Kampanja senatorja Bernieja Sandersa za demokratsko nominacijo za predsedniškega kandidata je, kljub njegovim praktično ničelnim možnostim za uspeh, vendarle poskrbela za sprožitev javne diskusije o mnogih perečih problemih. Ena izmed diskusij med ekonomisti se je razvila o koristnosti globalizacije. V procesu intenzivne globalizacije v zadnjih treh desetletjih se je svet močno trgovinsko, kapitalsko in finančno integriral. Ta proces je prinesel številne koristi, vendar hkrati tudi mnoge negativne plati. Globalizacija je v splošnem omogočila gospodarski vzpon nekaterim manj razvitim regijam in zmanjšala revščino in razlike v globalni razdelitvi dohodkov, na drugi strani pa je povzročila trend propadanja delovnih mest v industriji v razvitih državah ter povečano gospodarsko nestabilnost. V sklepni fazi se je globalizacija zagozdila v sedanji krizi, ki se je iz finančne prelevila v dolgotrajno gospodarsko krizo, iz katere razvite države ne vidijo izhoda.

Jasno je, da je globalizacija naletela na svoje meje in da bo za izhod iz krize potrebno modificirati tudi okvirne pogoje za njeno delovanje.*

Nadaljujte z branjem→

Eggertsson, Mehrotra, Singh & Summers (2016) z modelom odprtega gospodarstva pokažejo, kako se stanje nizke rasti in ničelnih obrestnih mer (sekularna stagnacija) prenaša med državami prek trgovinskih neravnotežij. Države s trgovinskimi presežki v normalnih časih “izvažajo” nizke obrestne mere, v času sekularne stagnacije pa (zaradi omejitve obrestnih mer navzdol) “izvažajo” recesije. Če v času krize želi država okrevanje doseči prek enostranskih politik, ki vodijo k zviševanju trgovinskega presežka (neomerkantilizem), ima to na državo pozitiven učinek, na trgovinske partnerice pa negativnega (zaradi “siromašenja sosedov“, t.j. napajanja iz tujega agregatnega povpraševanja). Podoben učinek ima politika zniževanja plač in strukturnih reform na trgu dela, ki sicer lahko poveča BDP v državi, ki te politike izvaja, vendar ima negativen učinek na trgovinske partnerice.

V situaciji sekularne stagnacije je monetarna politika neučinkovita, medtem ko ima ekspanzivna fiskalna politika pozitiven učinek tako na domače povpraševanje, kot tudi pozitivne eksternalije na ostale države. Fiskalna politika je zaradi povečanja povpraševanja vzdržna (tudi fiskalni prilivi se posledično povečajo) in samo-financirajoča (povečanje deficita se izniči s povečanimi fiskalnimi prilivi).

Nadaljujte z branjem→

Beaudry, Galizia & Portier se že nekaj časa ukvarjajo z raziskovanjem stabilnosti gospodarstva (glejte tukaj njihov lanski članek v Vox). V zadnjem članku, ki so ga prejšnji teden predstavili na NBER konferenci, dokazujejo, da krize ne pridejo zaradi zunanjih šokov, pač pa da je gospodarstvo inherentno nestabilno. Dokazujejo, da ima gospodarstvo endogeno vgrajeno cikličnost, ki izhaja iz povsem racionalnih posamičnih odločitev, ki pa v masovni dinamiki vodijo v družbeno “drage” konjunkture in padce.

Zakaj je to pomembno? Če bi bilo gospodarstvo inherentno stabilno okrog ravnotežne (steady-state) situacije, pri čemer bi odmike od ravnotežja, kot predvideva standardna makroekonomija, ustvarjalo zgolj počasno prilagajanje plač in cen zunanjim šokom, bi bila povsem dovolj monetarna politika za glajenje teh ciklov. Toda če je gospodarstvo inherentno nestabilno z vgrajeno 7 do 10-letno ciklično dinamiko, potem monetarna politika ne more učinkovito zmanjševati stroškov takšnih makro oscilacij. Pač pa so potrebne politike, ki spreminjajo spodbude subjektov za njihove odločitve oziroma ki spreminjajo njihovo obnašanje.

Nadaljujte z branjem→

Levinovitz likens modern-day macroeconomics to mathematical astrology in the early Chinese empire. And in fact, the parallel sounds pretty accurate. The article is worth reading just to learn about classical Chinese astrology, actually.

But anyway, Levinovitz draws heavily on the econ disses of Paul Romer:

‘I’ve come to the position that there should be a stronger bias against the use of math,’ Romer explained to me. ‘If somebody came and said: “Look, I have this Earth-changing insight about economics, but the only way I can express it is by making use of the quirks of the Latin language”, we’d say go to hell, unless they could convince us it was really essential. The burden of proof is on them.’

 …and Paul Pfleiderer:

Pfleiderer called attention to the prevalence of ‘chameleons’ – economic models ‘with dubious connections to the real world’…Like Romer, Pfleiderer wants economists to be transparent about this sleight of hand. ‘Modelling,’ he told me, ‘is now elevated to the point where things have validity just because you can come up with a model.’

Nadaljujte z branjem→

• Astrologers and macroeconomists – Noah Smith
• Is the Macroeconomy Locally Unstable and Why Should We Care? – Beaudry, Galizia & Portier
• Negative rates are not the fault of central banks – Martin Wolf
• A Progressive Logic of Trade – Dani Rodrik
• What’s Wrong With Negative Rates? – Joseph E. Stiglitz
• Is there a link between free trade and war? – Branko Milanovic
• Convergence no More – Francesco Saraceno
• Why Monetarism Failed – Paul Krugman
• Neo-Fisherian Denial – Stephen Williamson
• Neo-Fisherian Microfoundations – Nick Rowe
• No Time for Credibility – Paul Krugman
• How old were the inventors of major inventions? – MacroMania
• Is Cheap Oil Contractionary? – Paul Krugman

Japonski, ki se bori s pošastjo deflacije zaradi depresivnega povpraševanja, IMF svetuje naj dvigne plače oziroma začne zasledovati cilj rasti plač, da bi tako spodbudila rast povpraševanja. Natančneje, Japonska naj bi dvignila plače v gospodarstvu in javnem sektorju ter minimalno plačo.

Gospodarstvo seveda ni navdušeno (konkurenčnost izvoza!), ampak počakajte šele na jastrebe v poslovnih časnikih in naše gospodarske zborničarje, ki bodo znoreli zaradi predloga dviga plač v javnem sektorju. Kaj če bo IMF to predlagal tudi EU in Sloveniji?! To bi bila pa katastrofa za izvoz, ane? (kaj pa povečanje konkurenčnosti skozi tečaj jena?)

Oni bi zniževali plače in izdatke v javnem sektorju, niso pa preštudirali uvoda v makroekonomijo in ne znajo povedati, kako bi drugače spodbudili mrtvo domače povpraševanje.

Nadaljujte z branjem→

How do you remember Slovenia’s position during the Greek crisis? The Economist described an incident where our prime minister (during the final phase of negotiation) lost his temper, started shouting at Tsipras lecturing him to that extent that Italy had to intervene and calm him down…

I was not privy to that incident. But I can confirm that the Slovenian finance minister’s interventions in the Eurogroup were hostile to such a degree that they were almost helpful to me – in the sense that they were bordering on the comical. Indeed, he was the first finance minister to threaten me with Grexit, which was precious coming from a country that would suffer hugely from… Grexit. Seldom have I encountered such a combination of economic illiteracy and self-defeating hostility.

Nadaljujte z branjem→