Nadaljujte z branjem→

• Maybe We Should Take Socialism Seriously – Noah Smith
• Curiosity can save us when lies come dressed as numbers – Tim Harford
• Italy’s Budget Isn’t as Crazy as It Seems – Ashoka Mody
• The Italian Budget: A Case of Contractionary Fiscal Expansion? – Olivier Blanchard & Jeronim Zettelmeyer
• Why should someone who is anti-austerity care about debt – Simon Wren-Lewis
• Identifying shocks via time-varying volatility – Fed in Print
• The Neutral Rate of Interest – Dallasfed.org
• What’s Wrong With the 2 Percent Inflation Target – Paul Volcker
• The Remarkable Fall in Global Poverty – Tim Taylor
• How Economic Inequality Harms the Environment – Scientific American
• America’s Plutocrats Are Winning – Jeffrey D. Sachs

Drago Babič

V nedavni peticiji podjetnikov se ti ob napovedanih (predvsem davčnih) ukrepih, navedenih v Koalicijskem sporazumu nove vlade, sprašujejo, ali smo v Sloveniji sploh še za podjetništvo. Da se izognemo takim čustvenim izlivom, ki vodijo v iracionalne konflikte in da se bo dejansko videlo, kako država že sedaj podpira (ali ne) podjetništvo, v nadaljevanju podajam podatke, koliko so od države prejela nekatera podjetja skozi različne oblike pomoči, predvsem davčne olajšave in subvencije. Ob tem treba poudariti, da davčne olajšave in subvencije niso kar od boga dane, ampak je to konkreten prispevek davkoplačevalcev podjetnikom, da se pospešeno razvijajo, ustvarjajo nova delovna mesta in tudi povrnejo ta vlaganja v obliki višjih plačanih davkov v bodočnosti. Lahko jih opredelimo kot dolgoročno investicijo davkoplačevalcev v varnejšo prihodnost države. Vendar to ne zahteva nekakšne humanitarne dejavnosti podjetnikov, saj se te olajšave odražajo tudi na povečanem dobičku za lastnike, kar podjetniki nekako pozabljajo povedati.

Nadaljujte z branjem→

Medijski umori so zanimiva zadeva, vendar boleča. Najbolj se spomnim tiste glede kolega Franceta Arharja, ki so ga mediji učinkovito odstranili kot kredibilnega kandidata za predsednika Republike Slovenije, ko so objavili višino njegove plače kot predsednika uprave zavarovalnice Vzajemna.

No, zdaj se očitno nekaj podobnega dogaja tudi meni, in to še preden sem postal uradni kandidat za karkoli in preden sem dobil priložnost, da sam predstavim svojo “kartoteko”. Na Siol.net sta novinarja Primož Cirman in Vesna Vuković, “pre-emptively”, napisala članek z naslovom “Zakaj so visoki dolgovi Jožeta Damijana težava #analiza“, s katerim poskušata načeti mojo kredibilnost kot morebitnega kandidata za guvernerja Banke Slovenije. Na njun zapis ne bi reagiral, če ne bi bil poln netočnosti in tendencioznega prikazovanja podatkov. Spoštujem novinarsko delo in družbeno pomembno poslanstvo, ki ga imajo novinarji in mediji, vendar mora biti to delo utemeljeno na resničnih dejstvih in ne na izkrivljenih interpretacijah, zato želim v nadaljevanju predstaviti dejstva v dejanski luči. Sploh pa ne mislim špekulirati o motivih in zakaj bi moja morebitna kandidatura utegnila koga motiti.

Nadaljujte z branjem→

Svet ekonomskih svetovalcev predsednika Trumpa je včeraj izdal bizarno poročilo z naslovom “Opportunity Costs of Socialism“.

Nadaljujte z branjem→

Joseph Stiglitz se v odličnem preglednem eseju v Scientific American sprašuje, zakaj se je neenakost v ZDA tako močno povečala. 90% otrok, rojenih leta 1940, je v odrasli dobi preseglo (realni) dohodek svojih staršev, medtem ko polovica otrok, rojenih leta 1990, ko odraste, ne doseže več ravni dohodka njihovih staršev. Realni dohodek spodnjih 90% prebivalstva stagnira na ravni izpred 4 desetletij, medtem ko so se dohodki zgornjega 1% podvojili, dohodki zgornjega 0.1% pa početverili.

