Še vroča študija Bartika in Hershbeina (2018) “Degrees of Poverty: The Relationship between Family Income Background and the Returns to Education” za ZDA kaže, da se študij splača iz vidika kasnejše plače. Toda bolj kot ta pričakovani rezultat bode v oči dejstvo, da je premija za bolj premožne bistveno višja kot za revnejše. Denimo posameznik, katerega družinski dohodek na osebo v času srednje šole je presegal 1.85-kratnik meje revščine, je po študiju deležen premije v obliki višje plače v višini 132 % glede na plačo srednješolca, medtem ko za posameznike izpod tega praga premija znaša le še 71%.

V čem je štos, da potomci bogatih staršev iz študija potegnejo bistveno večje materialne koristi kot rojeni v revnejših družinah?

Nadaljujte z branjem→

Zgodbo glede Italije zadnjih dni poznate (zavrnitev imenovanja nove vlade s strani predsednika države Mattarelle, ki mu ni bil všeč evroskeptični finančni minister Paolo Savona, podelitev mandata nekdanjemu tehnokratu iz IMF Cottarelliju, katerega vlada nima nikakršne možnosti politične podpore, ima pa podporo Francije in Bruslja) in je ne bi pogreval. Italijanski predsednik, ki je – kot pravi – želel zaščititi prihranke italijanskih gospodinjstev, je povzročil nasprotno – paniko, ali bolje rečeno, kontrolirano norenje finančnih trgov glede donosov italijanskih obveznic. Ampak prav to je bil najbrž namen te obstrukcije italijanske demokracije s strani predsednika države. Vsaj tako je razumeti EU komisarja Oettingerja, ki pravi, da bodo “trgi naučili Italijane, kako pravilno glasovati“:

Nadaljujte z branjem→

Tea Romih

Na svoj predhodni prispevek dobim zanimiva odziva. Biolog, s katerim sva skupaj obiskovala fakulteto, mi – razočaran nad znanostjo, čeprav je tako doktorat kot postdoc opravil v Skandinaviji – prenese modri nasvet svojega mentorja: »Vedeti moraš, kdaj naj se nehaš zaletavati z glavo v zid.« Drugi, kemik, znanec še iz gimnazijskih časov, pa brez dlake na jeziku komentira, da sem šla delat karierni samomor. Ne morem mu oporekati. Edino, kar lahko naredim, je, da svojo zgodbo postavim v širšo perspektivo.

MOČ ZGODOVINSKEGA TRENUTKA

Za nas, ki smo življenje začenjali v osemdesetih letih prejšnjega stoletja, se je zdelo, da nas čaka perspektivna pot. Kot bi nam zgodovinske okoliščine pred nogami razvijale rdečo preprogo. Padec berlinskega zidu, tektonski politični premiki po Evropi. Osamosvojitev Slovenije. Postsocialistični razvoj in gospodarska rast. Digitalna revolucija. Vstop Slovenije v Evropsko Unijo. Oblikovala se je slovenska različica razvpitih milenijcev.

Eden najbrž najpogostejših stavkov, ki jih je slišala moja generacija, je bil: »Uči se, da ti ne bo treba delati.«

Nadaljujte z branjem→

Ni nagradno vprašanje. Tudi zabavno je na bolj kisel, “trumpovski” način – vse je mogoče ob teh zmešanih volilcih v teh čudnih časih.

• What’s the Matter With Europe? – Paul Krugman
• Anatomy of a trade collapse: The UK, 1929-33 – VoxEU
• The ‘suprasecular’ stagnation – Paul Schmelzing
• Google and Facebook’s “Kill Zone” – ProMarket
• The declining share of manufacturing jobs – VoxEU
• Monopsony, Rigidity, and the Wage Puzzle (Wonkish) – Paul Krugman
• Monopsony in online labour markets – Dube et al
• Shining a light on PPP measurement – Pinkovkys & Xavier Sala-i-Martin
• China Now Has a Trade Deficit – Tim Taylor

Kaj je patološkega v avtoritarni osebnosti?

Najprej se bomo lotili vprašanja povezanosti lastnosti avtoritarnosti s psihopatološkimi gnoseološkimi kategorijami pri sledilcih, širših množicah privržencev neke politične opcije (levica, desnica). Kot je dobro znano, se večina znanstvene skupnosti danes strinja s tem, da je lastnost avtoritarnosti značilnost politične desnice, za levico pa je neznačilna. Že prvi pravi empirični raziskovalci na tem področju, Adorno in sodelavci, t.i. »berkeleyska skupina«, so v svojem pionirskem delu »Avtoritarna osebnost« iz leta 1950 izhajali ravno iz tega izhodišča. Seveda so bili tedaj poskusi njihovih razlag močno psihoanalitično obarvani. Po tej doktrini bi politična in socialna stališča determinirali nezavedni procesi, ne pa logika.

Nadaljujte z branjem→

V zadnjem desetletju so Karla Marxa obudili od mrtvih. In to ne njegovi goreči privrženci, ki so po propadu socialističnega eksperimenta pred skoraj štirimi desetletji nanj povsem pozabili, pač pa zahodni intelektualci in mediji. Pa ne nujno levičarski, pač pa tisti, ki jim tega ne bi nikoli pripisali. Denimo britanski The Economist, ki je Marxu v zadnjih petih letih namenil precej člankov. Ob nedavni 200-ti obletnici njegovega rojstva je The Economist denimo naslovil članek z Voditelji sveta: Berite Karla Marxa!. Čemu? Ker je danes njegova diagnoza napak kapitalizma spet izredno aktualna.

Nadaljujte z branjem→

Bine Kordež

V zadnjem obdobju dobivamo z vseh strani opozorila, kakšna tveganja prinašajo demografske spremembe v Sloveniji. Delež starejše populacije se nezadržno povečuje, kar zahteva tako spremembe v pokojninski zakonodaji ter morda še bolj v odnosu do zaposlovanja starejših ljudi. Nesporno je namreč tudi dejstvo, da je delež zaposlenih po šestdesetem letu starosti v Sloveniji med najnižjimi v svetu. Vse navedene ugotovitve so že dokaj sprejete med ljudmi, kot tudi razmišljanja o potrebnih spremembah. Ukrepanje je torej nujno ter tudi določene spremembe v delovanju, vseeno pa razmere niso tako kritične, kot se običajno prikazuje.

Nadaljujte z branjem→