dohodnino, kadar je pa negativna, pa je gospodinjstvo upravičeno do povračila (negativnega davka) od države. Načeloma imata lahko tako UTD kot negativni davek enake prerazdelitvene učinke na dohodek gospodinjstev, vendar je z administrativnega vidika izvedba negativnega davka nekoliko cenejša, ker odpadejo stroški s preračunavanjem in povračili. Zagovorniki UTD pa kljub temu navajajo tri osnovne prednosti UTD pred negativnim davkom. Prva prednost je, da so za zaščito pred revščino potrebna vnaprejšnja redna mesečna plačila, kar UTD omogoča, ne pa negativni davek. Druga prednost UTD je, da negativni davek temelji na konceptu gospodinjstva in predvideva, UTD pa na konceptu posameznika, kar naj bi omogočalo bolj pravično porazdelitev dohodka tudi znotraj gospodinjstev. Tretja prednost UTD pa se nanaša na večjo učinkovitost UTD glede boja proti pasti revščine. Stimulacija za posameznika, da si poišče formalno zaposlitev namreč ni odvisna samo od razlike v dohodku, ki ga lahko dobi ob zaposlitvi glede na kumulativo dohodkov (transferov in dela na črno), če ostane brezposeln, ampak tudi od negotovosti. V primeru, da se formalno zaposli, pride do prekinitve določenih transferov iz naslova nadomestil za brezposelnost ter drugih socialnih upravičenj. Tveganje administrativnih zaostankov ter omejeno vedenje o socialnih pravicah, ki mu v primeru zaposlitve še ostanejo na voljo, lahko posameznika odvrnejo od iskanja zaposlitve, saj je gotovost prejemkov iz skupka transferov nezaposlenim in ostalih družinskih prejemkov in transferov za zagotavljanje socialne varnosti bistveno večja. Rednost dohodkov v primeru UTD tako posameznikom zagotavlja večjo socialno varnost in hkrati bolje rešuje problem pasti revščine.

Kakorkoli koncept UTD utegne mnogim zveneti kot utopija, je treba reči, da so se z njegovo uvedbo teoretično ukvarjali mnogi Nobelovci s področja ekonomije, denimo Tobin in Friedman ter da je Tobinov koncept UTD leta 1972 v svoji predsedniški kampanji v ZDA predlagal McGovern. Še več, UTD je denimo leta 1999 uvedla Alaska (v višini 1,680 dolarjev na letni oziroma 140 dolarjev na mesečni ravni). O njem razmišljajo številne socialne evropske države, obstajajo specializirane znanstvene ekonomske revije s tega področja (denimo Basic Income Studies) in da obstaja veliko število globalnih gibanj za uvedbo UTD. Najbolj znano gibanje je denimo BIEN (Basic Income Earth Network), med najbolj znanimi protagonisti pa je belgijski sociolog Philippe Van Parijs.

Največji težavi za uvedbo UTD sta potrebno povečanje socialnih izdatkov države in potencialno zmanjšanje spodbud za iskanje zaposlitve v primeru zagotovljenih rednih, čeprav nizkih, dohodkov. Uveljavitev UTD je tako v veliki meri primerna predvsem za visoko razvite (bogate) družbe, ki imajo hkrati dobro razvito delovno etiko ter visoke družbene standarde glede osebne uresničitve posameznikov.

V Sloveniji so strokovnjaki s področja socialnih vprašanj nekoliko skeptični do uvedbe UTD. Njihovi argumenti so predvsem v tem, da neki zametki UTD v Sloveniji že obstajajo s tem ko imamo na eni strani omogočene splošno olajšavo in olajšavo za vzdrževane člane, po drugi pa sistem otroških dodatkov in socialnih pomoči (denarni dodatek in denarna pomoč). Po njihovem mnenju bi uvedba UTD preveč povečala socialne izdatke države, po drugi strani pa bi to lahko zmanjšalo motivacijo za iskanje zaposlitve. Zato se bolj nagibajo k uvedbi neke vrste negativnega davka. Skupina avtorjev je v ta namen za vlado pripravila analize in predloge glede poenostavitve sistema transferjev ter za uvedbo enotne lestvice in enotne vstopne točke za uveljavljanje vseh socialnih transferjev. S tem konceptom bi lahko zajeli najmanj naslednje transferje: državno pokojnino, otroški dodatek, republiško štipendijo, denarno socialno pomoč, subvencijo za znižano plačilo za programe vrtca, subvencijo prevozov za dijake in študente, subvencijo šolske prehrane učence in dijakov, subvencijo za pomoč in postrežbo ter subvencijo za najemnino. Prednost predloga enotne lestvice je v tem, da bi vse različne lestvice, na podlagi katerih se določa upravičenost do posameznega transferja, nadomestili z eno samo. Tako bi za posamezno gospodinjstvo sočasno preverjali upravičenost do vseh socialnih transferjev. Transferji bi tako pokrivali zgolj razliko med začetnim dohodkom gospodinjstva in administrativno določenimi stroški, ki so odvisni od posameznega socio-ekonomskega statusa. Gre torej za predlog, ki je dokaj podoben Friedmanovemu konceptu negativnega davka. Prednost tega predloga je v tem, da je »linearen« in da odpravlja pomanjkljivosti, ki jih povzročajo »diskretne« lestvice, ki so osnova za dodeljevanje obstoječih transferjev.

Ne glede na razlike v pogledih med strokovnjaki in med političnimi strankami, bo potreben trezen družbeni razmislek o poenostavitvi in racionalizaciji sistema socialnih transferjev nekje v razponu med UTD in predlagano slovensko varianto negativnega davka.

^{* Komentar je v originalu objavljen v Dnevnikovem Objektivu.}

Razkritja nečednih insiderskih menedžerskih prevzemov prek kaselc podjetij v tem tednu v Istrabenzu in Pivovarni Laško so za marsikoga šokantna in celo osebno boleča, toda ne glede na »presenečenje« dejansko postavljajo zgolj logično piko na i slovenske tranzicije. Marsikdo – ne samo med preprostimi ljudmi ampak celo med ustvarjalci sistema – je živel v veliki osebni utvari, ko je iskreno verjel, da bo Slovenija sposobna drugačne, manj »rusko-tajkunske« in »bolj pravične« preobrazbe.

Toda kljub svojstvenemu slovenskemu dobrih 15 let trajajočemu eksperimentu kontroliranega podržavljanja nekdanje družbene lastnine z delno notranjo privatizacijo, da bi bila preobrazba tako bolj postopna in bolj »pravična«, se je zgodba končala precej podobno kot v vseh ostalih državah. Končala se je s koncentracijo lastništva v rokah nekaj posameznikov ali družin. Toda ne glede na to ali so le-ti do tega materialnega bogastva prišli bodisi prek političnih zvez bodisi zaradi lastne iznajdljivosti, je obojim skupna predvsem popolna, »ruska« brezskrupuloznost pri izogibanju in kršenju zakonskih določil, zlorabi notranjih informacij ter absolutna odsotnost vseh moralnih zadržkov in etičnih norm.

