Zadnji podatki kažejo, da je Japonska ponovno zapadla v recesijo. Po 1.6 % rasti v prvih treh mesecih je v zadnjih treh mesecih zabeležila 1.6% padec, v prejšnjem četrtletju pa kar 7.3 % padec BDP (na letni ravni). Vzrok je padec v zasebnih investicijah in povpraševanju gospodinjstev. Terapija premierja Shinza Abeja, s katero je hotel Japonsko potegniti ven iz deflacije in stagnacije, je dobro delovala, dokler ni spomladi naredil taktične napake: napovedal je dvig prometnega davka, da bi povečal zaupanje med investitorji. To je imelo nasproten učinek in namesto povečanja zaupanja prestrašilo podjetja in gospodinjstva. Priložnost za okrevanje in višjo inflacijo je splavala po vodi.

Namesto te zares neumne poteze bi moral Shinzo Abe, zdaj se pa primite za stol, napovedati še več fiskalne neodgovornosti. Ne skrbite, ni se mi zmešalo.

Japonska ima večino javnega dolga v domači valuti in nihče je od zunaj ne more prisiliti v likvidnostne težave. Na drugi strani je, kot pravilno ugotavlja Paul Krugman, edini strah finančnih investitorjev lahko samo ta, da bo Japonska začela monetizirati svoj javni dolg, kar bi privedlo do povečane inflacije. Toda to je natanko to, za kar si Japonska že dve desetletji tako obupno prizadeva. Torej, samo več fiskalne neodgovornosti lahko Japonsko potegne iz brezna deflacije.

Kratko pojasnilo za tiste, ki niste študirali makroekonomije. Japonska se že dobri dve desetletji nahaja v situaciji likvidnostne pasti. V tej situaciji se opcije in dileme ekonomske politike obrnejo za 180 stopinj. Kar je prav v normalnih časih, je narobe v času likvidnostne pasti. Fiskalna odgovornost (varčevanje) je času likvidnostne pasti povsem neodgovorno ukrepanje vlade. Monetarna politika v situaciji likvidnostne pasti postane povsem impotentna. Ne glede na gromozanske količine primarnega denarja, ki ga centralna banka pumpa v gospodarstvo z odkupovanjem vladnih in korporativnih obveznic, se inflacija bistveno ne premakne z ničle, obrestne mere pa se prilepijo na ledišče (na ničlo).

V tej situaciji lahko samo zelo ekspanzivna fiskalna politika zažene kolesje gospodarstva. Problem pa je, kadar ta situacija likvidnostne pasti, deflacije in stagnacije traja predolgo – takrat zaupanje podjetij in gospodinjstev zdrkne tako globoko, da tudi vlada z velikim javnim trošenjem ne more več dovolj prepričati obeh drugih subjektov, da se bo gospodarski voz res premaknil. Depresijo je izjemno težko pregnati, kadar se zagrize v kosti vsakega posameznika in vsakega podjetja. Ena neumna poteza vlade in zaupanje podjetij in gospodinjstev spet pade pod ledišče.

Ne vem, če to razumete. Toda bilo bi dobro, da začnete to razumevati. Kajti precejšnja verjetnost obstaja, da bomo v tej situaciji depresivnosti tudi mi preživeli vsaj še eno desetletje. Če propadejo naši načrti glede povečanja javnih investicij in če propade Junckerjev načrt 300-miljardnega paketa evropskih investicij v infrastrukturo, nas čaka dolga japonska depresija.