Psihopatološki temelji (naših) desničarskih trdorokcev

Kaj je patološkega v avtoritarni osebnosti?

Najprej se bomo lotili vprašanja povezanosti lastnosti avtoritarnosti s psihopatološkimi gnoseološkimi kategorijami pri sledilcih, širših množicah privržencev neke politične opcije (levica, desnica). Kot je dobro znano, se večina znanstvene skupnosti danes strinja s tem, da je lastnost avtoritarnosti značilnost politične desnice, za levico pa je neznačilna. Že prvi pravi empirični raziskovalci na tem področju, Adorno in sodelavci, t.i. »berkeleyska skupina«, so v svojem pionirskem delu »Avtoritarna osebnost« iz leta 1950 izhajali ravno iz tega izhodišča. Seveda so bili tedaj poskusi njihovih razlag močno psihoanalitično obarvani. Po tej doktrini bi politična in socialna stališča determinirali nezavedni procesi, ne pa logika.

Če upoštevamo ugotovitev, da so praviloma osebnostne motnje, ki jih kak posameznik razvije, v veliki meri domena osebnostne strukture in se potemtakem tudi avtoritarne osebe močno razlikujejo glede specifičnih osebnostnih potez od neavtoritarnih, je za pričakovati, da bo zanje prav tako značilna specifična psihopatologija. V Adornovih raziskavah je raziskovalna skupina uporabila izključno kliničnopsihološki instrumentarij, najprej tedaj najbolj razširjen vprašalnik MMPI (Minnesota Multiphasic Personality Inventory), pa projektivne metode (Thematic Apperception Test – TAT) in nenazadnje še psihiatrične intervjuje, ter ugotovila, da so avtoritarne, etnocentrične osebe, ki so bile zelo obremenjene s predsodki do različnih etničnih manjšin oz. ras, dosegle relativno več abnormalnih skorov, kot pa tiste brez predsodkov, čeprav kakih visokih korelacij s psihiatričnimi sindromi vseeno ni bilo zaslediti. Njihov povprečni profil je bil še najbolj podoben resni, težki nevrozi. Višje rezultate so dosegali tudi na specifičnih skalah psihopatije, hipomanije, paranoje, shizofrenije, torej težjih mentalnih obolenj. Vsebino teh motenj označuje občutje viktimizacije, t.j. težnje po zaznavanju lastnih konfliktov, kot nečesa vsiljenega od zunaj ter občutek pomanjkljive kontrole nad motoriko in čuti. Svoj jaz so doživljali kot bolj odtujen. Karakteristične so bile močne kompulzije (prisilna naravnanost), rigidnost, poleg tega se je pojavljalo več somatskih težav, kot posledica potlačenih afektov. Izrazitost predsodkov in hostilnosti gre namreč skupaj z bolj primitivnimi obrambnimi mehanizmi, ki jih take osebe razvijajo (reakcijska formacija, projekcija). Ko postanejo notranji impulzi nekontrolirani, pride do izbruhov nasilja, jeze, razosebljenja. Medosebne odnose dojemajo v kategorijah nadrejenosti oz. podrejenosti.

Nasprotno so se osebe z nizkim etnocentrizmom, kot korelatom avtoritarnosti, izkazale kot bolje prilagojene, tolerantne, z manj ekstremnimi obrambnimi mehanizmi, nesprejemljive dele osebnosti so bolj doživljale kot nekaj lastnega. Njihov superego, torej ponotranjeni moralni standardi, je bil bolj konsolidiran, zaradi tega tudi več občutkov krivde, vesti, odgovornosti, pa tudi anksioznosti in depresije.

Druga skupina raziskovalcev (Freedman, Webster, Sanford), je kmalu zatem vsaj delno potrdila dognanja te slovite berkeleyske študije. Tako se je ponovno potrdila povezanost med kompulzivnimi tendencami, ki izhajajo iz analnega karakterja in avtoritarno, nedemokratično usmerjenostjo. Je pa pri avtoritarnih izpadlo nekontrolirano izražanje agresivnosti navzven kot manj značilno, občutki krivde in ponotranjena agresivnost pa bolj, kar je v nasprotju z dotedanjimi pričakovanji. Treba pa je pripomniti, da previdnost pri sprejemanju teh zaključkov nikakor ni odveč, saj je šlo zgolj za dva vzorca študentk.

Merjenje agresivnosti s pomočjo stališč

Od začetnih poskusov merjenja avtoritarne osebnosti in posledično njene psihopatologije, si je znanstvena skupnost obetala veliko. Pravzaprav mnogo preveč. Veliki začetni evforiji je namreč kmalu sledila faza streznitve in to zahvaljujoč konceptualnim in metodološkim problemom pri ugotavljanju avtoritarnosti. Tako je znanstveni interes za tovrstno raziskovalno polje kmalu upadel  in miniti sta morali vsaj dve desetletji, da se je kanadski psiholog Bob Altemeyer ponovno lotil tega problema, a tokrat z drugačnim pristopom – z empiričnim proučevanjem stališč do različnih vedenjskih manifestacij samih agresivnih vzgibov.

Tako so se v mnogih njegovih raziskavah visoko avtoritarne osebe izkazale kot veliko bolj kaznovalne od manj avtoritarnih: zagovarjajo smrtno kazen, fizično kaznovanje otrok, strinjajo se z rigoroznimi kaznimi za prestopnike, a so mnogo bolj tolerantni, če ti izhajajo iz višjih slojev, kakor pa do onih iz nižjih. Skratka, do avtoritet se obnašajo mnogo bolj popustljivo, kot do vseh ostalih. Iz novejše politične zgodovine je znan primer Richarda Nixona, ko ga je še po znani aferi Watergate, potem ko je tudi že sam priznal krivdo, podpiral znaten delež Američanov, seveda predvsem v južnih državah ZDA. Drug primer predstavljajo modificirani Milgramovi eksperimenti nekritične poslušnosti, kjer je Altemeyer našel, da so avtoritarne osebe mnogo bolj brutalno kaznovale napačno izvedbo respondentov v zrežirani učni situaciji. Ena od najbolj direktnih mer agresivnosti je pripravljenost na sodelovanje pri agresivnih aktih, pogromih zoper različne manjšine. Spet se pokaže močna stopnja povezanosti med lastnostjo avtoritarnosti in zagovarjanjem takšnih, tudi najbolj nasilnih dejanj. Pri tem pa nizko avtoritarni takšne možnosti odločno zavračajo.

Na splošno velja, da bodo avtoritarni izkazali visoko agresivnost še posebej tedaj, če jih k takemu ravnanju spodbuja, ali vsaj to dovoljuje etablirana avtoriteta. To daje napadalnosti legitimnost. Verjamejo, da so določene manjšine grožnja socialnemu redu. Vendar redkokdaj izvajajo agresivno ravnanje v poštenem boju, žrtve so ponavadi same po sebi nemočne, neoborožene, manjštevilne, take, ki se ne morejo braniti. Tipično so to ženske in otroci. Je pa res, da jih strah pred povračilom lahko ustavi, kakor tudi legalne oz. socialne prohibicije kulture.

Vir: Andrej Korošak, Zofijini ljubimci

4 responses

  1. Jpd, a to je tvoja best-you-can verzija predvolilnega finiša v nagovarjanju volivcev? Naslov “Psihopatološki temelji (naših) desničarskih trdorokcev” oprt na pavšalno trditev “kot je dobro znano, se večina znanstvene skupnosti danes strinja s tem, da je lastnost avtoritarnosti značilnost politične desnice, za levico pa je neznačilna”? To je to? Perfidno skrivanje za tujimi študijami, znanstveniki, izrazi, kraticami…ki naj v meni izzove miselni lok na naše nežne piece-brotherske, pesniške, neavtoritativne duše ala Janković, da ne naštevam gurujev Popita, Mačka, Dolanca, ki je takrat v Beogradu z odprtimi rokami dočakal študentske proteste na eni strani…in nekega razbijača Tonina na drugi strani. Za crknt!😂

    In če že to ni dovolj jasno, dragi volivci…če boste torej volili desnico, se morate zavedati, da boste glas podarili paranoičnim psihopatom, od sebe odtujenim mentalnim bolnikom z analnim karakterjem…ki so poleg tega še nemotorični, kar jasno kaže na to, da ne bodo v naslednjem mandatu podpirali športa in Luka Dončič ne bo več zaigral za Slovenijo…😀😀😀

    Jpd, a pa ti je tega res treba???

  2. Dule Sedej. A Janković je Levičar? So popit, Maček in Dolanc Levičarji? Daleč od tega. In verjetno je avtor imel v mislih Levičarje in ne neke avtoritarne figure iz časov totalitarnega režima. Govorimo o Sandersu, Elizabeth Waren, Corbynu, Varufakisu itn… Pa pri nas o Mesecu. To je danes Levica.

    • Gregor Vesel, nimam pojma. Glede na specifično slovensko razumevanje levo/desno je pomoje najbolje, da Jankovića sam povprašaš, z ostalimi tremi bo težka. Če posnameš ta pogovor, z veseljem plačam ogled. Me prav zanima kaj se bosta zmenila…

  3. V politični psihologiji je potrebno strogo ločevati dvoje pojmov: avtoritarnost (RWA) od orientacije k socialni dominantnosti (SDO). Pri prvi lastnosti gre za naslednje specifične značilnosti: avtoritarno submisivnost (nekritično sprejemanje, odsotnost kritičnega mišljenja, dosledna pokornost oboževani zunanj9i avtoriteti), avtoritarna agresivnost (predvsem do drugače mislečih in različnih manjšin) in konvencionalnost (sprejemanje uveljavljenih družbenih norm, pravil, vrednot itd.). Že iz tega konciznega opisa je zaznati konformistično in konservativno naravo tovrstne osebnosti. Kognitivni vzorec, po katerem takšna oseba zaznava zunanji svet je njegova nevarnost, nepredvidljivost, nekaj kar ogroža. Odtod njihova izrazita odvisnost od etabliranih, vsemogočnih avtoritet, ob izraženosti kompulzivnih motenj (težnja k redu, rigidnost, prisilna dejanja, skopost itd.).
    Druga je lastnost socialne dominantnosti (SDO), ki temelji na kognicijah o svetu kot “kompetitivni džungli” in hierarhični vertikali človeške družbe. Tukaj pa gre za povezanost s lastnostmi iz t.i. “mračne triade” (Dark Triad), najbrž najbolj patoloških kategorij (psihopatija, narcisizem in makiavelizem). Novejše študije (npr. Duckitt) kažejo na negativno korelacijo med RWA in SDO, kar se zdi logično: po eni strani gre za “gospodarje” (dominantne), po drugi za “hlapce” (odvisne, submisivne). Ta vzorec je jasno viden pri organizacijah ekstremne desnice. Je pa res, da je Altemeyer našel še t.i. “dvojno visoke” (Double High), torej tiste, ki so visoko dominantni (do tistih nižje od sebe) in so obenem podredljivi (do tistih višje od sebe). Spet gre za najbolj patološke osebnosti. V tem primeru nam pride na misel kak Eichmann ali pa Maček.
    Vse od začetka raziskovanja avtoritarnosti se je pokazalo, da je to domena desne politične provenience (npr. Fromm, Adorno, Christie). Omenjeni Altemeyer pa izrecno govori o RWA (right-wing authoritarianism), kot o osebnosti potezi, če gre za podrejanje etablirani avtoriteti. Če pa govorimo o podrejanju tisti avtoriteti, ki ruši etablirani družbeni red, torej kakemu revolucionarju, pa bi govorili o LWA (left-wing authoritarianism). Tako bi potezo RWA lahko teoretično našli tudi v levih strankah (npr. Popit, Dolanc, Ribičič…). Vendar empirične raziskave vsepovsod po svetu dokazujejo, da DANES LWA praktično ni nikjer (Altemeyer je sploh ni našel), oz. je sila redka. Mnogo bolj je to karakteristika desničarjev. Še posebej, če vemo, da je RWA zelo tesno povezana s predsodki, nacionalizmom, etnocentrizmom – to pa so po definiciji desničarski fenomeni, ali ne?

    Priporočena literatura:
    Bob Altemeyer: Enemies of Freedom
    Bob Altemeyer: The Authoritarian Specter
    John Duckitt:, Anne Schlachter: Psychopathology, authoritarian attitudes and prejudice
    John Duckitt: A dual-process motivational model of ideology, politics and prejudice

%d bloggers like this: