Nova pogajanja med kreditojemalkami in Grčijo glede novega programa “pomoči” so kot film “Groundhog day”. Grčija se vsako pomlad zbudi v isto situacijo – kreditojemalke, ki so jo že zdavnaj slekle do golega, ji pobrale četrtino produktivnih kapacitet, več kot polovici mladih vzele prihodnost, upokojencem pa jemljejo zadnje skorje kruha, od nje vedno znova zahtevajo nemogoče. Tokrat gre zgolj za drobno razliko v zgodbi, in sicer za spor med kreditodajalkami samimi: Nemčija bi Grčiji vsako leto (od danes do neskončnosti) izpulila 3.5% BDP (v obliki primarnega presežka v proračunu), IMF pa bi se zadovoljil zgolj z 1.5% BDP. No, tajni Memorandum predvideva še za dodatna 2% BDP rezov v javne izdatke oziroma dodatnih davkov, ki bi se aktivirali, če (bolje rečeno: ko) Grčija ne bi bila sposobna zagotoviti 3.5% primarnega presežka. Če seštejete, kreditodajalke od Grčije zahtevajo, da v nedogled v tujino transferira med 3.5% in 5.5% svojega BDP, pri tem pa Grčiji ne omogočijo, da bi se postavila na noge.

Ta nov program “pomoči” je torej “dead on arrival“. Neživljenjski in nemogoč program, ki Grčiji pri živem telesu odira kožo z mesa. Program fizično ne more delovati in kaže zgolj na brutalno izživljanje nad grškim prebivalstvom.

Nadaljujte z branjem→

Nemčija je s svojim brutalnim konzervatizmom (zavračanjem vseh progresivnih idej) in nasilnim dogmatizmom (prisiljevanjem članic EU v zdavnaj preživele in škodljive ekonomske politike) zapravila svojo vlogo voditelja EU. S svojim “Nein zu allem” (“Ne vsemu”) je polarizirala EU in zaostrila ter podaljšala gospodarsko krizo. Anatole Kaletsky v odličnem komentarju pravi, da Nemčijo kot voditelja EU lahko zamenja – Italija. Italijanski politiki naj bi v zadnjih letih pokazali največ usposobljenosti, inovativnosti in vztrajanja pri rešitvah, ki so dobre za EU in ne zgolj za eno državo.

Nemški dogmatizem je EU razbi(ja)l, italijanski pragmatizem jo ohranja pri življenju. Nadaljujte z branjem→

Stanko Štrajn

Italijani premorejo nadvse primerno kletvino »porca miseria«, dobesedno »prasica revščina«. Ta italijanska kletvina natančno definira naš odnos, naše sovraštvo, strah, jezo do revščine. Revščina pomeni fizično in duševno trpljenje, ki poniža človeka in mu vzame voljo do življenja, ki v revščini jemlje človeku njegovo dostojanstvo. Prekleta revščina je zrcalo naše oblasti.

V zadnjih tridesetih letih se revščina, kot je to ugotovil Piketty v znameniti knjigi Kapital v 21. stoletju, kot povečevanje neenakosti hitro stopnjuje. Nedvomno človeštvo še nikoli v svoji zgodovini globalno ni proizvedlo toliko dobrin, kot jih trenutno proizvede globalni kapitalizem. Posledično bi bila revščina lahko izkoreninjena, saj je vseh dobrin za dostojno življenje vseh zemljanov dovolj in bi ne bilo potrebno nikomur stradati in vsi bi lahko bili primerno oblečeni, imeli streho nad glavo in uživali v kulturnih dobrinah sodobne civilizacije. Vsi bi lahko služili svoj kruh s svojim delom, vsi bi lahko bili deležni kvalitetnega zdravstvenega varstva in vsi bi se lahko šolali in dosegli svojemu intelektu primerno izobrazbo. Nikomer ne bi bilo treba krasti in ropati, saj boja za dobrine, ki bi bile pravično porazdeljene, ne bi bilo.