Boško Šrot in Igor Bavčar nista edina, sta pa največja primera tovrstnih nečednih menedžerskih prevzemov. Boško Šrot ni prvi, je pa definitivno menedžer z najbolj perfektno dodelanim modelom menedžerskega prevzema brez lastnega kapitala. Boško Šrot je moral pri tem narediti dolgo pot, sestavljeno iz mnogih korakov. V prvem koraku se je moral prebiti od občinskega uradnika do finančnega direktorja Pivovarne Laško. V drugem koraku je v letih 2001-2003 moral najprej postaviti na noge strategijo nacionalnega interesa in jo s pomočjo novinarjev ter nekdanjega predsednika Milana Kučana (Forum 21) zakuhati do nacionalne histerije, v senci katere je lahko izpeljal prevzem Pivovarne Union ter skoraj popolno integracijo industrije pijač. V tretjem koraku je v letu 2002 v nekaj potezah najprej ob pomoči NLB in NKBM lastniško obvladal nekdanji KBM-ov Infond Holding ter nato prek slednjega s pomočjo Soda, Kada in NLB obvladal Pivovarno Laško. V četrtem koraku je Šrot od države dobil kontrolo nad časopisoma Delo in Večer, s katerima je le še utrjeval strategijo »nacionalnega interesa« in poliral podobo Laškega v javnosti. V petem koraku je v letu 2004 Šrot z razvpito navidezno prepustitvijo interesa nad Delom kabinetu predsednika vlade prišel do lastništva v Mercatorju, največjem prodajalcu njegovih pijač. V šestem koraku je v letih 2005-2008 pripravil mehanizem za tihi menedžerski prevzem Laškega prek družb Center naložbe in Kolonel. V sedmem koraku je v letu 2007 ocenil, da ne potrebuje več asistiranja kabineta predsednika vlade in mu je preprosto spet odtegnil Delo, hkrati pa dobil še Mag. Za vsak primer je inštaliral še svojega brata Bojana za predsednika vladne stranke SLS. V osmem koraku je v letu 2008 prek formalnega prevzemnega postopka podjetje Center naložbe prevzelo Infond Holding, nato pa pristalo v naročju kaselc podjetja Kolonel. V zadnjem koraku ta teden je lastništvo Kolonela »dobilo brke in brado«, saj se je pokazalo, da je že dve leti v lasti podjetja zakoncev Šrot Atka Prima d.o.o. Šrot je tako iz nič z oblikovanjem kompleksnega in dobro naoljenega mehanizma ustvaril nacionalnega monstruma, ki obvladuje industrijo pijač, trgovino, glavnino tiskanih medijev ter vladno politično stranko. Genialno, ni kaj.

Za razliko od Šrota je bila tajkunska pot Igorja Bavčarja bistveno lažja, saj je bil zaradi političnih povezav – po ruskem vzoru – že v začetku nastavljen na samo čelo Istrabenza, kasneje pa je v senci rabot Laškega samo tiho koncentriral lastništvo Istrabenza ter dobiček iz prodaj Banke Koper Italijanom ter polovice bencinskih črpalk podjetja Istrabenz-OMV Avstrijcem investiral v Kolinsko in nakup nekaj hotelov. S podobnimi izigravanji zakonov – delniškimi parkirišči, povezanimi osebami – je koncentriral lastništvo Istrabenza in ga spravil pod nadzor nizozemskega kaselc podjetja FB Investicije. Ki je ta teden prav tako dobilo »brke in brado« v obliki Bavčarjevega lastništva.

Sedanji šokantni trenutek resnice, ki kaže, kako so glavni protagonisti »nacionalnega interesa« brezobzirno izigravali in kršili zakone ter grobo manipulirali celotno slovensko javnost, zahteva ustrezen odziv. Tako institucionalni v okviru veljavne zakonodaje kot v obliki moralne refleksije vrhovnih avtoritet v družbi. Glede prvega je nujno strogo sankcioniranje kršiteljev ter nato izvesti ustrezne popravke v institucionalne sistemu, da bo onemogočal podobne kršitve v prihodnosti.

Glede drugega pa je nujna moralna refleksija, ki bo podobne primere nečednih poslov ustrezno moralno sankcionirala in tako postavila določene višja etične standarde. Toda v tem kontekstu se zastavlja vprašanje, katera izmed moralnih veličin v naši družbi je sposobna tolikšne (samo)refleksije in ali se je pripravljena javno izpostaviti za neke drugačne moralne norme in etične standarde, kot so se uveljavili v zadnjih letih tranzicije? In še pomembneje, ali sploh (še) premoremo takšne moralne avtoritete? Po smrti Janeza Drnovška, ki je se je v letih 2001-2002 močno distanciral od tedanje kampanje o »nacionalnem interesu« in se zavzel za Slovenijo kot kapitalsko odprto gospodarstvo in vrednostno liberalno družbo ter nato v letih 2002-2007 ponujal neko svojo vizijo odprtega in pravičnega gospodarskega razvoja, se zdi, da tovrstne moralne avtoritete trenutno ne premoremo. Stranke sedanje vladne koalicije so bile po eni strani močni protagonisti »nacionalnega interesa« (SLS, DESUS), po drugi strani pa so močno vpletene v pospešitev sedanjega razbohotenja nelegitimnih praks izmenjav kapitalskih deležev v od države nadzorovanih podjetjih (predvsem SDS). Nič drugače ni med opozicijskimi strankami, ki so vse po vrsti zagovarjale »nacionalni interes« in se tudi danes zanj zavzemajo. Poleg tega pa opozicijske stranke ne premorejo verodostojnih moralnih avtoritet. Kako naj predsednik Zares Gregor Golobič zavzame kritično stališče do sedanjega popolnega razkroja etičnih standardov in poslovnih praks, če je pa skoraj desetletje dolgo vodil »kadrovsko politiko« v slovenskem gospodarstvu, danes je pa odvisen od finančnih prispevkov za volilno kampanjo od teh menedžerjev, ki so se medtem kapitalsko osamosvojili?! Kako naj se po robu neetičnim praksam postavi predsednica LDS Katarina Kresal, ki po eni strani nosi vso zgodovinsko krivdo LDS za natanko takšen institucionalni okvir, ki omogoča takšne zlorabe, po drugi strani pa izhaja iz odvetniške pisarne, ki je Laškemu pomagala izgraditi njegov nacionalni imperij ter ima v gospodarskem odboru dva predstavnika, ki sta se v tem istem procesu tajkunizacije Slovenije etično oblatila?! Je predsednik SD Borut Pahor sploh sposoben kakšne druge refleksije kot samorefleksije glede svoje podobe v javnosti? Ima sploh oblikovane kakršnekoli moralne vrednote in etične standarde, ki pritičejo verjetnemu bodočemu predsedniku vlade? Kakšno je stališče aktualnega predsednika države? Lahko sploh kaj pove o potrebni moralni prenovi družbe po tem, ko se je sam že v začetku mandata začel zavzemati predvsem za lastne koristi (predsedniška rezidenca)?!

Kje je naša intelektualna elita, levi in desni »razumniki«? Tiho so. Ker intimno verjamejo v natanko takšen »nacionalni interes« in ker so se po drugi strani sami uspešno napajali s pomočjo neetičnih praks (privatizacija kulture in visokega šolstva). Kje je novinarski ceh? Mnogi novinarji so v tej histeriji »nacionalnega interesa« sodelovali kot jurišniki in verjamem, da jih tega asistiranja tudi danes kljub očitnim izrojenim »rezultatom« ni čisto sram. Verjamem, da se tako »razumnikom« kot novinarjem vse skupaj zdi zgolj velika pomota, napaka v sistemu, ne pa kot zelo prefinjen in dobro naoljen mehanizem od vsega začetka načrtovane tajkunizacije, v katerem so bili sami zgolj pešaki na šahovnici. Na drugi strani je menedžerski ceh, ki je namesto prevrednotenja poslovnih praks zavzel stališče, da »naj se morebitne nepravilnosti pri managerskih odkupih, predvsem glede Pivovarne Laško, ne razčiščujejo preko medijev, temveč da je pravo mesto za to sodišče.«

Kdo sploh še ostane? Ali sploh še imamo kakšno moralno avtoriteto v tej državi, ki se še ni diskreditirala, ki je sposobna tovrstne refleksije in ki se upa izpostaviti s kritiko tovrstnih neetičnih praks in poslovnih malverzacij ter se zavzeti za moralno prenovo? Trenutno mi padeta na misel samo nekdanji predsednik Milan Kučan in Katoliška Cerkev, ki bi morale biti tovrstne nacionalne moralne avtoritete že po svoji funkciji oziroma zaradi njunega velikega vpliva na javno mnenje. Toda oba imata težave z lastno kredibilnostjo na tem področju, zato bo zanju zavzemanje za moralno prenovo družbe še posebej hud zalogaj.

