Smo res pred demografsko katastrofo?

Bine Kordež

V zadnjem obdobju dobivamo z vseh strani opozorila, kakšna tveganja prinašajo demografske spremembe v Sloveniji. Delež starejše populacije se nezadržno povečuje, kar zahteva tako spremembe v pokojninski zakonodaji ter morda še bolj v odnosu do zaposlovanja starejših ljudi. Nesporno je namreč tudi dejstvo, da je delež zaposlenih po šestdesetem letu starosti v Sloveniji med najnižjimi v svetu. Vse navedene ugotovitve so že dokaj sprejete med ljudmi, kot tudi razmišljanja o potrebnih spremembah. Ukrepanje je torej nujno ter tudi določene spremembe v delovanju, vseeno pa razmere niso tako kritične, kot se običajno prikazuje.

Za ponazoritev demografskih sprememb v slovenski populaciji se običajno prikazujejo podatki o predvidenem gibanju števila delovno aktivnih ljudi ter števila starostnikov z uporabo meje pri 60 ali 64 letih starosti. Pri tem se praviloma uporabijo podatki demografskih projekcij Eurostata, torej statističnega urada Evropske Unije. Zanimivo, da tudi naša statistika objavlja projekcije povzete po Eurostatu, da se te torej te projekcije pripravljajo enotno za vso Evropo, države pa jih povzemajo v svoja statistična poročila in analize.

Ti podatki so torej najzanesljivejši in tudi najbolj pogosto uporabljen vir za ocene gibanja prebivalstva. Po teh projekcijah naj bi v Sloveniji dosegli največje število prebivalcev čez deset let in sicer okoli 2 milijona 88 tisoč, nato pa naj bi se število postopno zniževalo na 2 milijona do leta 2060. Za primerjavo – toliko nas je živelo v Sloveniji pred vsega desetimi leti (leta 2006 smo prestopili mejo dveh milijonov), danes pa nas je dva milijona 66 tisoč.

Gibanja, ki nas najbolj zaskrbljujejo, so običajno prikazana na način, kot jih prikazujem na prvi sliki. Če upoštevamo mejo za upokojevanje že pri šestdesetih letih, bi se število starejših že skoraj ujelo s številom delovno aktivnih iz starostnega obdobja 25 do 60 let. Takšno razmerje je tako ekonomsko kot socialno nesprejemljivo in zahteva ukrepanje. Ob tem je vseeno zanimivo, da pa se po letu 2050 razmerja stabilizirajo in deleži mlajših ter starejših postanejo stabilni (projekcije so namreč narejene do leta 2080).

Povečevanje deleža starejših generacij je seveda posledica manjše rodnosti ter predvsem vse daljše življenjske dobe. Če so generacije iz šestdesetih let pričakovale 70 let starosti, lahko današnje v povprečju računajo že na preko 80 let (ženske 84 let). Tem gibanjem mora razumljivo slediti tudi delovna aktivnost. Povprečni državljan Slovenije lahko danes v šestdesetem letu starosti pričakuje še 25 let življenja (moški 23, ženske 28), torej deset let več kot še ne tako daleč nazaj. Logično je torej, da bo tudi dlje delovno aktiven. Prav tako se vse bolj dviga starost ob prvi zaposlitvi in današnje generacije bodo imele 40 let delovne dobe tako ali tako šele med 65 in 70-tim letom starosti.

Dvigovanje meje za upokojitev torej ni neka izjemna obremenitev obstoječih generacij, temveč bolj premik delovne obremenitve v kasnejše življenjsko obdobje. Nekdaj so ljudje delali med 15 in 55 letom, ko so pogosto že onemogli, danes pa vse pogosteje med 25 in 65 letom ali še kakšno leto kasneje. Ob tem mogoče ni odveč omeniti tudi skrb za fizično aktivnost in sposobnost v starejših letih. Na eni strani sicer slišimo veliko pripomb na podaljševanje delovne aktivnosti, na drugi pa spremljamo vse bolj aktivne starejše generacije, ki tudi v zrelih letih kažejo visoko vitalnost. Seveda to velja za povprečje, za celotno generacijo, medtem ko moramo drugače obravnavati tiste, ki se zaposlijo precej prej in imajo pri šestdesetih že 40 let delovne dobe.

Slika 1: Prebivalstvo po starostni strukturi

Zaradi vseh navedenih in nespornih trendov, povsod v svetu dvigujejo mejo za upokojevanje in tudi v Sloveniji že veljavna zakonodaja predpisuje 65 let starosti kot osnovno mejo za upokojitev. Trenutno sicer še vedno veljajo prehodna obdobja in povprečna starost ob upokojitvi (starostni) je tudi lani znašala le 61 let (ženske 60 let, moški 62 let). Vseeno pa se je močno ustavil dotok novih upokojencev. Še pred nekaj leti se je število uživalcev pokojnin povečevalo za okoli 15 tisoč letno, po letu 2015 je letnega porasta le okoli 2 tisoč. Zadnje spremembe pokojninske zakonodaje iz leta 2013 se bodo pravzaprav odražale šele v teh in tudi nekaj naslednjih letih.

Nobenega dvoma torej ni, da je potrebno mejo za upokojevanje postopno dvigati in zato je torej že z obstoječim zakonom v Sloveniji postavljena na 65 let starosti. Tak sistem ter tudi veljavna zakonodaja bo vzdržna še nekaj let, postopno pa bo to mejo potrebno še nekoliko dvigniti. Pri tem niso nujne neke drastične spremembe, temveč dvig za leto, dve, kasneje mogoče tudi tri in to v daljšem obdobju, podobno kot razmišljajo tudi v drugih državah. Gre za diskusijo o upokojitveni starosti generacij, ki se danes pravzaprav šele zaposlujejo.

