Privatizacija NKBM: Mar Lazard res ni v konfliktu interesov?

Se spomnite primera Enron? Ameriškega gigantskega trgovca z energijo, ki je s kreativnim računovodstvom “pumpal” svoje bilance in ob razkritju prevare  leta 2001 zapustil 100-milijardno luknjo. No, Enronu je h kreativnosti v računovodskih bilancah pomagala top-5 revizorska hiša Arthur Andersen, ki je Enronu z desno roko revidirala bilance, na drugi pa mu je z levo roko svetovala, kako “skuhati” bilance, da bo desna roka s skuhanim zadovoljna. Leta 2000 je Arthur Andersen s svetovanjem Enronu zaslužil 27 mio $, z revidiranjem pa 25 mio $. Ta primer je znan kot eden izmed najbolj znanih primerov ne samo kreativnega računovodstva, pač pa tudi (nedovoljenega) konflikta interesov. Ta sporna praksa je Arthur Andersen uničila. Od 113 tisoč zaposlenih po vsem svetu jih je pred dvema letoma bilo v družbi zaposleno le še 200. Ti pa se ukvarjajo predvsem s tožbami in pravnim zapiranjem družbe.

No, podoben primer spornega konflikta interesov se nam očitno obeta tudi pri privatizaciji NKBM.

Naj osvežim spomin. Slovenski državni holding (SDH) je za svetovalca pri prodaji NKBM najel družbo Lazard Frères, ki je del skupine Lazard, ki ima 6-odstotni lastniški delež madžarske OTP banke, ki je po pisanju medijev najresnejša interesentka za nakup NKBM. Drugače rečeno, SDH-ju pri prodaji NKBM svetuje podjetje, ki je lastniško povezano s potencialnim in najresnejšim kupcem NKBM. Kako dobro se lahko svetovalna družba Lazard Frères pogaja o ceni s “svojo mamo”, družbo Lazard?

Na podlagi pisanja v Financah naj ne bi šlo za konflikt interesov, saj naj bi v svetovalni družbi (1) podpisali pogodbe o nerazkrivanju podatkov (NDA), (2) SDH naj bi v postopkih izbora finančnih svetovalcev zahteval izjavo, s katero ponudniki jamčijo, da v zvezi z nudenjem storitve svetovanja v postopku prodaje ni podan konflikt interesa, ter (3) v sami svetovalni družbi naj bi izgradili “kitajski zid” do drugih oddelkov korporacije v obliki tehničnih pregrad, ki naj bi preprečile pretok informacij med različnimi sektorji korporacije.

Finance:

»V pogodbi je posebej določeno, da lahko ponudnik v času trajanja te pogodbe nastopa kot finančni svetovalec le za SDH oziroma prodajalce, v nobenem primeru pa ne kot finančni svetovalec kateregakoli investitorja,« razlagajo na SDH.

Po SDH vsi večji finančni svetovalci sodelujejo v podobnih prodajnih procesih po celem svetu. A imajo notranji ustroj delovanja takšen, da delovna skupina, ki sodeluje pri prodajnem postopku, nima dostopa do informacij o kakšnih drugih postopkih ali storitvah, na katerem dela druga skupina.

»Člani podpišejo ustrezne izjave o zaupnosti in se tako izognejo potencialnemu konfliktu interesov, poleg tega z vzpostavitvijo t.i. »kitajskega zidu«, tehničnih pregrad, med različnimi sektorji preprečijo pretok informacij.«

Če karikiramo; če bi zdaj skladi Lazarda kar naenkrat masovno dokupovali delnice OTP, to po zagotovilih SDH nikakor ne bi pomenilo, da bo OTP kupila NKBM (pre)poceni.

Mhm, mar tukaj res ne gre za konflikt interesov? Zgoraj razložen konflikt interesov s strani SDH se nanaša samo na to, da Lazard Frères ne sme svetovati tudi drugim strankam v postopku prodaje NKBM, ne pa na konflikt interesov “znotraj hiše”.