Problem Cerkve je, da je sama eden največjih tajkunov na Slovenskem (od denacionalizacijskih koristi do T2), ki se hkrati sama poslužuje mnogih spornih praks (denimo ponujanje pornografskih vsebin na njenem telekomunikacijskem omrežju T2). Očitno je, da se je Cerkev v notranji dilemi dobiček ali morala oziroma bogastvo na zemlji ali bogastvo v nebesih odločila za maksimiranje prve. Zato preprosto nima verodostojne moralne avtoritete, da bi lahko sledila denimo papeževim smernicam glede obsodbe nemeritornega bogatenja, kaj šele da bi obsodila sporne prevzemne prakse.

Milan Kučan po drugi strani kot edini nekdanji predsednik države še vedno uživa veliko javno podporo. Toda prav on je bil tisti, ki je ustanovil Forum 21 kot organiziran lobi najvplivnejših menedžerjev proti tedanji Drnovškovi gospodarski liberalizaciji. Kučan je Laškemu posredno omogočil rakasto razbohotenje čez celotno slovensko gospodarsko tkivo. Kako se lahko po tem vrednostno izpostavi proti nekaterim znancem in prijateljem iz menedžerskih krogov, ki so v teh procesih tajkunizacije aktivno sodelovali? Za Kučana to predstavlja izjemno velik izziv saj mora tehtati med lojalnostjo menedžerskim prijateljem in priznanju lastnih preteklih napak na eni strani ter potrebi po vodenju moralne prenove slovenske družbe na drugi strani. Ne bi si upal sprejeti stave, da se bo odločil za drugo, bistveno težjo pot. To zmorejo samo resnično velike osebnosti.

^{* Komentar je v originalu objavljen v Dnevnikovem Objektivu.}

Ta teden sem za tuje študente na naši fakulteti pripravljal predavanje o globalizaciji in njenih družbenih in socialnih posledicah, med drugim tudi na mednarodne odnose. Vpliv globalizacije na mednarodno stabilnost je – kljub pomislekom o zmanjševanju suverenosti držav – pozitiven.

Že razsvetljena filozofa Montesquieu (1758) in Kant (1795) sta argumentirala, da je naravni učinek mednarodne trgovine v pacifikaciji meddržavnih odnosov. Dve državi, ki med seboj trgujeta, postaneta soodvisni zaradi vzajemnih koristi od trgovine, kar zmanjšuje verjetnost oboroženih konfliktov med njima. Nedavno so trije kolegi ekonomisti iz Pariza (Martin, Mayer in Thoenig, 2007) v študiji z zgornjim naslovom z empirično analizo dolge časovne serije meddržavnih konfliktov in trgovine v obdobju 1870-2000 to trditev tudi empirično dokazali in pokazali, da je najboljše zdravilo proti meddržavnim konfliktom medsebojna trgovina. Destruktivni vpliv oboroženega konflikta na medsebojno trgovino je namreč velik in traja dve desetletji, zaradi česar intenzivna medsebojna trgovina predstavlja visok oportunitetni strošek za morebitni konflikt in sili države k sprejemanju medsebojnih koncesij in izogibanju oboroženim spopadom. Nastanek in razvoj EU ter nasploh razvoj svetovnega gospodarstva ob liberalizaciji svetovne trgovine po drugi svetovni vojni to zelo lepo ilustrirajo.

(V dopolnitev pa je potrebno povedati, da intenzivna medsebojna trgovina zmanjšuje verjetnost medsebojnih oboroženih konfliktov, kar pa še ne implicira zmanjšane verjetnosti konfliktov s tretjimi državami. Tak zelo izrazit primer so ZDA, ki se seveda ne bojujejo s svojimi najmočnejšimi trgovinskimi partnerji, hkrati pa jih nič ne ovira, da ne bi vojaško posegali v tretje države, kjer imajo svoje politične in gospodarske interese. Podoben primer je lahko denimo vstop Turčije v EU, ki naj bi znižal verjetnost konfliktov z ostalimi Članicami (z Grčijo in Ciprom), lahko pa poveča verjetnost konfliktov s tretjimi državami (denimo z Irakom)).

In natanko tej povezavi med intenzivnostjo trgovine in verjetnostjo medsebojnih konfliktov se nikakor ne morem izogniti, ko spremljam problem »hrvaških cvetličnih korit«, ki je spet okupiral slovensko javno mnenje v zadnjih tednih. Nekatere skupine pritiska in javnomnenjski voditelji so ponovno uspešno – očitno v predvolilni vnemi – okupirali medije v svoji vnemi po militantnem reševanju mejnega zapleta. Celo sicer trezno razmišljajoč Matjaž Gantar je v svojem komentarju v Financah v začetku tega tedna kot metodo pritiska na hrvaško politiko glede določitve spornega dela meje predlagal kar zaprtje spornega mejnega prehoda s Hrvaško ter »da bi na zemljišče, ki je v lasti sklada kmetijskih zemljišč Republike Slovenije, mirno lahko parkirali svoje patrie«.

Razumevajoč mednarodne odnose, tovrstni militantni predlogi seveda rešitve zapleta sploh ne rešujejo, ampak ga samo še dodatno zapletajo. Trdim, da bi sedanje politične mejne konflikte s Hrvaško rešili bistveno hitreje, če bi se namesto z reševanjem mejnega vprašanja raje bolj intenzivno ukvarjali z odstranjevanjem ovir za medsebojno gospodarsko sodelovanje. Čim več bomo trgovali s Hrvati in čim več bomo hodili k njim letovat, oni pa k nam nakupovat in smučat, tem manj bo razlogov za konflikte. Bolj kot se med seboj potrebujemo, manj je interesov za eskalacijo konfliktov. Zadeva je brutalno preprosta: čim prej bomo odstranili ovire za izboljšanje medsebojnih gospodarskih stikov, tem prej bo postal konflikt glede spornega dela meje odvečen in nepomemben. Z drugimi besedami, čim prej bomo rešili probleme, ki že od »točke nič« naprej (leto 1991) zastrupljajo gospodarske odnose med državama in čim bolj bomo pomagali Hrvaški k čim hitrejšemu vstopu v EU (in Schengen), tem prej bo odpadel problem spornega dela meje.

Ker pač efektivne meje ne bo več. In Joško Joras bo hodil na svojo parcelo po kateri poti bo pač že hotel. Slovenski ribiči bodo ribarili tudi okoli Palagruže, če se jim bo to zahotelo. Čezoceankam za vplutje v koprsko pristanišče ne bo treba s satelitsko navigacijo iskati nekega »koridorja« ali »dimnika«. In nam pri plutju čez Piranski zaliv ne bo več treba paziti, da to počnemo v dnevnem času. Prav tako bodo odpadle naše težave pri nakupu nepremičnin na Hrvaškem.

Dejstvo je, da smo za sedanje konflikte s Hrvaško v veliki meri krivi sami Slovenci oziroma naši predstavniki, ki so že v začetku zastrupili medsebojne odnose. Za konflikte so odgovorni politiki in pravni strokovnjaki, ki pred desetletjem in pol niso želeli konstruktivno rešiti problema dolga nekdanje LB do hrvaških varčevalcev. Hrvaški varčevalci niso krivi, če je bivša jugoslovanska centralna banka devizne depozite odtujila stari LB. In bilo je skrajno nepošteno, da jim nekdanja LB njihovih deviznih prihrankov ni izplačala, tako kot je denimo izplačala slovenske varčevalce. Kakšne sentimente bi vi gojili do Hrvaške, če bi vam denimo njihova Privredna banka de facto »ukradla« vaše težko privarčevane prihranke?!

Za sedanje trajne konflikte so krivi tudi naši politiki, ki so pri načrtovanju tras in dinamike izgradnje avtocestnega omrežja namerno za dobro desetletje in pol hrvaškim državljanom oteževali njihovo pot v Evropo (seveda pa s tem tudi do naših trgovin in naših smučišč). Hrvaška je že zdavnaj izgradila štiripasovno avtocesto do mejnih prehodov Macelj, Bregana in Sečovlje. Slovenska stran pa je šele nedavno blagovolila izgraditi enakovredno povezavo do Bregane. Kako se počutite, ko z izvrstne štiripasovne avtoceste od Krapine proti Maclju po slovenski mejni točki zavijete na vijugasto magistralko proti Ptuju in naprej proti Mariboru do Šentilja? Kot da bi prišli v Romunijo? No, tako se počutijo hrvaški državljani, ki potujejo v Avstrijo – kot da jim priznavamo status »Romunov na njihovi poti v Evropo«.

Zato se že nehajmo prepirati za tistih nekaj klinčevih metrov Jorasove zemlje in nehajmo trmasto vztrajati na legalističnem stališču o sukcesiji, ampak raje izplačajmo hrvaškim varčevalcem njihove devize, omogočimo hrvaškim potnikom avtocestne povezave do Evrope ter pomagajmo Hrvaški tako na politični ravni kot s tehnično pomočjo, da bo čimprej vstopila v EU. Zaradi Hrvaške in njenih – prijateljskih – državljanov. Toda še veliko bolj zaradi nas samih oziroma naših lastnih koristi. Če bi hrvaške varčevalce nekdanja LB poplačala že pred petnajstimi leti, bi bila danes verjetno zelo močno prisotna na hrvaškem trgu kot pomembna lastnica hrvaških bank. In izplačane devizne vloge v višini 170 milijonov evrov bi sedanja NLB že zdavnaj dobila povrnjene prek repatriiranih dobičkov, ki bi jih v tem času ustvarila v podružnicah na hrvaškem trgu. Hkrati bi NLB lahko odigrala bistveno bolj pomembno vlogo pri financiranju nastopa slovenskih podjetij na hrvaškem trgu ter kreditiranju njihovih podjetij in državljanov. Podobno velja tudi za ostala podjetja in naš izvoz ter zunanjetrgovinski presežek s Hrvaško bi lahko bil bistveno višji od teh, ki smo jih imeli v tem desetletju in pol. Slovenska podjetja bi lahko bolj uspešno sodelovala v privatizacijskem procesu na Hrvaškem. Gospodarske koristi od povečane trgovine, kapitalskih in finančnih tokov bi tako nekajkratno odtehtale izplačane vloge hrvaških varčevalcev.

Toda koristi ne bi bile samo gospodarske, ampak tudi politične, saj bi ob konstruktivnem ravnanju Slovenije tudi Hrvaška bila bolj pripravljena na določene koncesije, tudi glede meje in bi manj trmasto vztrajala na svojih stališčih. Menim, da za konstruktivne rešitve še ni prepozno, le lastne napake je treba priznati in Hrvaški ponuditi dober predlog.

Parafraziran hipijevski slogan iz 1960. let – Make trade not war! je danes še posebej aktualen. In sedanji generaciji politikov, nekdanjim rokerjem in sedanjim velikim poslovnežem bi to moralo biti še posebej blizu.

Novica o začetku umika KBC iz NLB ne bi mogla priti ob bolj nerodnem času. Vladni poskus dokapitalizacije NLB, da bi izboljšali njeno kapitalsko ustreznost, očitno ne poteka povsem v skladu z načrti, hkrati pa začetek umika KBC daje zelo slabe signale kapitalskemu trgu ter slabo popotnico prihodnosti NLB.

Dokapitalizacija NLB je nujna. V skladu z letnimi poročili NLB, se kapitalska ustreznost NLB v zadnjih letih vztrajno poslabšuje (od 11.7% v 2005, 11.3% v 2006 na 10.9% v 2007), zmanjšuje se delež lastniškega kapitala v celotni bilančni vsoti (lani za 0.4 odstotne točke), poslabšalo se je pokritje izdanih kreditov z depoziti (od dobrih 100% v 2005 na zgolj še dobrih 80% v 2007). Lani je NLB za izboljšanje kapitalske ustreznosti že dobila finančno injekcijo od lastnikov v višini 100 milijonov evrov, hkrati pa je NLB najela podrejeni kredit v višini 190 milijonov evrov ter hibridne instrumente v višini 120 milijonov evrov (podrejeni dolg v višini 11 milijonov evrov je najela tudi njena LHB). Sama NLB je torej lani že popravljala svojo kapitalsko ustreznost z 320 milijoni evrov, vendar to – kljub predvideni letošnji dodatni dokapitalizaciji NLB za 300 milijonov evrov – ne bo dovolj. NLB je namreč lani kupila dve banki na Kosovu (BRK in Kasabank) ter dokapitalizirala svoji hčerinski banki v Črni gori in Makedoniji, hkrati pa je najela za 3.6 milijarde evrov kreditov in izdala za skoraj 1 milijardo evrov sindiciranih posojil in garancij za slovenska podjetja za financiranje investicijskih projektov, zagotovitev obratnega kapitala in sredstev za prevzemne aktivnosti. Po navedbah NLB je NLB sodelovala kot prevzemni agent v 10 primerih v skupni višini 256.9 milijonov evrov (kar je za 73 % več kot v letu 2006 in za 300 % več kot leta 2005). Likvidnost NLB se zaradi obrestnega in valutnega tveganja v sedanjih neugodnih mednarodnih finančnih razmerah še poslabša, kar pa bo v letošnjem letu bistveno težje premoščati z najemanjem dolgoročnih sindiciranih posojil (in zamenjavami manj ugodnih posojil), saj so se obrestne mere na mednarodnih trgih močno povečale. Kapitalska ustreznost NLB se ob koncu leta 2008 utegne še poslabšati.

Dokapitalizacija NLB je torej nujna. Prvi krog dokapitalizacije je bil namenjen obstoječim lastnikom. V prvem delu prvega kroga, ki naj bi NLB prinesel 106.3 od predvidenih 300 milijonov evrov dokapitalizacijskega kapitala, sta bili ob sami državi v dokapitalizacijo prisiljeni obe državni podjetji (Triglav in DSU). V drugem delu prvega kroga pa naj bi sodelovali še preostali obstoječi delničarji. V drugem krogu dokapitalizacije niso želeli sodelovati KBC (34%), EBRD (5%) in Poteza (3.4%). V skladu s povzetkom prospekta za prodajo delnic NLB pa naj bi sodelovala oba paradržavna sklada Kad (5.01%) in Sod (5.05%).

Po poročanju TV Slovenija v ponedeljek naj bi tako zaradi nezanimanja obstoječih lastnikov za drugi krog dokapitalizacije, pri katerem naj bi sodelovale fizične osebe, ostalo več kot 350,000 delnic (od skupaj izdanih 898,204), po današnjem poročanju Financ pa je ostalo  kar 426.508 delnic na voljo za javno prodajo. Kar je nekajkrat več od pričakovanega, saj so obstoječi delničarji NLB vplačali le dobrih 52% predvidenih dokapitalizacijskih delnic. Ali z drugimi besedami, vladi je uspelo v dokapitalizacijo NLB po tej ceni prisiliti le sebe, oba paradržavna sklada ter državni Triglav in njegov DSU.

Prospekt za prodajo delnic NLB za drugi krog predvideva dve opciji, ožjo in širšo prodajo delnic NLB fizičnim osebam. Pri ožji prodaji bi fizičnim osebam omejili nakup delnic na 20 ali 40 (če bi bilo na voljo manj kot 50,000 delnic oziroma več kot 50,000 in manj kot 100,000 delnic). Pri širši prodaji pa bi fizičnim osebam omejili nakup na 250 delnic (če bi bilo na voljo več kot 100,000 delnic).

Glede na poročanje medijev bo očitno najprej prišlo do širše prodaje delnic, saj je ostalo več kot 426,500 delnic. Prav tukaj pa se za dokapitalizacijo NLB skriva največja past. Borzni posredniki, brez izjeme, fizičnim osebam odsvetujejo nakup dokapitalizacijskih delnic NLB, saj menijo, da je cena (334 evrov za delnico) absolutno previsoka (3.1-kratnik knjigovodske vrednosti) ter primerjajo to razmerje denimo s tistim za Deutsche Bank, kjer je razmerje med knjigovodsko vrednostjo in ceno delnic ena proti ena.

V sedanji neugodni finančni situaciji na svetovnih trgih s tega vidika torej ni pričakovati velikega navala fizičnih oseb k dokapitalizaciji NLB. Tako za reševanje kapitalske ustreznosti NLB ostane še tretji krog, v katerem naj bi – z začetkom 10. junija 2008 – sodelovali dobro poučeni vlagatelji. Zanje pa po eni strani seveda velja podoben zadržek kot pri fizičnih osebah – prodajna cena dokapitalizacijskih delnic NLB je absolutno previsoka. Hkrati pa je likvidnost teh delnic zelo omejena, saj delnice NLB ne kotirajo na borzi in po zadnjih izjavah ministra Bajuka (da »delnica NLB ne bo kotirala, vse dokler ne bo lastniške sestave, ki bi omogočila večinsko slovensko – ne državno lastništvo NLB«) še kar nekaj časa ne bodo. Špekulativnih nakupov delnic NLB, kot smo jih bili deležni pri NKBM, tako ni pričakovati v obilju.

Toda tudi če bi fizične osebe in dobro poučeni vlagatelji sodelovali v dokapitalizaciji, bi to utegnilo ogroziti večinski državno kontrolirani delež države (RS + Triglav + DSU + Kad + Sod) ter s tem strategijo ministra Bajuka, da bi NLB ohranil v večinski slovenski lasti. Takoj ko bodo lastniki delnic postali fizične osebe in institucionalni lastniki, namreč ni več nobenega zagotovila, da svojih delnic ne bodo preprodali na sivem trgu naprej – tujcem! Je to v interesu sedanje vlade? Deklarativno vsekakor ne.

Vlada je pri dokapitalizaciji NLB tako ujeta med reševanjem kapitalske ustreznosti NLB in hkratnim ohranjanjem večinskega državnega nadzora. Glede na opisano zgoraj bo težko našla učinkovito rešitev za NLB. Glede na nezanimanje ostalih velikih lastnikov (KBC, EBRD, Poteza, ki imajo skupaj dobrih 42% lastništva NLB) ter ostalih fizičnih oseb in poučenih vlagateljev, vladi ne bo preostalo nič drugega kot da spet prisili podjetja v državni lasti (Triglav in DSU) ter paradržavna sklada Sod in Kad, da sami prispevajo preostalo skoraj polovico dokapitalizacijske vsote (okrog 142 od skupaj 300 milijonov evrov). Torej vladi dejansko ne preostane nič drugega kot da še poveča državno nadzorovani delež lastništva v NLB.

Ponovno bi se veljalo vprašati o smiselnosti državne dokapitalizacije NLB zaradi izboljšanja kapitalske ustreznosti ob tem, da NLB že ima tuje lastnike (KBC in EBRD), ki bi ji lahko zagotovila sveži kapital po bistveno ugodnejših pogojih, če bi vlada ustrezno prilagodila strategijo nadaljnje privatizacije. Resnično je težko videti smisel vztrajanja na večinskem državnem (državno kontroliranem) lastništvu nad NLB, saj je očitno, da vlada ne more slediti niti tekočim poslovnim niti strateškim razvojnim interesom NLB. Država kot lastnik se tako vedno znova pokaže kot velika cokla v razvoju NLB. Še bolj očitno postaja, da NLB potrebuje močnega strateškega lastnika, ki ji bo lahko zagotovil najprej dovolj svežega kapitala, da se izkoplje iz likvidnostnih težav, v katere je zašla in da ji sprotno zagotavlja poceni vire sredstev, cenejše od teh, ki jih NLB dobiva na mednarodnem trgu kot slovenska državna banka. V sedanji situaciji je NLB manj konkurenčna od bank s tujim lastništvom, saj so njeni viri dražji, po drugi strani pa je tveganje za slovenski finančni sistem z banko v državnem lastništvu večje.

Umik KBC iz NLB tako lahko pomeni zgolj okleščenje razvojnega potenciala in provincializacijo NLB. Težko bo najti tako benevolentnega lastnika za NLB kot je bil KBC, ki bi bil zadovoljen z dolgoročnim manjšinskim vplivom na upravljanje banke ob tako majhni možnosti za izstop. Še težje bo, če se bo delež KBC razdelil med več portfeljskih vlagateljev. Zato se povsem strinjam z mnenjem nekdanjega guvernerja BS Mitje Gasparija, da bi morala država z odločitvijo glede umika KBC počakati do obdobja po volitvah. Neodgovorno je delati takšne nedodelane in rokohitrske poteze, kot je sedanja slabo domišljena dokapitalizacija NLB, pač pa kot pravi Gaspari: »veliko bolj modro bi bilo, če bi se s KBC dogovorili za neko dolgoročno sodelovanje. Menim tudi, da KBC ne bi neskončno vztrajala pri večinskem deležu in da bi privolila v denimo tik pod 50-odstotni delež, ki je sprejemljiv.«

_{*Komentar je v originalu objavljen v Dnevnikovem Objektivu}

Paul Krugman, ekonomist s Princetona in ugledni kolumnist New York Timesa, v svoji zadnji knjigi The Conscience of a Liberal (2007) opisuje, kako je ameriška konzervativna politika v zadnjih tridesetih letih počasi vendar vztrajno izpodjedala ameriški srednji razred in izjemno povečala neenakost. Krugman to pripisuje načrtni politiki desnega krila Republikanske stranke od sredine 1970. let naprej, ki je pod finančnim sponzorstvom korporacij načrtno erodirala socialne dosežke Roosveltovega New Deala, marginalizirala sindikalna gibanja ter zradirala politične, etične in socialne omejitve eliti pri bogatenju. Mnogi ekonomisti so sprva ta trend k povečanju neenakosti povezovali z globalizacijo in tehnološkim napredkom, ki sta zapirala nizkokvalificirana delovna mesta in povečevala povpraševanje po visoko izobraženi delovni sili. Toda, kot dokazuje Krugman, »velike razlike niso nastale med visokošolsko izobraženimi in tistimi brez visoke izobrazbe. Ja, višje izobraženim ljudem gre bolje. Ampak razlike se ustvarjajo med ljudmi z visoko stopnjo izobrazbe. Večina srednješolskih učiteljev ima za sabo podiplomski študij, enako velja za upravljavce hedge skladov. Vsi pa vemo, da je leta 2006 najbolje plačani menedžer hedge sklada zaslužil toliko, kot zasluži vseh 80,000 učiteljev v treh letih.« Do ponovne razslojitve ameriške družbe, podobne tisti pred letom 1929, je prišlo predvsem zaradi izjemnega povečanja menedžerskih nagrad, dobičkov lastnikov podjetij in kapitalskih dobičkov lastnikov kapitala in upravljavcev skladov. Nasprotno pa je plača zaposlenih v industriji od 1970. let naprej stagnirala. Delež plač v BDP se je tako vztrajno zmanjševal na račun povečevanja deleža dobičkov podjetij in dohodkov lastnikov kapitala.