Nadaljujte z branjem→

Glede na tematiko teh praznikov je zelo aktualna tudi tema tega posta. Zadnji podatki namreč kažejo, da japonska centralna banka (Bank of Japan, BoJ) postaja ne samo glavni reševalec japonskega gospodarstva, pač pa tudi največji igralec na kapitalskem trgu. Natančneje, BoJ postaja največji lastnik ne samo državnih obveznic, pač pa tudi podjetij. BoJ ima trenutno v lasti več kot 30% državnih obveznic in več kot polovico (55%) vseh obveznic. Prek slednjih (BoJ odkupuje tudi korporativne obveznice oziroma obveznice, ki temeljijo na delnicah podjetij) pa BoJ posredno postaja pomemben lastnik podjetij. BoJ je tako danes med največjimi desetimi lastniki v več kot 90% podjetij iz glavnega delniškega indeksa (Nikkei 225 Stock Average), v petini teh podjetij pa je že med petimi največjimi lastniki. Japonska se spreminja v državo s pomembnim deležem državnega lastništva.

Nadaljujte z branjem→

V razvitih državah se povečuje odpor proti globalizaciji. To se kaže bodisi v odprtih protestih proti sporazumu TTIP med EU in ZDA bodisi v volilnih rezultatih, kjer se po vrsti krepijo ali zmagujejo protievropske ali nacionalistične stranke. Globalizacija v zadnjih dveh desetletjih prebivalcem razvitih držav ni prinesla obljubljenega – večje blaginje. Pač pa jim je odnesla delovna mesta v industriji, prinesla pa stagnacijo realnih plač in stalen pritisk na znižanje zaščite delovnih mest (fleksibilizacija trga delovne sile). In prinesla je sedanjo krizo, ki traja že osmo leto. Globalizacija je namesto razcveta prebivalcem v sredini dohodkovne lestvice odnesla varnost in prinesla negotovost. 

Nadaljnji pritisk k dodatnim strukturnim reformam (za povečanje konkurenčnosti) je v svojem bistvu nesmiseln, saj bo omogočil še bolj intenzivno propadanje delovnih mest, še večjo brezposelnost in še večjo negotovost. Zakaj bi torej volilci glasovali za stranke, ki se zavzemajo za še več liberalizacije?

Nadaljujte z branjem→

• A “truth” about trade that’s not a truth at all – Jared Bernstein
• Early Analysis of Seattle’s $15 Wage Law: Effect on Prices Minimal – Peter Kelley
• Nomentum and the Vindication of Political Science – Paul Krugman
• Why Mass Incarceration Doesn’t Pay – The New York Times
• Why not full employment? – Chris Dillow
• Policy recommendations and wishful thinking – Noahpinion
• The Problem with Macro in one blogpost – Kids Prefer Cheese
• Interest Rates and Aggregate Demand Revisited – MacroMania
• Why the S.E.C. Didn’t Hit Goldman Sachs Harder – The New Yorker
• Inequality in Neo-Kaleckian and Cambridge Growth Theory – Thomas Palley
• Is there any ammo left for recession fighting? – Brookings Institution
• Some new stylized facts for a financialized economy – Equitable Growth
• Long-term causes of the Eurozone crisis – OUP blog

Mario Draghi je bržčas med voditelji evropskih inštitucij, predsedniki vlad in finančnimi ministri članic EU edini, ki razume makroekonomijo (kjer mu seveda pomaga background, doktorat iz MIT). In edini, ki si upa kontrirati Nemcem pri njihovem samodestruktivnem potiskanju vseh držav v fiskalno stradanje. Včeraj je na tiskovni konferenci povedal pričakovano (o čemer sem pisal prejšnji teden): za ničelne obrestne mere ni kriva ECB, pač pa je to posledica nizke gospodarske rasti. ECB se z nizkimi obrestnimi merami zgolj odziva na deflacijske težnje v stagnantnem gospodarstvu. Draghi je povedal, da če hočemo višje obrestne mere in inflacijo, moramo najprej ustvariti gospodarsko rast v evro območju. Monetarna politika pa tega ne more več, to lahko v dani situaciji (ničelnih obrestnih mer) naredi le fiskalna politika.

Torej? Bodo Nemci še naprej prisilno stradali vse države okrog sebe in s tem posredno tudi prihranke svojih lastnih bodočih upokojencev ali pa se bodo odpovedali ideologiji in začeli spodbujati rast? To je bilo zgolj retorično vprašanje.

Nadaljujte z branjem→

Jared Bernstein se je včeraj pred kongresnim zaslišanjem skupaj z desničarskim kolegom Artom Lafferjem (avtorjem čudežne, mitološke Lafferjeve krivulje, ki je – podobno kot jetija – ni uspelo še nikomur videti v realnem svetu) odločil, da na nazorni, grafični način pobije mokre sanje konzervativcev (desničarjev in libertarcev) o čudežnosti zniževanja davkov. Konzervativci bi glede čudežnih učinkov zniževanja davkov radi videli spodnjo empirično povezavo:

Nadaljujte z branjem→

Davčne spremembe, ki jih načrtuje ministrstvo za finance (MF), naj bi prinesle razbremenitev plač prek uvedbe novih in zamika najvišjih davčnih razredov ter prek manjše obremenitve božičnice. Ni še jasno, kateri izmed treh predlogov sprememb dohodninskih razredov (ali kateri nov predlog) bo na koncu prevagal, toda skupni učinek razbremenitev naj bi znašal med 60 in 90 mio evrov. Na drugi strani naj bi vlada ta izpad fiskalnih prihodkov nadomestila z dvigom stopnje obdavčitve dobička podjetij iz 17% na 20%. Davčne spremembe naj bi bile fiskalno nevtralne. Kar je zelo smiselno glede na upad slovenske gospodarske rasti za eno tretjino in glede na negotove obete na naših izvoznih trgih. Tokrat je MF – za spremembo – pripravilo povsem smiselne predloge.

Toda prav ta fiskalna nevtralnost pri zniževanju davkov nekatere kroge zelo moti. Vendar nimajo prav. Še več, s tem izkazujejo bodisi ekonomsko nepismenost bodisi vulgarnost ideoloških prepričanj.*

Nadaljujte z branjem→

Tisti, ki smo odrasli ob branju stripovskega Alana Forda, smo ponotranjili izraz ‘ministarstvo za istraživanje ruda i gubljenje vrijemena’  kot oznako za absurdno nepotrebno javno institucijo. Vendar je bil alanfordovski humor absurda le – zabava, preklemansko dobri črni humor. In nikoli si ne bi mislili, da bi se ta absurd lahko tako neposredno, tako dobesedno materializiral v dejanskem svetu.

In vendar smo natanko to dočakali. Predsednik vlade dr. Miro Cerar se je odločil zamenjati neposlušno ministrico za kulturo Julijano Bizjak Mlakar, ki ni želela izvesti sklepa vlade, “po katerem se upravljanje štirih rudnikov v zapiranju prenese na Center za upravljanje z dediščino živega srebra Idrija, ki spada pod okrilje ministrstva za kulturo […] omenjeni Center, ki pa mora izvajati tudi monitoring rudnikov v zapiranju (Kanižarica, Senovo, Zagorje)” (Vir: Delo). Torej, predsednik vlade zamenjuje ministrico za kulturo, ki ‘ministrstva za kulturo’ ni želela preoblikovati v ‘ministrstvo za kulturo in rudarstvo‘. Oziroma natančneje: v ‘ministrstvo za kulturo in monitoring rudnikov v zapiranju‘.

Karkoli lahko rečete na to (denimo, da je pač treba kdaj komu zviti roke ali ga odstaviti, da se ustvari novo delovno mesto kakšnemu nekdanjemu kulturniku, ki je brez službe), toda prav gotovo ne morete reči, da ta vlada nima genialnega smisla za humor. Za humor absurda.

Edino, kar se ob tem sprašujem, je, ali mar vlada v sledenju Alana Forda ne bo šla še korak naprej in ministrstvu, ki je bilo nekoč zadolženo za kulturo, ob monitoringu rudnikov v zapiranju k nazivu dodala še ‘in izgubljanje časa‘.

Hej, vladniki, Max Bunker (Luciano Secchi) in Magnus (Roberto Raviola) sta se samo hecala !!!