Odličen komentar Martina Wolfa, daleč najboljšega ekonomskega komentatorja med novinarji, v Financial Timesu. Wolf ima potrebno makroekonomsko znanje ter sposobnost povezati stvari (kar našim novinarjem, vsem po vrsti, hudo manjka). Problem prenizkega globalnega povpraševanja je v bilančni krizi, do katere je prišlo, ko so ob začetku krize medbančni kreditni trgi zamrznili, podjetja in gospodinjstva pa so ostala prezadolžena. V času krize zato kopičijo likvidnost in se razdolžujejo, zato ne investirajo in ne trošijo. Tudi če bi hotela, jim banke zaradi prezadolženosti ne bi dale kreditov. Iz tega seveda sledi dolgo obdobje prenizkega agregatnega povpraševanja in posledičnega upadanja tudi potencialne rasti, zaradi stagnacije zaposlovanja in produktivnosti. Slednjih ni mogoče pospešiti z nobenimi strukturnimi reformami, če se pred tem ne poveča povpraševanje.

Dokler tega politični voditelji ne bodo razumeli v polnosti, kot pravilno ugotavlja Wolf, ne bodo mogli pripraviti ustreznih ukrepov za izhod razvitih držav iz stagnacije. Monetarna stimulacija prek QE se je zelo očitno izkazala kot neučinkovita. Morebitna nova eksperimentiranja z monetarno politiko pa prinašajo zelo visoka tveganja. Nadaljujte z branjem→

Pričakovati opravičilo ekonomske profesije je najbrž precej iluzorno. Tudi kadar gre za enoznančno dokazane napake in manipulacije. Priznanje bi pomenilo, da je treba zavreči desetletja raziskovalnih naporov in sadov intelektualnega dela. Toda težava je še hujša, priznanje bi namreč pomenilo, da je bil dozdajšnji intelektualni nazor morda povsem napačen. To pa nima več opravka s samo profesijo, temveč s svetovnim nazorom oziroma z ideologijo posameznika. Če priznavajo ali ne, je večina akademikov zelo jasno ideološko opredeljena, čeprav svoj svetovni nazor prikriva za zaveso objektivnosti »čistega znanstvenega pristopa«.

Večina akademikov je sužnjev nekih dogem. Kar seveda pomeni, da je rezultate njihovega dela, njihove raziskave in članke treba obravnavati z enako mero skepse kot obravnavamo izdelke, ki jih producirajo verske skupnosti. Institucionalna dediščina oziroma pripadnost določeni ekonomski šoli determinira že izbor tematike, pristop, uporabljeno metodologijo ter končne rezultate. Na žalost. Ekonometrik Edward Leamer je na primeru analize učinkovitosti smrtne kazni v ZDA lepo prikazal, kako ideološke razlike med raziskovalci lahko odločilno vplivajo na metodološki pristop in s tem na rezultate analize. Ideološke razlike v pogledih lahko na podlagi istih podatkov iz minusa naredijo plus, in nasprotno.

Preberite več v Finance Weekend

Očitno je morala žezlo v svoje roke vzeti ženska, da je tem slovenskim mevžam v moških hlačah povedala, kaj so prioritete EU glede infrastrukture in kaj bi morale biti slovenske prioritete. Medtem ko direktor državnega inženirskega podjetja DRI, Jurij Kač, po svetu klati neumnosti o prioriteti 6-pasovnice okrog Ljubljane ter o tretji razvojni osi in medtem ko se direktorji na Slovenskih železnicah pustijo prepričevati uradniku ministrstva za infrastrukturo, ki trenutno zaseda ministrsko mesto, o prioriteti izvlečnega tira Koper – Divača, je Violeta Bulc, evropska komisarka za infrastrukturo, za Finance zelo jasno in glasno povedala, kako Evropska komisija vidi infrastrukturne prioritete v Sloveniji.

Evropska prioriteta je drugi tir Koper – Divača, ker je ena izmed ključnih prometnic, ki povezuje globalne industrijske in oskrbovalne verige na oseh Azija – Evropa in Evropa – Severna Amerika. Bulčeva je tudi zelo jasno povedala, da če ne ne bomo izgradili drugega tira, bomo do leta 2030 na ceste dobili za skoraj 2.5-krat več kamionskega tovora. To pa ima hude posledice tako na prometno varnost kot na okolje. Natanko to, kar jaz že nekaj let vztrajno ponavljam. Nadaljujte z branjem→

Branko MIlanović iz City University New York (prej Svetovna banka) je pred leti v knjigi “The Haves and the Have-Nots” postavil hipotezo, da je bilo glede neenakosti in možnosti uspeha posameznikov še v prejšnjem stoletju ključno, v katerem razredu si se rodil. Danes je bistveno bolj pomembno, v kateri državi si se rodil.

Spodnja slika ilustrira del tega problema, kaže stopnje brezposelnosti med mladimi in starejšimi v državah EU:

Nadaljujte z branjem→

Thomas Piketty je s svojim več kot desetletnim delom na zbiranju in analiziranju podrobnih podatkov o dohodkih in premoženju v razvitih državah za zadnjih dvesto leto izjemno prispeval k razumevanju zgodovinskih trendov glede porazdelitve dohodkov in premoženja. Toda še bolj kot to je Piketty revolucioniral način ekonomske analize. Bolje rečeno, ekonomsko analizo je popeljal dva koraka nazaj k temu, kar je ekonomska analiza nekoč bila, in dva koraka naprej k temu, kar bi ekonomska analiza morala biti. Piketty je pokazal, da je pri razumevanju ekonomskega dogajanja pomemben zgodovinski kontekst. Posameznih dogajanj ni mogoče razumeti s tehnično analizo sedanjega trenutka, izolirano od konkretnih zgodovinskih trenutkov. In posameznih ekonomskih zakonitosti ni mogoče razumeti z abstraktnimi modeli brez vpogleda v zgodovinsko analizo trendov. Nadaljujte z branjem→

Wolfgang Münchau je v Financial Timesu nemško ekonomsko ideologijo lepo razložil s tem, da v doktrini ordoliberalizma ni prostora za ekonomsko politiko, pač pa zgolj za spoštovanje pravil. Nemški ekonomisti, vzgojeni v duhu ordoliberalizma, se delijo na tiste, ki niso prebrali Keynesa, in na tiste, ki so ga sicer prebrali, vendar ne tudi razumeli. V njihovi ekonomski filozofiji ni prostora za izjemne krize, ki se zgodijo enkrat ali dvakrat na stoletje. Potrebna sta zgolj disciplina in red, pa bo vse v redu.

Takšna svojevrstna ideologija ne bi bila problem, če bi Nemčija obstajala v dejanskem vzporednem vesolju, s svojo lastno valuto. Problem pa je, kadar svojo freaky ideologijo uveljavlja v svetu, v katerem si delimo skupno valuto in smo odvisni od dejanj drugih. V svetu, kjer nemški trgovinski presežek deluje enako destabilizirajoče kot fiskalni deficit Francije. Nadaljujte z branjem→

Grčija je po globini in dolžini krize že “prehitela” neslavni rekord ZDA iz let 1929-39.

Vir: The Economist

Se spomnite primera Enron? Ameriškega gigantskega trgovca z energijo, ki je s kreativnim računovodstvom “pumpal” svoje bilance in ob razkritju prevare  leta 2001 zapustil 100-milijardno luknjo. No, Enronu je h kreativnosti v računovodskih bilancah pomagala top-5 revizorska hiša Arthur Andersen, ki je Enronu z desno roko revidirala bilance, na drugi pa mu je z levo roko svetovala, kako “skuhati” bilance, da bo desna roka s skuhanim zadovoljna. Leta 2000 je Arthur Andersen s svetovanjem Enronu zaslužil 27 mio $, z revidiranjem pa 25 mio $. Ta primer je znan kot eden izmed najbolj znanih primerov ne samo kreativnega računovodstva, pač pa tudi (nedovoljenega) konflikta interesov. Ta sporna praksa je Arthur Andersen uničila. Od 113 tisoč zaposlenih po vsem svetu jih je pred dvema letoma bilo v družbi zaposleno le še 200. Ti pa se ukvarjajo predvsem s tožbami in pravnim zapiranjem družbe.

No, podoben primer spornega konflikta interesov se nam očitno obeta tudi pri privatizaciji NKBM. Nadaljujte z branjem→

Zadnji podatki kažejo, da je Japonska ponovno zapadla v recesijo. Po 1.6 % rasti v prvih treh mesecih je v zadnjih treh mesecih zabeležila 1.6% padec, v prejšnjem četrtletju pa kar 7.3 % padec BDP (na letni ravni). Vzrok je padec v zasebnih investicijah in povpraševanju gospodinjstev. Terapija premierja Shinza Abeja, s katero je hotel Japonsko potegniti ven iz deflacije in stagnacije, je dobro delovala, dokler ni spomladi naredil taktične napake: napovedal je dvig prometnega davka, da bi povečal zaupanje med investitorji. To je imelo nasproten učinek in namesto povečanja zaupanja prestrašilo podjetja in gospodinjstva. Priložnost za okrevanje in višjo inflacijo je splavala po vodi.

Namesto te zares neumne poteze bi moral Shinzo Abe, zdaj se pa primite za stol, napovedati še več fiskalne neodgovornosti. Ne skrbite, ni se mi zmešalo. Nadaljujte z branjem→

Črt Kostevc

Evropski nacionalni statistični uradi so pred časom objavili za dve desetletji preračunov bruto nacionalnega proizvoda, ki so, že drugič v zelo kratkem času, pozornost javnosti usmerili na finese statistične metodologije. Računske akrobacije statistikov so prejšnji teden postale meso, ko je evropska komisija naznanila, da so na temelju prevetritve številk potrebni poračuni prispevkov članic v evropski proračun. Pri članicah, ki jih je statistika naredila za poračunske dolžnice, je na prvi pogled arbitrarna sprememba povzročila veliko razburjenja. Drugi fiskalno kazen privoščljivo pripisujejo učinkom vključitve nelegalnih in neprijavljenih aktivnosti v nacionalni dohodek bolj »grešnih« članic. Je Sloveniji razmeroma krepostno obnašanje prineslo proračunski rabat? *

Nadaljujte z branjem→