Podoben trend lahko opažamo tudi v Sloveniji po letu 2000. Umarjevo Poročilo o razvoju 2007 kaže, da se je delež bruto plač v BDP od leta 2000 do 2007 zmanjšal za 1.3 odstotne točke, medtem ko se je delež dobičkov podjetij in dohodkov od kapitala v BDP v istem obdobju povečal za 1.2 odstotne točke (glej tabelo 1). Če k temu dodamo še trend visokih kapitalskih dobičkov lastnikov kapitala in upravljavcev skladov, visoke nagrade menedžerjev ter val menedžerskih odkupov v zadnjih dveh letih, postane trend rastočih zahtev sindikalnih central – spodbujen z inflacijskimi trendi v zadnjem letu – k bolj pravični razdelitvi ustvarjenega proizvoda bolj razumljiv. Ob visokih ustvarjenih dobičkih podjetij in dohodkih lastnikov kapitala v lanskem letu je težko oporekati upravičenosti sindikalnih zahtev po višjih plačah. Kadar si lastniki podjetij delijo visoke dobičke, menedžerji pa najemajo visoke kredite za prevzem podjetij, ki jih bodo financirali iz bodočih dobičkov istih podjetij, je težko pogledati v oči sindikalnim voditeljem in zahtevati naj bodo zmerni pri plačnih zahtevah in naj plače še naprej realno zaostajajo za rastjo produktivnosti.

Ekonomska veda je sicer glede rasti plač zelo jasna – plače lahko naraščajo samo skladno z rastjo produktivnosti. Kot razlaga Greg Mankiw, profesor iz Harvarda, če bi plače naraščale hitreje od ustvarjenega proizvoda, bi hitro prišlo do pritiska na zmanjšanje zaposlenosti ter posledično tudi do znižanja plač. Po drugi strani pa hitrejše naraščanje produktivnosti od rasti plač stimulira dodatno zaposlovanje, kar ima za posledico spet znižanje rasti produktivnosti. Seveda je lahko gibanje obeh kratkoročno tudi nekoliko nesinhrono, kadar denimo dinamiko plač določa konsenz med sindikati in delodajalci ter državo, kadar se del prejemkov izplačuje v nedenarni obliki (vplačila v pokojninske sheme), kadar so zaposleni zelo heterogeni, ko imamo opravka z nadpovprečno visoko inflacijo ipd. Toda dolgoročno trend rasti plač vedno sledi trendu rasti produktivnosti.

Če spremljamo slovenske makroekonomske agregate (glej tabelo 2) je očitno, da so v obdobju 2000-2007 v povprečju plače vztrajno zaostajale za rastjo produktivnosti. V letih 2000-2001 za približno pol odstotne točke, po letu 2001 pa kar sistematično za 2 odstotni točki oziroma so naraščale le po polovični stopnji rasti produktivnosti. Pri tem pa so plače v gospodarstvu in zasebnem sektorju bistveno bolj tesno spremljale rast produktivnosti – zaostajale so »le« za dobro odstotno točko. Nasprotno pa so plače v javnem sektorju po letu 2001 v povprečju rasle le za en odstotek letno in tako za dve do tri odstotne točke zaostajale za rastjo produktivnosti.

Iz teh trendov je mogoče potegniti dva sklepa. Prvič, k izboljšanju relativnega položaja kapitala v razdelitvi BDP je pripomoglo predvsem programirano zaostajanje rasti plač za rastjo produktivnosti. In drugič, levji delež k temu in k stabilizaciji makroekonomskih razmer zaradi priprav na vključitev v evro območje je prispevala stagnacija oziroma minimalna rast plač v javnem sektorju. Je torej na podlagi tega mogoče reči, da smo bili zaposleni v zadnjih osmih letih sistematično izkoriščani na račun države in kapitala? Je prišel trenutek za dramatično popravo relativnega položaja zaposlenih (dela) v razdelitvi BDP, sicer se nam obeta ameriška zgodba o eroziji srednjega razreda? Je prišel trenutek za uresničitev sindikalnih parol »Hočemo evropske plače. Takoj!«?

Ne, seveda ne. Ker je to na kratki rok absolutno nemogoče. V Sloveniji bomo imeli plače na ravni najbolj razvitih evropskih držav. Toda ne še naslednje leto, pač v desetih do petnajstih letih. Odvisno od tega, koliko bolj uspešno bomo povečevali našo produktivnost glede na razvite članice EU. Plače lahko povečujemo le skladno z rastjo produktivnosti. Primerjava ravni produktivnosti in ravni plač v EU-27 v zadnjem desetletju kaže, da gre med njima za premosorazmerno gibanje. Elastičnost plač na rast produktivnosti je približno ena, kar pomeni, da povečanje produktivnosti za 3 odstotke v povprečju za seboj potegne tudi rast plač za 3 odstotke. Toda zadnji Eurostatov pregled industrije v članicah EU za leto 2005 kaže, da je Slovenija po kazalcu produktivnosti (dodana vrednost na zaposlenega) v višini 25 tisoč evrov med članicami šele na 18. mestu, kar je šestkrat manj kot na Irskem, trikrat manj kot v Belgiji, na Nizozemskem ali Finskem in dvakrat manj od povprečja EU.

Toda Irska, ki ima danes najbolj produktivni industrijski sektor, je denimo na evropsko raven plač čakala tri desetletja. Bila so potrebna tri desetletja vztrajno visoke gospodarske rasti, da je še leta 1973 ob vključitvi v EU daleč najbolj kmetijska in najmanj razvita članica najprej dosegla povprečno raven razvitosti in plač EU ter da ga danes že močno presega. Nobenih drugih bližnjic ali trikov do višje ravni plač ni kot hitra gospodarska rast. Če bi povečevali BDP denimo enako hitro kot Baltiške države ali Slovaška, bi povprečne evropske plače lahko dosegli že v petih letih. Ob vrnitvi na našo očitno »naravno stopnjo rasti« okrog 4 odstotkov pa bomo za ta cilj potrebovali pač dva- do trikrat dlje.

Slovenija, in z njo tudi cela Evropa ter ZDA, potrebujejo redefinirano družbeno pogodbo. Dogovor, ki bo tudi zaposlenim omogočil bolj pravično participacijo pri ustvarjanju dodane vrednosti. V Sloveniji to pomeni socialni sporazum, ki bo temeljil na striktni vezavi rasti plač na rast produktivnosti. Hkrati pa pomeni tudi nalogo države, da vodi prave regulatorne politike, ki bodo po eni strani bistveno omejile možnosti prekomernih menedžerskih nagrad in nemeritornega bogatenja elite prek spornih menedžerskih privatizacij in malverzacij, po drugi strani pa preprečevale zlorabe dominantnega položaja monopolnih podjetij, ki pomenijo za nas preproste potrošnike predvsem višje cene (in višjo inflacijo) ter manj kvalitetne proizvode in storitve. Predvsem pa bo elita sama, tako politična kot ekonomska, morala dejansko začeti spoštovati nek etični kodeks obnašanja, kot se ga držijo v Skandinavskih državah.