Na drugi sliki je zato prikazano podobno gibanje aktivne in upokojene generacije kot na prvi sliki, le z dvigovanjem meje za upokojevanje. Upoštevan je postopen dvig povprečne starostne meje ob upokojitvi na 65 v naslednjih 20 letih ter 68 let še dvajset let kasneje. Če smo danes že kar nekako sprejeli, da je 65 let sprejemljiva starost za prehod v upokojenski status, verjetno čez nekaj desetletij kakšno dodatno leto ne bo nekaj neobičajnega (v ZDA je na primer že danes zaposlenih kar tretjino ljudi v starostnem razredu 65 do 69 let). Na sliki je tako prikazano število delovno aktivnih ter upokojenih ljudi ob upoštevanju omenjenih predpostavk dviganja starostne meje za upokojitev (za primerjavo je dodan razred 25 do 60 let iz prejšnje slike ter tudi dokaj konstanten podatek o številu mladostnikov do 25 leta).

Dobili smo za marsikoga presenetljiv rezultat, ki kaže dokaj stabilno število obeh ključnih segmentov prebivalstva skozi celotno obravnavano obdobje (po projekcijah celo do leta 2080 brez dodatnega dvigovanja upokojitvene starosti). Takšen prikaz izhaja tudi iz dejstva, da demografska slika Slovenije vseeno ne odstopa tako močno od povprečja v Evropi. V vseh medijih ter tudi v usmeritvah, ki jih dobivamo iz Evropske Unije, je običajno poudarjeno, da naj bi delež starejših v naši državi precej odstopal od razmer v večini držav. Primerjava z drugimi državami po podatkih omenjene projekcije Eurostata tega sploh ne kaže. Razmerja v Sloveniji so blizu povprečja in precej je držav, kjer je slika slabša (Poljska, Slovaška), a večina komentatorjev in analitikov to slabo oceno za Slovenijo preprosto samo ponavlja brez preverjanja.

Slika 2: Prebivalstvo po starosti s spremenljivo mejo upokojevanja

Kar se tiče pokojninske zakonodaje, torej ne potrebujemo nekih korenitih reform in tudi ne strašenja ljudi s tem, kako bodo morali delati “do smrti”. Obstoječo zakonodajo bo pač potrebno v naslednjem desetletju dopolniti z nekaj podaljšanja starostne meje in uveljavitvijo tega v kasnejših desetletjih. Denimo tako, kot kaže slika in razmerja bodo za predvideno gibanje števila prebivalstva v Sloveniji, obvladljiva. In tudi po tej višji upokojitveni starosti, bo uživanje pokojnine še vedno okoli 20 let kot to velja danes (seveda v povprečju, s precejšnjimi odstopanji v minus in plus – imamo pač ljudi, ki so vse življenje samo vplačevali, a tudi takšne, ki prejemajo pokojnino 40 let in več).

Vse navedeno seveda velja za obvezno pokojninsko zavarovanje, ki kljub dilemam kaže na dolgoročno vzdržnost ob ustreznem zviševanju upokojitvene starosti. Seveda pa je ob tem smiselno tudi dodatno prostovoljno pokojninsko zavarovanje, ki bo omogočalo zavarovancem višji življenjski standard od zagotovljenega iz obveznega dela.

Ob vsakodnevnem izpostavljanju “demografske katastrofe” mogoče še podatek, da smo za pokojnine lani namenili le 10,2 % BDP, skoraj najmanjši delež v času samostojne Slovenije. Zadnji podatki za povprečje EU kažejo 13 %, v Avstriji je tovrstnih izdatkov 14,6 % BDP, v Italiji celo 16,5 %. Seveda uradni podatki in konkretne številka praviloma skoraj nikogar ne zanimajo, bolj je pomembno, kaj smo nekje slišali. Te razlike nakazujejo, da je naša politika najbrž šla v preveliko krčenje teh izdatkov in zniževanje pokojnin ter da kak odstotek BDP ali dva več ne bi porušilo naše ekonomije.

Ostaja pa drug ključen problem oz. področje, ki bo pa zahtevalo več aktivnosti kot je samo sprememba zakonodaje. Gre za ustvarjanje delovnih mest tudi za ljudi po 60 letu starosti. Ter še bolj za sprejemanje dejstva, da so zaposljivi tudi ljudje po 55 letu starosti, za katere vemo, da danes le stežka najdejo zaposlitev (pogosto jo niti več ne iščejo in čakajo na Zavodih za zaposlovanje). V Sloveniji je danes zaposlenih le 20 % populacije v starosti 60 do 64 let ter le 5 % v naslednjem starostnem razredu (65-69), medtem ko je povprečje OECD držav že danes za kakih 20 do 30 odstotnih točk višje. Med vsemi 35 članicami imamo najnižjo zaposlenost starostnega razreda 60 – 64 let, kar je ključni izziv za naslednja leta tako za politiko z oblikovanjem ustreznih spodbud za aktivacijo te populacije kot tudi podjetniškega sektorja za ustvarjanje ustreznih delovnih mest.

Stalno izpostavljanje potreb po “strukturnih reformah” ne pomeni samo spremembe zakonodaje (to je še najlažje), temveč predvsem spremembo pri zaposlovanju starejših oseb v podjetniškem sektorju. Vsi namreč pričakujejo neke spremembe na državnem nivoju, spremembe politik – a bolj bo potrebno drugačno sprejemanje delovne aktivnosti starejših oseb v naših in podjetniških glavah.

%d bloggers like this: