Follow up na članek ta teden Večine rezultatov (ekonomskih) raziskav ni mogoče ponoviti. Znani ekonomist Luigi Zingales piše v New York Timesu o zadnjih aferah v ZDA, ko se je izkazal velik konflikt interesov med raziskovalci, ki so konzultanti vladi (ali ki pričajo v Congresu) ter njihovim angažmajem za zasebna podjetja. Ta teden je zaradi tega škandala denimo moral odstopiti Robert Litan, raziskovalec na Brookings inštitutu.V konkretnem primeru ni bil problem, ker je bila Litanova raziskava financirana s strani zasebnega podjetja, pač pa da je Litan pozabil razkriti, da je bila tudi naročena s strani tega istega podjetja.

Zingales pravi, da denar lahko kvari traziskovalce in njihove izsledke in da pri tem “reputacijsko tveganje” (tveganje izgube ugleda) očitno ne deluje dovolj učinkovito, da bi preprečilo “koruptivnost” raziskovalcev – svetovalcev. Rešitev seveda ni v prepovedi zasebnega financiranja raziskav, pač pa v njihovem razkritju. Prav tako je smiselno, da javna institucija predhodno javno objavi takšno študijo in da lahko pridobi še alternativna mnenja drugih ekspertov. Nadaljujte z branjem→

Okrogla miza v Cankarjevem domu ob izidu slovenskega prevoda knjiga Thomasa Pikettya Kapital v 21. stoletju

Jure Jež

Javna Agencija za Varstvo Konkurence Republike Slovenije (v nadaljevanju AVK) ima po javno dostopnih podatkih dvakrat toliko zaposlenih, kot jih je imela njen predhodnica UVK. Vendar pa navkljub kadrovski popolnjenosti agencije opažam pomanjkanje strokovnosti. Postopke presoje koncentracij AVK na koncu praktično vsem »z lahkoto« potrdi, velik del odločb, ki jih AVK izda in ki dokazujejo zlorabo prevladujočega položaja, pa pozneje pade na sodiščih. Ta vzorec je predvsem mogoče zaznati v delovanju AVK v fazi izvedbe samih postopkov presoje koncentracij. Nadaljujte z branjem→

Zadeva je sicer znana že iz področja psihologije in medicine, pa tudi klimatskih sprememb itd. Namreč, da večine rezultatov znanstvenih raziskav, objavljenih v najboljših akademskih revijah, ni mogoče reproducirati. Ali drugače rečeno, če ponovite poskus ali empirično ocenite neke podatke z natanko isto metodo, kot so jo uporabili avtorji objavljene raziskave, ne boste dobili enakih rezultatov. V nemškem Bayerju so denimo poskusili ponoviti rezultate poskusov objavljenih 67 raziskav, pa jim je uspelo reproducirati zgolj 14 izmed njih. V Amgenu so poskusili reproducirati rezultate 53 študij iz področja raziskav raka, ki so jih naredili v priznanih laboratorijih in ki so bili objavljeni v top akademskih revijah. Toda izkupiček je bil še manjši – uspeli so ponoviti rezultate le v 6 primerih izmed 53. V ekperimentalni psihologiji je bilo to razmerje 1 proti 3. Nadaljujte z branjem→

Avgusta sem pisal o t.i. “neofisherizmu“ (Neofisherizem: Ali je monetarna politika zamešala predznake?) – bitki med ekonomisti za interpretacijo učinkov monetarne politike: ali centralna banka z znižanjem (nominalne) obrestne mere vpliva na povečanje inflacije (standardni makroekonomski pogled) ali pa velja obratno da nizke obrestne mere vodijo tudi k nizki inflaciji oziroma celo deflaciji (heretični pogled neofisherjancev). Ta dilema je v sedanjih časih seveda ključnega pomena: kajti če centralne banke s tiščanjem obrestnih mer na  ali pod ledišče ter masovnim bombardiranjem trgov z likvidnostjo dejansko povzročajo deflacijo, potem je ta politika centralnih bank napačna. Centralne banke bi s tem povsem zamešale predznake. Nadaljujte z branjem→

Tisti bolj razsvetljeni med nami seveda vedo, da denar ne more kupiti sreče. Materialne dobrine so davno prerastli. Zadovoljni so s tistim, kar imajo, ne tekmujejo s sosedi in nakupovalne terapije ne rabijo za svoje mentalno ravnovesje. Dosegli so stanje poduhovljenosti, ki jih dela nevidne za ekonomsko znanost. No, če smo povsem natančni, za mikroekonomske puriste niso nevidni, le njihov prosti čas jim prinese večjo korist kot potrošnja ostalih dobrin. Zanj so, prek manjšega delovnega vložka, enostavno pripravljeni plačati preveč, da si ga ne bi privoščili. Ne pehajo se za višjim dohodkom, potrošnjo so spregledali kot popolnoma prazno. Toda ali so tako ljudje srečnejši?

Nadaljujte z branjem→

Bine Kordež

Pred dnevi smo lahko skoraj v vseh medijih prebrali novico, da NLB prodaja 800-milijonski portfelj slabih terjatev. Razen povzetka sporočila banke, kakih komentarjev praktično ni bilo, saj gre za precej »strokovno« zadevo. Odločitev NLB je pravzaprav logična. Med skupnim premoženjem ima še vedno skoraj četrtino slabih posojil in s prodajo teh terjatev (po oceni gre za okoli šestino vseh terjatev bančne skupine NLB do gospodarstva) bi se ta kazalec pomembno izboljšal. Dodatno pa je na te terjatve v skladu s stresnimi testi najbrž oblikovala raje večje kot manjše popravke in z ugodno prodajo bi lahko realizirali celo kak dobiček (če bi jih prodali nad njihovo neto vrednostjo po izvedenih popravkih). Kljub tem ugodnim vplivom na položaj banke, pa transakcija vseeno odpira kar nekaj dilem.

Nadaljujte z branjem→

Aleš Praprotnik

V zadnjih nekaj tednih se je na blogih v luči izvolitve novega vodje laburistov v Veliki Britaniji Jeremyja Corbyna in njegove ideje o ‘kvantitativnem sproščanju za ljudi’ – PQE (po katerem naj bi centralna banka od investicijske banke odkupovala njene obveznice, le-ta pa bi novo ustvarjeni denar porabila za javne investicije) razvila zanimiva debata o tem, kakšen vpliv naj bi takšno financiranje imelo na uzakonjeno neodvisnost centralne in ali sploh potrebujemo neodvisne centralne banke ali bi jih bilo bolje ukiniti. Nadaljujte z branjem→