V čem je vloga Lazard Frères v primeru NKBM drugačna od vloge družbe Arthur Andersen v primeru Enron? Tudi v tem primeru sta za Enron delali dve različni hčerinski družbi matere Arthur Andersen, pravno-organizacijsko ločeni. Najbrž so imeli podpisane vse NDA pogodbe o nerazkrivanju podatkov ter vzpostavljen tudi formalni “kitajski informacijski zid” med obema enotama. Pa vendar je šlo za očiten konflikt interesov, pri katerem je bil “kitajski informacijski zid” luknjast kot švicarski sir.

V čem je vloga Lazard Frères v primeru NKBM drugačna od vloge podjetja CEE, v lasti Petra Kotarja, ki je po pisanju Dnevnika za TEŠ pripravilo razpisne pogoje za izbiro dobavitelja opreme za šesti blok ter opravilo pregled in ocenjevanje ponudb na razpisu, na katerem je zmagal Alstom, medtem ko je bilo drugo Kotarjevo podjetje Sol Intercontinental v času priprave projekta TEŠ 6 zastopnik Alstomove družbe na Hrvaškem? Najbrž je tudi Peter Kotar kot lastnik obeh podjetij podpisal vse NDA pogodbe in zagotovil, da ne bo pretoka informacij med njegovo slovensko in hrvaško družbo. Pa vendar se je zgodba, po pričakovanju, razpletla v največjo korupcijsko afero v Sloveniji po osamosvojitvi.

Ob tem pa v celi zgodbi glede prodaje NKBM bode v oči še dejstvo, da smo banko konec lanskega leta davkoplačevalci prisilno dokapitalizirali z 870 mio evrov, najvišja ponujena cena za banko s strani madžarske OTP banke pa naj bi znašala zgolj 150 mio evrov. Torej si bomo s prodajo poplačali zgolj eno sedmino vložka, ki smo ga lani dali v banko. Kje je tukaj ekonomska logika? Če bi NKBM prodali pred lansko dokapitalizacijo za 1 evro, bi bil to za državo Slovenijo in za davkoplačevalce dober posel. Toda (nepotrebno) darilo kupcu v višini 710 mio evrov res niti od daleč ni podobno dobremu poslu. Po nobenih še tako kreativnih standardih.

Sicer zagovarjam privatizacijo bank, vendar ne pod katerimikoli pogoji in ne po “likvidacijskih” cenah. In tokrat stvari očitno smrdijo.

3 responses

  1. Ali pa, ko nas Juncker prepričuje, da bo uredil davčno politiko EU ter onemogočil davčne oaze 🙂

  2. To privatizacijo je potrebno ustaviti in pred komisijo razložiti (čim bolj natančno) zakaj je do tega prišlo. Kljub temu, da je bilo v bankah narejenih cel kup napak je dokaj pre-kapitalizirano banko (kar bi pokazali testi po realnem scenariju) zločin prodati po 150 milijonih. Zagotovo obstajajo ljudje, ki so sposobni voditi banko do “boljših” časov v katerih jo lahko prodamo. Prav tako vemo, da večina slabih kreditov izhaja iz časa pred krizo, zato je zmotno razmišljanje, da banka še naprej “tala” slabe kredite, samo zato, ker neki testi ugotavljajo zmeraj drugačen rezultat… PS: Seveda pa je vprašanje državnega lastništva bolj zapleteno. Po eni stani slišimo Cvetko Selšek, da je Hrvaška primer kjer so banke privatizirali in sedaj z bančnim sistemom država nima težav, po drugi stani pa slišimo Dr. Božino (profesor, nekdanji bankir na Hrvaškem), da je ta ista Hrvaška primer kakšno zlo prinese privatizacija. Verjetno je zelo težko oceniti kako bančništvo vpliva na celo gospodarstvo. Le takšne ocene pa lahko povejo ali je banke bolj imeti popolnoma v tuji lasti, deloma…

%d bloggers like this: