Ali nam globalizacija še koristi?

Kampanja senatorja Bernieja Sandersa za demokratsko nominacijo za predsedniškega kandidata je, kljub njegovim praktično ničelnim možnostim za uspeh, vendarle poskrbela za sprožitev javne diskusije o mnogih perečih problemih. Ena izmed diskusij med ekonomisti se je razvila o koristnosti globalizacije. V procesu intenzivne globalizacije v zadnjih treh desetletjih se je svet močno trgovinsko, kapitalsko in finančno integriral. Ta proces je prinesel številne koristi, vendar hkrati tudi mnoge negativne plati. Globalizacija je v splošnem omogočila gospodarski vzpon nekaterim manj razvitim regijam in zmanjšala revščino in razlike v globalni razdelitvi dohodkov, na drugi strani pa je povzročila trend propadanja delovnih mest v industriji v razvitih državah ter povečano gospodarsko nestabilnost. V sklepni fazi se je globalizacija zagozdila v sedanji krizi, ki se je iz finančne prelevila v dolgotrajno gospodarsko krizo, iz katere razvite države ne vidijo izhoda.

Jasno je, da je globalizacija naletela na svoje meje in da bo za izhod iz krize potrebno modificirati tudi okvirne pogoje za njeno delovanje.*

V navdušenju nad globalizacijo bi mnogi radi te negativne posledice pometli pod preprogo, prav tako kot bi radi nasprotniki globalizacije zamolčali njene koristi. Toda ne ena in ne druga skrajnost nista dobri, pač pa si je treba ustvariti jasno sliko koristi in stroškov ter na tej osnovi ukrepati.

Razlika med globalizacijo, kot jo doživljamo v zadnjih treh desetletjih, in splošno liberalizacijo trgovine po drugi svetovni vojni je v tem, da obe sicer prinašata (skorajda popolno) liberalizacijo trgovine s proizvodi, vendar pa globalizacija k temu doda še sprostitev kapitalskih in finančnih tokov in skupno regulacijo nekaterih segmentov proizvodnje. In prav ti »dodatki« so lahko močno problematični.

O koristnosti proste trgovine s proizvodi se bo strinjala večina ekonomistov in najbrž tudi večina državljanov. Ekonomske teorije so si enotne, da je prosta trgovina in posledična specializacija držav v skladu s primerjalnimi prednostmi koristna za vse sodelujoče države. Vendar pa ekonomisti v teh modelih opozarjamo tudi na negativne plati te specializacije, ki pa jih politiki običajno spregledajo.

Že najbolj preprost model zunanje trgovine s samo dvema proizvodoma in dvema produkcijskima faktorjema, kapitalom in delom, opozarja, da bo po sprostitvi trgovine proizvodnja enega izmed proizvodov, kjer ima država primerjalno prednost, narasla, proizvodnja drugega pa upadla. Posledično pa bo prišlo do odpuščanja v panogi, ki proizvaja drugi proizvod, in dodatnega zaposlovanja v prvi panogi. Idealno bi bilo, če bi se zaposleni iz druge panoge nemudoma zaposlili v prvi panogi, saj bi se s tem izognili negativnim učinkom liberalizacije trgovine. Toda svet je bistveno bolj kompleksen, saj je – če imamo denimo opravka s tekstilno in avtomobilsko panogo – odpuščene šivilje težko zaposliti v avtomobilski industriji. Podobno je s kapitalom – s stavbami in šivilskimi stroji. Prav tako so vmes med obema lahko stokilometrske razdalje. Oboje seveda preprečuje mobilnost obeh produkcijskih faktorjev, zato je običajna posledica liberalizacije trgovine, da se brezposlenost v neki panogi ali regiji močno poveča. Dober primer je denimo Mura in povečanje brezposelnosti v Pomurju.

Ob liberalizaciji trgovine je torej ključno razumeti te redistribucijske učinke proste trgovine, zato mora država z različnimi politikami – od aktivne politike zaposlovanja, socialnih, davčnih in drugih razvojno naravnanih politik – poskrbeti, da bodo negativne posledice za prizadete posameznike in regije čim manjši. In dejansko je razvitim državam to v štirih desetletjih po drugi svetovni vojni relativno dobro uspevalo, da so vzdrževale tudi socialno ravnotežje in s tem gospodarsko stabilnost.

No, potem pa so v 1980-tih letih spustili duha iz steklenice. Dejansko so spustili več duhov. Prvi duh je ušel zaradi pritiska razvitih držav, da je treba sprostiti kapitalske ovire, ki so jih države uveljavile po Veliki depresiji v 1930-ih letih in zacementirale v sporazumu iz Bretton Woodsa leta 1944. Odprava kapitalskih ovir je pomenila, da so podjetja lahko začela bolj prosto prenašati kapital med državami. To je spodbudilo porast neposrednih tujih investicij v proizvodnjo v tujini, hkrati pa tudi naložbe finančnega kapitala tja, kjer so bili donosi največji. Vse to je seveda zmanjšalo stroške, povečalo produktivnost podjetij in zniževalo cene končnim izdelkom. Toda hkrati je to spodbudilo veliko volatilnost na finančnih trgih in posledično tudi nestabilnost držav. Če so po drugi drugi svetovni vojni finančne krize praktično povsem izginile, so se, če izvzamemo oba naftna šoka v 1970-ih letih, po sprostitvi kapitalskih ovir sredi 1980-ih spet začele pogosto pojavljati.

Finančni kapital ima to naravo, da drvi tja, kjer so najvišji donosi in tam ustvari velike balone, takoj po prvih negativnih signalih v lokalnem okolju pa pobegne in za seboj pusti opustošenje. Najprej so prišle na vrsto Japonska in Skandinavske države (začetek 1990-ih), nato azijske in vzhodnoevropske države (druga polovica 1990-ih) in končno same razvite države leta 2008.

Drugi pobegli duh je uničevanje institucij na trgu dela. Ob selitvi proizvodnje v tujino so bili zaposlenih v razvitih državah prisiljeni v poslabševanje pogojev glede zaposlovanja in odpuščanja ter glede plač. Sindikati so izgubljali svojo moč, saj je delež njihovega članstva v vseh razvitih državah močno padel. V tem procesu je med leti 1980 in 2010 izginilo 40% delovne sile v ameriški industriji, hkrati pa so zaradi zmanjšanja pogajalske moči zaposlenih plače stagnirale – v ZDA se je v tem času produktivnost dela dvignila za več kot 80%, realne povprečne plače pa so ostale nespremenjene. Podobni, vendar manj drastični procesi so se odvijali tudi v drugih razvitih državah, kjer je med letoma 1975 in 2010 delež dela v razdelitvi BDP padel za 10% do 15%.

Vzporedno s tem so države začele močno krčiti socialne pravice in s tem zmanjševati kompenziranje »luzerjev«, ki so v procesu globalizacije izgubili službe ali morali pristati na zamrznjene plače. Posledica tega procesa je, da je srednji razred v zahodnih državah začel izginjati oziroma da se je njegova njegova kupna moč drastično znižala. S tem pa se je zmanjšala tudi stabilnost agregatnega povpraševanja.

Tretji pobegli duh pa je odprtje Kitajske po letu 1978 in njena vključitev v svetovno trgovino. Zahodne korporacije so začele seliti proizvodnjo v kitajske proste ekonomske cone, kitajski izvoz je začel naraščati. Cela zgodba pa je dobila pospešek leta 2001, ko je bila kitajska sprejeta v WTO. S tem so padle zadnje ovire za prost dostop na Kitajskem izdelanih proizvodov na trge razvitih držav. Multinacionalke so skorajda v celoti prenesle proizvodnjo na Kitajsko, ki je postala velika »svetovna tovarna«. V zgolj enem desetletju se je že tako velik kitajski izvoz potrojil in izrinil domačo proizvodnjo v večini držav. Druga posledica tega procesa je nastanek velikega kitajskega zunanjetrgovinskega presežka, ki ga je Kitajska začela nalagati v finančne produkte v razvitih državah. Posledična poplava finančne likvidnosti je seveda spodbudila porast kapitalskih in nepremičninskih balonov povsod v razvitih državah.

Ko povežete vse te elemente med seboj, dobite novo, globalizirano gospodarsko ureditev, ki je za razliko od tiste povojne ureditve bistveno bolj nestabilna. Dobite izginotje tradicionalnih delovnih mest in srednjega sloja na Zahodu, ki se lahko preživlja ali vzdržuje nek življenjski standard le še prek zadolževanja. Slednje pa s trgovinskimi presežki financirajo države, kamor so bila preseljena izgubljena delovna mesta. Posredniki v tem procesu pa so banke in različni finančni skladi. To novo svetovno »ravnotežje« pa je zelo krhko, saj se glede na nihanje donosov na finančnih trgih sem in tja selijo tudi finančne krize. Ves svet je zaradi trgovinske, kapitalske in finančne integriranosti postal ne samo izjemno povezan, pač pa tudi izjemno ranljiv. Šokov v posameznih delih sveta ni več mogoče preprosto izolirati, pač pa se hitro prenašajo iz enega dela sveta v drugega in povzročajo povečano nestabilnost.

Je bila takšna globalizacija koristna? Odgovor je odvisen od tega, v kateri poziciji ste v tej globalni prepletenosti. Kot kaže izjemno dobra grafika Branka Milanovića o razdelitvi svetovnega dohodka, sta v tem procesu globalizacije dve skupini »luzerjev« in dve skupini zmagovalcev. Glavna zmagovalca sta nov globalni srednji sloj, ki je nastal s selitvijo proizvodnje predvsem v azijskih državah, ter globalni sloj lastnikov kapitala in menedžerjev (globalnih zgornjih 5%). Med luzerji pa so revni sloji v državah, ki se jih globalizacija ni dotaknila (denimo v Afriki), ter srednji sloj v zahodnih državah – njihovi dohodki se med letoma 1988 in 2008 niso povečali ali pa so celo upadli.

Globalization_Winners and losersNa podlagi teh ugotovitev se danes med ekonomisti odvija intenzivna debata, kaj narediti z globalizacijo. Kljub temu, da se predvsem ZDA zavzemajo za še večjo intenzivnost globalizacije (v okviru Transpacifiškega in Transatlantslega sporazuma) z liberalizacijo trgovine s storitvami, ki bi omogočil multinacionalkam lažji dostop na tuje trge, pa so ekonomisti večinsko nenaklonjeni temu procesu. Koristi od tega so namreč minimalne ali pa celo škodljive za posameznike. Ekonomisti se zato danes zavzemamo predvsem za razmislek o tem, kako ohraniti globalizacijo, vendar zmanjšati njene negativne učinke. Ali kot je že pred desetletjem zapisal Dani Rodrik iz Harvarda: Kako rešiti globalizacijo pred njenimi navijači?

Ključna sta dva vidika. Prvi se nanaša na to, kako ponovno dvigniti srednji sloj na Zahodu, ki je bil prej temelj družbene stabilnosti. Ključno je, kako spet ustvariti delovna mesta v industriji v razvitih državah in kako ta delovna mesta in njihove dohodke zaščititi. To bo izjemno težek proces, čeprav sta si tako Obamova administracija kot Evropska komisija to zadali kot enega izmed ključnih ciljev. Težko bo multinacionalna podjetja prepričati, da proizvodnjo spet enako množično prenesejo nazaj, kot so jo prej selila ven. Ne zato, ker bi to drastično podražilo stroške izdelave, saj gre večinoma za avtomatizirane procese, pač pa ker so se na Zahodu razbile dobaviteljske verige. Težko jih bo spet postaviti nazaj. Morda bo sedanja kriza, ki postaja vse bolj varnostna kriza, te procese pospešila, toda učinki na zaposlenost v industriji bodo prejkone borni.

Dugi vidik pa se dotika vprašanja stabilizacije gospodarstev. Postalo je očitno, da je liberalizacija finančnih tokov negativno vplivala na globalno stabilnost. Zato mnogi ekonomisti, pa tudi na IMF, razmišljajo o tem, kako nadeti uzde finančnemu kapitalu. Kako pustiti prosto pot »dobremu kapitalu« in omejiti mobilnost »slabemu kapitalu«? Kakorkoli obrnete, če se želite izogniti nastajanju balonov na podlagi uvoza kapitala ter hitremu poku teh balonov zaradi nenadnega bega kapitala, bo potrebno spet uvesti kapitalske ovire.

V zlato obdobje druge polovice 20. stoletja se bo težko vrniti. Toda če bi to zahtevalo vrnitev vsaj dela ovir trgovini s proizvodi in uvedbo kontrol nad tokovi finančnega kapitala, bi bil jaz to ceno pripravljen plačati. Drugače rečeno, v izbiri med nekaj več protekcionizma s posledično večjo stabilnostjo ali nadaljevanjem popolne liberalizacije vsega ob možnosti velikih oscilacij, bi izbral prvo.

_________

* Izvorno objavljeno v Delo +50

%d bloggers like this: