Marxov proletariat se je transformiral v sodobni prekariat

V zadnjem desetletju so Karla Marxa obudili od mrtvih. In to ne njegovi goreči privrženci, ki so po propadu socialističnega eksperimenta pred skoraj štirimi desetletji nanj povsem pozabili, pač pa zahodni intelektualci in mediji. Pa ne nujno levičarski, pač pa tisti, ki jim tega ne bi nikoli pripisali. Denimo britanski The Economist, ki je Marxu v zadnjih petih letih namenil precej člankov. Ob nedavni 200-ti obletnici njegovega rojstva je The Economist denimo naslovil članek z Voditelji sveta: Berite Karla Marxa!. Čemu? Ker je danes njegova diagnoza napak kapitalizma spet izredno aktualna.

Kot opozarja The Economist, Marx morda ni bil najboljši znanstvenik, najboljša oseba in najboljši poznavalec človeškega značaja, toda bil je izjemno perfiden in luciden kritik slabosti kapitalizma. Imel je (delno) prav glede tega, da je kapitalizem bolj izkoriščevalski v svoji naravi – bolj iskanje rent v obstoječem kot pa je dober v kreiranju bogastva iz nič. Večina menedžerjev se danes obnaša enako – niso podjetniki, pač pa zgolj (brutalni) organizatorji proizvodnje in ekstrakcije dohodkov zase. Marx je imel prav, da slabo reguliran in globalni kapitalizem (ob sprostitvi ovir za trgovinske in kapitalske tokove) vodi k monopolizaciji oziroma oligopolizaciji posameznih panog.

In Marx je imel prav, da slabo reguliran kapitalizem brez močnega antipoda v obliki delavskih združenj vodi k pavperizaciji velikih mas zaposlenih, ki jim v trendu prekarizacije (ali politično korektno imenovane “fleksibilnosti na trgu dela“) korporacije plačujejo zgolj plače na ravni minimalnih življenjskih stroškov. Ni treba veliko, da pridete do ugotovitve, da se je Marxov proletariat izpred 170 let v sodobnem globalnem kapitalizmu spet prebudil v obliki prekariata.

Prekariat je nov družbeni sloj, iz katerega korporacije iztiskajo “presežno vrednost”, pri čemer pa jim država bodisi aktivno pomaga z uvajanjem fleksibilizacije na trgu dela (manjša varnost zaposlitve, nižji stroški odpuščanja) bodisi gleda stran in se izogiba regulacije t.i. gig ekonomije. Pri čemer pa dela veliko napako, ki se je ponekod že vrnila v obliki populističnega bumeranga.

Ameriški New Deal v 1930-ih letih in evropska socialdemokracija po 2. svetovni vojni sta bila dober odgovor na Marxovo kritiko. Po stoletju krvavih delavskih protestov in boja za osnovne pravice sta uvedli regulacijo gospodarstva, več javnega zagotavljanja ključnih osnovnih dobrin (šolstvo, zdravstvo), minimalno plačo, višje davke na dobičke in dediščine ter progresivne davke na dohodke in močno socialno državo. Toda desetletja dobrega življenja so izbrisala ta zgodovinski spomin na to, zakaj so bili ti ukrepi prvenstveno uvedeni in nereguliran kapital se je v zadnjih treh desetletjih ponovno povampiril.

Pri tem sta mu pomagala predvsem globalizacija in tehnološki razvoj. Relokacija delovnih mest v države s cenejšo delovno silo, avtomatizacija in robotizacija ter nove, disruptivne tehnologije, ki prinašajo nove nestandardne oblike zaposlitve, so ustvarili velik psihološki pritisk na vlade, da so začele uvajati programe fleksibilizacije trga dela, ter na zaposlene in njihova združenja, da so nanje pristali.

Po podatkih Eurostata se je število zaposlitev za nedoločen čas zmanjšalo že pod 60%. Različne oblike nedstandardnih oblik zaposlitev in prekarizacije trendno naraščajo, pri čemer so najbolj na udaru ženske (le 50% zaposlitev za nedoločen čas), mladi (le 37%), starejši po 55-em letu (le 53%) in nizko izobraženi (le 48% zaposlitev za nedoločen čas). Ta trend prekarizacije je na prvi pogled seveda ugoden za korporacije in njihove dobičke, toda s sabo prinaša vsaj tri skupine dolgoročno škodljivih posledic tako na ravni posameznika kot na ravni družbe. In sicer prinaša (1) nižjo osebno socialno varnost, (2) povečan dolgoročni strošek za družbo in (3) manjšo makroekonomsko in družbeno stabilnost.

Na osebni ravni prekarnost oziroma oblike “on-demand” zaposlitev prinašajo predvsem:

  • popolna izpostavljenost delavcev tveganju na strani povpraševanja,
  • ni minimalnega zdravstvenega varstva, ni minimalnega pokojninskega zavarovanja in ni minimalnega zagotovljenega dohodka v primeru izrednih razmer,
  • bb nestabilnih prihodkih ni mogoče načrtovati prihodnosti, kar je še posebej velik problem za mlade, in
  • problem “dolgega roka” in pokojnin, saj prekarno “zaposleni” prostovoljno ne varčujejo dovolj za starost in se v času “zaposlitve” ne zavarujejo za slabe čase (za čas bolezni oziroma ko ni povpraševanja po njihovih storitvah).

Drugače rečeno, prekarne oblike zaposlitve vsa tveganja in vse stroške v zvezi z zaposlitvijo in socialno varnostjo kratkoročno prenesejo iz podjetij na posameznike, pri čemer pa jim teh tveganj in stroškov ne kompenzirajo v ustrezni meri. To pa dolgoročno predvsem povečuje strošek za družbo, in sicer:

  • ker se posamezniki ne (ne dovolj) zavarujejo za tveganja in neaktivno dobo, se problem neustrezno zavarovanih individualnih tveganj prenese na družbo,
  • država mora vskočiti glede zagotavljanja minimalnega zdravstvenega varstva, socialnih pomoči in zajamčene pokojnine,
  • povečujejo se dolgoročni stroški za družbo, kar lepo demonstrira “čudoviti učbeniški eksperiment” zasebnega pokojninskega zavarovanja, ki so ga uvedli v Čilu v času diktatorja Pinocheta in ki je zdaj, ko je treba izplačevati privarčevane pokojnine, v težavah (ker niso računali s tem, da ljudje na bolniški ali ženske na porodniškem dopustu v času odsotnosti z dela ne bodo vplačevali premij) in mora država doplačevati izpad v pokojninski blagajni.

Kakorkoli se torej podjetja kratkoročno znebijo tveganj in stroškov za redno zaposlitev, se le-ta nato spet vrnejo nazaj kot bumerang v obliki višjih davkov, ki jih je morajo plačevati ostali, pa tudi ta ista podjetja, da zapolnijo luknje v zdravstveni in pokojninski blagajni, ki jih povzročijo prekarno “zaposleni”.

Potem pa je tukaj še tretji problem, problem manjše makroekonomske in družbene stabilnosti, ki jih prinaša naraščajoč delež prekarnih zaposlitev, in sicer:

  • nestabilni individualni prihodki vodijo v nestabilno agregatno povpraševanje in s tem večjo volatilnost gospodarske aktivnosti,
  • to je še posebej močno v času recesije, ko se učinek še amplificira,
  • bolj tvegana zavarovanja in krediti za prekarno zaposlene so privlačni za finančno industrijo (novi zavarovalni produkti, sekuritizacija = novi finančni derivativi), vendar pa se s tem kaskadno povečujejo tveganja v finančnem sektorju, kot se je zgodilo v ZDA pred finančno krizo eta 2008,
  • izginja srednji sloj, ki zagotavlja tako stabilno agregatno povpraševanje kot stabilnost družbenih rzmerij,
  • iz tega sledijo posledice za oblikovanje družin, šolanje otrok in socialno mobilnost, s čimer se zmanjšuje dolgoročni razvojni potencial družbe,
  • zmanjšuje se družbena stabilnost, kar vodi k porastu populizma in nevarnosti “ekstremnih volilnih izidov”.

Iz tega sledi, da bodo morale sodobne družbe trendu prekarizacije nadeti uzde prek uvedbe ustrezne regulacije. To pa pomeni predvsem uvedbo minimalnih zaposlitvenih standardov nestandardnih zaposlitev in zakonsko regulirano “prisilno varčevanje”, torej obvezno zdravstveno in pokojninsko zavarovanje za vse nestandardne oblike zaposlitve. Prvi znaki teh sprememb so že tukaj in izhajajo iz odločitev evropskih sodišč glede “zaposlenih” pri Uberju. Uber se je na podlagi teh odločitev uklonil in napovedal uvedbo zdravstvenega in škodnega zavarovanja za svoje voznike. Vendar je to šele prvi korak, vlade morajo začeti s striktno regulacijo vseh ponudnikov delovnih storitev, vključno z agencijsko zaposlenimi, in njihov status izenačiti z zaposlenimi za nedoločen čas.

________

* Izvorno napisano za blog Skozi oči prekariata

%d bloggers like this: