Bine Kordež

Institucije, ki se ukvarjajo (tudi) z gospodarskimi napovedmi, nas vsake pol leta osrečijo z novimi ocenami rasti bruto domačega proizvoda in ocene so razumljivo vse točnejše, bolj ko se bližamo datumu objave dejanskih podatkov. Tako smo te dni dobili tudi novo projekcijo Banke Slovenije, ki za letos pričakuje 2,6-odstotno rast, potem ko so še spomladi napovedovali 2,2 odstotka rasti, lani jeseni pa vsega 1,3 odstotke. O tem, kakšno uporabno vrednost ima napoved, ki zgreši za polovico, bi seveda lahko razpravljali, a to ni namen tega zapisa. Veliko medijev je tudi kot naslovnico uporabilo sočasno izjavo predstavnice BS, da bomo z BDP na predkrizni ravni šele leta 2017. To podatek je postal pogosto citiran v smislu izgubljenega desetletja in vseh zaključkov, ki iz tega sledijo.

Nadaljujte z branjem→

Saj veste, “sladkovodna” veja makroekonomistov (okrog univerze v Chicagu in Minnesoti) se že štiri desetletja trudi pokazati, da se trgi sami najlažje uravnavajo in da nikakor ne potrebujemo ekonomskih politik. Robert Lucas je naredil vse (racionalna pričakovanja, “Lucasova kritika” makromodelov), da bi pokazal, da je monetarna politika povsem neučinkovita, Robert Barro pa vse (Ricardijanska ekvivalenca), da bi pokazal, da je tudi fiskalna politika neučinkovita, ker imamo racionalne posameznike, ki vse posledice ukrepov predvidijo daleč vnaprej. In ta šola ni spremenila mnenja, kljub finančni krizi iz 2008, drugi največji krizi v zadnjih 100 letih: ekonomske politike naredijo kvečjemu več škode kot koristi.

No, potem pa sta v še vroči študiji Alan Blinder in Mark Zandi z modelom ocenila, kaj bi se zgodilo z ameriškim gospodarstvom, če bi ameriška ekonomska politika samo pasivno stala ob strani in gledala, ko se je po kolapsu Lehman Brothers začel topiti ameriški finančni sektor. Kaj bi se zgodilo, če vlada ne bi začela z masovno sanacijo bank (TARP) in s fiskalnim stimulusom (ARRA) ter Fed s kvantitativnim sproščanjem (QE). Vas zanima, kako globoko bi padlo ameriško gospodarstvo, če bi vlada in Fed poslušala “sladkovodne” čikaške ekonomiste na čelu z Lucasom in Barrom?

Tja, BDP bi upadel za 14% (namesto za 4%), recesija bi trajala 4 leta (namesto dveh), brezposelnost bi se povečala na 16% (namesto na 10%), 17 milijonov služb bi bilo izgubljenih (dvakrat več) in proračunski deficit bi se povzpel na 20% (namesto 10%):

Nadaljujte z branjem→

Tukaj je še svež NBER working paper How Does Declining Unionism Affect the American Middle Class and Intergenerational Mobility?, ki kaže, da ima sindikalno članstvo oziroma prebivanje v območjih z močnimi sindikati močan vpliv na višino dohodkov zaposlenih ter da se to prenaša tudi na otroke. Ali drugače rečeno, članstvo v sindikatih vpliva na dohodkovni status srednjega razreda, hkrati pa vpliva tudi na medgeneracijsko mobilnost po dohodkovni (družbeni) lestvici.

This paper examines unionism’s relationship to the size of the middle class and its relationship to intergenerational mobility. We use the PSID 1985 and 2011 files to examine the change in the share of workers in a middle-income group (defined by persons having incomes within 50% of the median) and use a shift-share decomposition to explore how the decline of unionism contributes to the shrinking middle class. We also use the files to investigate the correlation between parents’ union status and the incomes of their children. Additionally, we use federal income tax data to examine the geographical correlation between union density and intergenerational mobility.

We find: 1) union workers are disproportionately in the middle-income group or above, and some reach middle-income status due to the union wage premium; 2) the offspring of union parents have higher incomes than the offspring of otherwise comparable non-union parents, especially when the parents are low-skilled; 3) offspring from communities with higher union density have higher average incomes relative to their parents compared to offspring from communities with lower union density. These findings show a strong, though not necessarily causal, link between unions, the middle class, and intergenerational mobility.

Nadaljujte z branjem→

Uredništva in novinarji iz poslovnih časopisov ter večina gospodarstvenikov, tudi pri nas, seveda, ima običajno polna usta zahtev, da je treba znižati proračunske deficite. Takšne strastne zagovornike nižanja javnih deficitov v ZDA imenujejo “deficitni jastrebi” (deficit hawks). No, problem teh jastrebov je v tem, da so izjemno nekonsistentni. In enostranski. Kot lepo pravi Bill McBride, bi se pravi deficitni jastrebi, tisti, ki si zares želijo znižati javne deficite, morali zavzemati ne samo za rezanje izdatkov, pač pa tudi za povečanje davkov in zmanjšanje izdatkov za nesmiselne zadeve (denimo vojno v Iraku). Vendar se ne, pač pa govorijo zgolj o eni strani enačbe – da je treba znižati davke. S tem pa seveda deficitov ne zmanjšujejo, ampak povečujejo. Naj spomnim na Ronalda Reagana in njegovo voodoo economics, ki je z drastičnim znižanjem davkov ustvarila zgodovinsko rekordni proračunski deficit. Znižal in izničil ga je šele Bill Clinton z dvigom davkov.

No, saj je očitno, tako zelo, da je že skoraj neumno to na glas povedati, da gre pri deficitnih jastrebih zgolj za ideološko agendo, ki želi zgolj in samo znižati davke najpremožnejšim, pri tem pa jih briga za deficit. No, če lahko pri tem s svojim lobiranjem še kakšen socialni transfer odpravijo ali znižajo izdatke za šolsko prehrano, je njihova zmaga popolna. In samo za to gre pri teh jastrebih.

Gre za izjemno zgodbo s filmskim potencialom. Zgodba Danija Rodrika, profesorja na Harvardu in najbolj znanega razvojnega ekonomista, in njegove žene Pinar Dogan (prav tako iz Harvarda), katere očeta, upokojenega generala turške vojske, so leta 2010 obtožili načrtovanja vojaškega udara (sicer v letu 2003). Iz tega je nastal velik sodni proces proti več kot 200 obtoženim. Ko sta Rodrik in Doganova začela raziskovati zadevo, sta odkrila, da gre za navaden fabrikat. Dokumenti iz leta 2003, ki naj bi bili podlaga za obtožnico, so namreč vsebovali dejstva, imena skupin in barov, ki jih leta 2003 sploh še ni bilo, sama radikalna skupina Sledgehammer, po kateri se je poimenoval sodni proces, pa je bila ustanovljena šele leta 2008.

Toda ko sta Rodrik in Doganova ta dejstva objavila (v knjigi in na blogu), jima nihče ni verjel. Prijatelji v Turčiji, turški liberalci so se obrnili stran, saj naj bi bil Rodrik zaslepljen z ljubeznijo do žene, generalove hčerke, in delal sramoto Harvardu. Po njihovem mnenju je vojska želela preprečiti demokratizacijo turške družbe in pri tem prepričanju se jih dejstva o fabricirani zgodbi niso dotaknila. Pa čeprav turška vojska tradicionalno skrbi za sekularizacijo in preprečuje vzpon islamističnim tendencam in tako služi kot neke vrste varuh turške demokracije. Nadaljujte z branjem→

V zvezi z odstavitvijo vodilnih na DUTB se do sedaj nisem oglašal. Pa ne zato, ker bi imel kakršenkoli konflikt interesov, pač pa izključno ker je ta zgodba tako preklemansko predvidljiva in cenena. Medtem ko levici, kljub zrušitvi Janševe vlade, ni uspelo preprečiti ustanovitve slabe banke (o čemer sem takrat pisal v Teorija zarote: Zakaj je padla Janševa vlada), saj sta Bratuškovo kasneje v to (tudi, resnici na ljubo, z močno nelegitimnimi prijemi) prisilili Evropska komisija in ECB, je levica samo čakala na svoj trenutek. In trenutek je prišel, ko naj bi padla zadnja trdnjava slovenskega razbitega nacionalnega interesa (prosluli ostanek nedonosne hotelske verige) in njen drugi najboljši “zadnji človek” (ja, tisti, ki je v NLB aktivno skrbel za finančno izvedbo vzpona nacionalnega interesa v rokah peščice izbrane kapitalske elite). Nadaljujte z branjem→

• Thoughts on Shovel-Ready Infrastructure – Tim Taylor
• Pandemic bonds have potential to be win-win-win – Larry Summers
• QE Didn’t Quite Cut It, So Now What? – Brendan Greeley
• In Search of the Science in Economics – Noah Smith
• Lucas roundtable: Ask the right questions – Mark Thoma
• On Thoughtful Conservatives – Paul Krugman
• Nobel Winner Prizes Data That Congress Disdains – Ne York Times
• ABM approaches to social conflict – Understanding Society
• Putting Numbers to a Tax Increase for the Rich – New York Times
• Interest Rates, Ideology and Caring About the Future – EconoSpeak
• Economic effects of shocks to oil supply and demand – Econbrowser
• Explaining recent declines in labour’s share in US income – Vox EU
• Is starting a new market like opening a nightclub? – Bank Underground
• Police Killings of Blacks: What the Data Says – The New York Times

Duh časa na trgu dela zelo nazorno ponazarjajo nedavne tožbe, ki so jih vložili vozniki proti podjetju Uber, ki sicer preko spletne aplikacije ponuja poceni taxi prevoze. V tožbi na večih sodiščih v ZDA zahtevajo, da jih Uber prizna kot svoje zaposlene in ne zgolj kot neodvisne izvajalce storitev prevoza. S ciljem minimalnih obratovalnih stroškov in popolne prilagodljivosti na tržno povpraševanje je Uber praktično vse svoje zaposlene klasificiral kot zunanje izvajalce. Za ceno nekoliko manjšega formalnega nadzora nad zaposlenimi so se pri Uberju izognili obvezi plačevanja minimalne plače, potnih stroškov, davka na izplačane plače in socialnih prispevkov. Čeprav omenjene pravde morda na prvi pogled delujejo kot poskusi posameznikov, da bi si zagotovili socialno varnost pri izmuzljivem delodajalcu, pa gre pri njih dejansko za ključno redefinicijo pojma “zaposlenost”. Nadaljujte z branjem→