Spomnimo se, pred dvema letoma je finančni minister Andrej Bajuk zavrl drugo fazo privatizacije NLB, ki je predvidevala, da strateški lastnik dobi do 49% lastništva, četrtino obdrži država, ostalih 26% pa prosto kotira na borzi. Prednost tega koncepta v povezavi s finančnim holdingom podružnic NLB v tujini, kjer bi strateški lastnik lahko imel tudi večinski lastniški delež, je v tem, da omogoča večjo konkurenčnost in fleksibilnost ter večjo stabilnost NLB v zaostrenih mednarodnih razmerah na eni strani ter večjo kapitalsko moč in hitrejše širjenje NLB v tujini.

Takrat je minister Bajuk na veliko modroval o oblikovanju domačega finančnega stebra med NLB in Triglavom, ki mu ga seveda še vedno ni uspelo sestaviti. Takrat sem o takšnem »finančnem stebru« napisal, da so bile združitve bank in zavarovalnic v večini primerov neuspešne. Združevanje bančništva in zavarovalništva je lahko uspešno le, kadar sledi logični notranji potrebi po diverzifikaciji osnovne dejavnosti, denimo nadgraditev bančništva s storitvami življenjskega zavarovanja, ki jih je mogoče prodajati na bančnih okencih. Praksa globalnega prevzemnega vala iz zadnje dekade tudi kaže, da so združitve podjetij običajno zelo dolgotrajne, sinergijski učinki pa zelo vprašljivi. Strokovnjaki ocenjujejo, da bi združevanje NLB in Triglava – že brez združevanja na področju informacijske tehnologije – trajalo najmanj dve leti (NKBM in novogoriška banka sta denimo skupaj že več kot desetletje, pa še nista v celoti integrirani). Možnost uspeha pa je minimalna, saj se bo težko odgovoriti, katero izmed obeh podjetij bo imelo ključno vlogo, katera izmed obeh osnovnih dejavnosti bo vodilna in kateri direktor bo imel glavno besedo.

Zelo dobro bi bilo dobiti analizo sinergijskih učinkov združitve NLB in Triglava. Denimo, kaj združitev pomeni za racionalizacijo poslovanja? Ali sploh in za koliko lahko prodaja (katerih?) zavarovalnih polic prek bančnih okenc zniža stroške zavarovalnemu delu ter za koliko se s tem poveča racionalnost bančnega poslovanja? Koliko tisoč delovnih mest bo s to racionalizacijo postalo presežnih? Ter nenazadnje zelo preprosto vprašanje – je država kot pokrovitelj tega holdinga sposobna izvesti to racionalizacijo poslovanja, če tega ni bila sposobna kot večinski lastnik v vsakem posamičnem podjetju? Dokler takšnih analiz sinergijskih učinkov ni na mizi, je ta poskus finančnega stebričenja zgolj še eno v vrsti kabinetnih besedičenj politikov in socialistično – planerskih kupčkanj, ki smo jih v preteklem desetletju imeli kar nekaj.

Na izgradnji tega »finančnega stebra« se v teh dveh letih – razen besedičenja – ni zgodilo praktično nič, le da sta obe državni banki vztrajno izgubljali svoje tržne deleže. No, vlada je prodala en majhen košček NKBM in sicer na način, da se glede upravljanja in nadzora nad njim ne bi nič zgodilo, torej da bo država še naprej dopuščala (ali prisiljevala) menedžmentu pasivnost in neambicioznost. No, in Triglav – kot državno podjetje – je prejšnji teden vlada prisilila v prisilno dokapitalizacijo NLB (ter povečanje lastniškega dela za mišjo dlako), čeprav državni Triglav sam nujno potrebuje močno dokapitalizacijsko injekcijo za uresničitev lastnih naložbenih načrtov v tujini.

Zgodilo se je pa nekaj drugega. Virus ameriške finančne krize je počasi okužil ves svet, tako finančni kot realni. Mnoga slovenska podjetja oziroma – natančneje – njihove menedžerske ekipe so najele velike kredite za menedžerske prevzeme – po rekordno nizkih obrestnih merah, za kar so zastavile delnice kupljenih podjetij, ki so takrat kotirale po rekordno visokih cenah. Večino kreditov so seveda najele pri obeh domačih državnih bankah. Timing ne bi mogel biti slabši. In realne implikacije teh prevzemno – bančnih poslov ne bi mogle biti manj ugodne. Če se v naslednjih mesecih zalomi menedžerjem Mercatorja, Laškega, Istrabenza itd. in ne bodo več mogli servisirati povečanih anuitet za najete kredite iz izplačanih dividend, bodo pač banke prisiljene realizirati zastavno pravico na delnicah. Toda, ker je SBI od lanskega konca avgusta izgubil tretjino vrednosti in podobno tudi Istrabenz, Merkur in Pivovarna Laško, se bodo banke nenadoma znašle z nekaj milijardami evrov slabih kreditov. Skratka, če se zalomi menedžerskim prevzemnikom, bo to potegnilo za seboj tudi obe državni banki, NKBM in NLB.

Zakaj samo obema državnima bankama? Ker imajo ostale banke pač boljše lastnike, ki zmorejo v primeru slabih kreditov bankam v težavah odobriti dovolj svežega kapitala za izboljšanje likvidnosti in kapitalske ustreznosti. Da država tega ne zmore, najbolj očitno kaže ponesrečena akcija reševanja NLB prek državno – javne dokapitalizacije, v katero očitno verjame samo še finančni minister Bajuk. Bajuku je v dokapitalizacijo uspelo prisiliti samo državo ter državni Triglav in njegov sklad DSU, in to po astronomski ceni v višini 3.1-kratnika knjigovodske vrednosti NLB! Današnji poskus privabljanja obstoječih zasebnih in paradržavnih lastnikov v dokapitalizacijo po enaki ceni kaže na popolno odlepljenost od realnosti pri finančnem ministru. Večina nagovorjenih lastnikov NLB oziroma vsi, ki so javno povedali svoje mnenje, je povedala, da je ta cena dokapitalizacijskih delnic NLB občutno previsoka. Podobno so povedali v vseh borzno-posredniških hišah, namreč da odsvetujejo nakup teh delnic NLB. Daniel Medved, upravljavec premoženja v državni NKBM (!) denimo dobesedno pravi: “Cena je odločno previsoka. Če upoštevamo razmere na borzi, vidimo, da je delnica precenjena. Enako velja, če pogledamo kazalce bančnih podjetij v tujini, denimo Deutsche Bank, kjer je razmerje med knjigovodsko vrednostjo in ceno delnic ena proti ena. Ne, nakupa ne bi svetoval.”

V tej situaciji, ko se svetovni finančni sistem seseda in ko sta ogroženi tudi obe domači državni banki, bi do izraza prišel močan tuj strateški partner. Ta bi – nasprotno od tez ministra Bajuka izpred dveh let – lahko bistveno pripomogel k lažjemu premoščanju likvidnostnih težav obeh državnih bank zaradi nakopičenih slabih naložb. Minister Bajuk je pred dvema letoma zagovarjal tezo, da bi večinski tuj lastnik v pogojih Basla II in evropske kapitalske direktive lahko zmanjšal stabilnost našega domačega finančnega sistema v primeru večjih nestabilnosti na mednarodnih finančnih trgih. V samo dveh letih se je pokazalo prav nasprotno – da največje tveganje za stabilnost domačega finančnega sistema predstavlja prav država kot večinski lastnik bank. Po eni strani ne omogoča oblikovanja optimalnih razvojnih in poslovnih politik bank, po drugi strani pa jim v primeru težav ne zna učinkovito priskočiti na pomoč.

Morda bi veljalo vprašati ministra Bajuka, ali bo svoje prihranke vložil v nakup dokapitalizacijskih delnic NLB. Oziroma morda bi veljalo ministra Bajuka povprašati po odgovornosti za situacijo, v katero drsita naši banki. Volitve so blizu, toda bojim se, da ne dovolj blizu, da bi se izognil politični odgovornosti.

Vlada se je odločila, da bo s 106 milijoni evrov dokapitalizirala NLB d.d., pri čemer naj bi Republika Slovenija kot večinski lastnik prispevala 34.6, državna Zavarovalnica Triglav 55.4, njen sklad DSU pa 16.3 milijone evrov. Vlada argumentira, da je ta dokapitalizacija potrebna »zaradi zagotavljanja kapitalske ustreznosti in zaradi širitve na tuje trge v okviru Evropske unije«. In naprej, vlada v sporočilu za javnost pravi:

• da je bila dokapitalizacija potrebna, ker je »Banka Slovenije, upoštevaje navedene standarde [Basel II in kapitalska direktiva EU, op.p.] in aktualne razmere na finančnih trgih, zahtevala večjo kapitalsko ustreznost s ciljem povečanja varnosti varčevalcev in večjo stabilnostjo slovenskega finančnega sistema glede na tržni delež NLB«;
• da je »predvidena dokapitalizacija v sklopu obstoječe delničarske strukture in veljavnih predpisov edini možni ukrep, saj so ostale možnosti izčrpane in bodo na razpolago šele po izvršeni dokapitalizaciji«;
• in da »trgi, na katerih poslujejo banke in družbe iz NLB Skupine, vključno s slovenskimi, po vseh mednarodnih ocenah nadpovprečno rastejo. Dokapitalizacija je eden od predpogojev za nadaljnje doseganje izvrstnih rezultatov in ohranjanje visokih mednarodnih ratingov, ki jih je banka uspela pridobiti«.

Hm, moram priznati, da me to vladno sporočilo za javnost – če se smem milo izraziti – spravlja v rahlo zadrego, saj mi odpira bistveno več vprašanj, kot mi daje odgovorov.

Prvič, kaj je s prvotno predvideno dokapitalizacijo NLB, pri kateri naj bi sodelovala tudi KBC, in ki bi NLB prinesla nekaj več svežega kapitala? Ali bo vlada – namesto KBC, ki očitno noče sodelovati pri tej dokapitalizaciji – 39-odstotni delež KBC in EBRD nadomestila z vložkom zasebnega kapitala? In če, katerega zasebnega kapitala? Z izdajo prednostnih delnic obstoječim zasebnim lastnikom ali s sekundarno izdajo delnic zainteresirani javnosti?

Drugič, če vlada ne bo povabila zasebnega kapitala k dokapitalizaciji NLB (tako, da bi ohranila dosedanji lastniški delež, ki se ji bo s to dokapitalizacijo sicer povečal), s čim argumentira, da ta dokapitalizacija zadostuje za reševanje kapitalske ustreznosti NLB? Poznavalci poslovanja NLB namreč pravijo, da bi NLB glede na strukturo lastniških naložb v državah bivše Jugoslavije ter glede na problematično strukturo danih kreditov (za menedžerske nakupe, za špekulativne zasebne naložbe v vrednostne papirje in za kredite za nakupe nepremičnin) potrebovala vsaj za 3 do 4 krat večjo kapitalsko injekcijo. In to zelo hitro. Situacija se namreč hitro poslabšuje, saj so mnogi, ki so pri NLB najeli kredite za špekulativne naložbe v vrednostne papirje, že izčrpali svoje likvidnostne rezerve in ne morejo več servisirati odplačil. Banki tako ostanejo samo zastavljeni vrednostni papirji, ki pa so medtem izgubili 30-40 odstotkov vrednosti. Poznavalci pravijo, da utegne sama NLB zaradi teh slabih kreditov hitro zaiti v likvidnostne težave.

Tretjič, osebno sicer ne verjamem, da se z vključitvijo Triglava in njegovega DSU v dokapitalizacijo NLB načrtno oblikuje finančni steber med NLB in Triglavom. Po mojem mnenju gre zgolj za »steber po nesreči«, ker pač ni drugih »primernih« vlagateljev po meri vlade. Menim, da tovrstni finančni steber med obema največjima domačima finančnima družbama itak ni smiseln, ker imata obe, kljub drugačnim željam, zelo malo potencialnih sinergij. Pač pa je celo škodljiv z vidika razvoja domačega finančnega trga zaradi velike koncentracije (in možnosti zlorab dominantnega položaja), ki bi se nekoč (nekoč, čez davna leta, ko bomo resnično privatizirali ti nesrečni podjetji) lahko sprevrgla v veliko tujo koncentracijo na trgu. Samo vprašanje let je, kdaj bosta tako NLB kot Triglav prevzeti s strani večjih mednarodnih bank oziroma zavarovalnic in resnično ne bi bilo dobro, da bi z enim zamahom obe podjetji prodali enemu in istemu tujemu kupcu. Konkurenca na trgu je ključna.

Četrtič, dokapitalizacija NLB s strani Triglava kaže, da ta vlada nima niti ideje, »kaj« niti jajc, »da bi« kakorkoli naredila z olastninjenjem obeh. In kadar ne veš ali si ne upaš, pač delaš en kup majhnih in nespametnih potez, ki se na srednji rok pokažejo kot velika izgubljena priložnost. NLB potrebuje močnega strateškega lastnika, ki ji bo lahko zagotovil najprej dovolj svežega kapitala, da se izkoplje iz likvidnostnih težav, v katere je zašla in nato, da ji sprotno zagotavlja poceni vire sredstev, cenejše od teh, ki jih NLB dobiva na mednarodnem trgu kot slovenska državna banka. V sedanji situaciji je NLB manj konkurenčna od bank s tujim lastništvom, saj so njeni viri dražji, po drugi strani pa je tveganje za slovenski finančni sistem z banko v državnem lastništvu večje. Predstavljajte si, da je NLB najemala kredite v tujini, da je lahko servisirala menedžerske odkupe in špekulativne nakupe vrednostnih papirjev zasebnih naložbenikov. V primeru, da se izkaže, da je NLB – glede na situacijo na mednarodnih finančnih trgih – tako akumulirala slabe kredite, je sistemsko tveganje NLB za naš finančni sistem bistveno večje, kot če bi bila v tujem lastništvu. Če se likvidnostna kriza v NLB zaostri, bomo davkoplačevalci prisiljeni »socializirati« njene izgube in še enkrat financirati njeno sanacijo. Če bi bila v tujem lastništvu, bi jo reševali tuji lastniki in pokrili njeno sanacijo. Torej nekaj povsem drugega kot tisto, v kar nas prepričuje finančni minister tudi v tem zadnjem vladnem sporočilu za javnost.

In petič, zadnji navedek iz vladnega sporočila za javnost (»Dokapitalizacija je eden od predpogojev za nadaljnje doseganje izvrstnih rezultatov in ohranjanje visokih mednarodnih ratingov«) meni zveni precej alarmantno. Kot da gre za piarovsko pripravo na bodoče »reševanje« NLB. Nekako tako, kot kadar vladne agencije pripravljajo javnost na veliko letalsko nesrečo, ki se je že zgodila, s sporočilom, da »letalo pogrešajo«. No, upam, da me slab občutek tokrat vara in da ne bomo deležni »reševalne akcije za NLB«.