Nadaljujte z branjem→

• The Science of Inequality – Scientific American
• Intergenerational transmission of socioeconomic status – VoxEU
• The Big Blockchain Lie – Nouriel Roubini
• Self-Fulfilling Financial Crises – J. Bradford DeLong
• America’s Ongoing Civil War – Jeffrey D. Sachs
• Involution and growth – Growth Economics
• Why is Labor Force Participation Falling for Prime-Age Males? – Tim Taylor
• New ideas about new ideas: Paul Romer, Nobel laureate – VoxEU

Across the globe, countries, including in the developing world, look to emulate the success of the US economy. In doing so, they look at the power of ‘market-driven’ mechanisms, versus what might seem like old-style, State-driven mechanisms in places like Europe or the ex– Soviet Union. But the United States is not what it seems. The preacher of the small State, free-market doctrine has for decades been directing large public investment programs in technology and innovation that underlie its past and current economic success. From the Internet to biotech and even shale gas, the US State has been the key driver of innovation-led growth—willing to invest in the most uncertain phase of the innovation cycle and let business hop on for the easier ride down the way.

If the rest of the world wants to emulate the US model they should do as the United States actually did, not as it says it did: more State not less. A key part of this lesson should be to learn how to organize, direct and evaluate State investments, so that they can be strategic, flexible and mission-oriented. Only in this way will top minds find it an ‘honor’ to work for the State.

Nadaljujte z branjem→

Glede na aktualnost in ker se mnogi ljudje ne znajdejo v brskanju po internetu za statistikami in denimo davčnimi stopnjami, spodaj navajam skupen davek na dividende v OECD državah. Skupen davek na dividende je izračunan kot kombinacija statutarne stopnje davka na dobiček podjetij (brez upoštevanja olajšav) in neto dohodninske stopnje (bodisi enotna cedularna stopnja, bodisi zgornja mejna stopnja dohodnine, zmanjšana za davčni kredit oziroma olajšavo pri izplačilu dividend fizičnim osebam). Kot vidite, je Slovenija po davku na dividende natanko na robu spodnje tretjine med OECD državami (torej ima podpovprečno obdavčeno izplačilo dividend).

Slika: Skupna stopnja davka na dividende*

Nadaljujte z branjem→

Francis Fukuyama je naredil svoj kontroverzni vstop v svetovno areno s “Koncem zgodovine” (1992). Liberalno demokracijo kot politični sistem je označil kot ultimativni konec razvoja ideologije človeštva. Resnici na ljubo je na koncu knjige opozoril na nevarnosti, ki prežijo na demokracijo. In realizaciji teh nevarnosti je posvetil svojo zadnjo knjigo “Identity: The Demand for Dignity and the Politics of Resentment“. Opozarja, da liberalna demokracija, čeprav naj bi zagotavljala mir in blaginjo (slednje je vsled porasta neenakosti in stagnacije oziroma zaostajanja plač spodnje polovice prebivalstva “demokratičnih” držav sicer vprašljivo), pušča praznino v ljudeh, ideološka praznina jih pušča brez višjega smisla, in zato jim vključevanje v “identitetne skupine”, ki so predvsem nacionalistično in rasistično obarvane, daje izgubljeni občutek pripadnosti skupnosti. Ideologije torej ni mogoče odmisliti ali ukiniti, pač pa je vprašanje, katera je najmanj destruktivna oziroma najbolj pozitivno kohezivna.

In naprej, Fukuyama danes priznava, da je Thatcher-Reaganovska revolucija z vero v koristi od samoregulativnih trgov naredila katastrofalno škodo in da je povratek v “komunizem” danes ne samo mogoč, ampak nujen. Pri tem je seveda treba paziti na terminologijo. Fukuyama seveda ne verjame, da lahko nacionalizacija lastnine produkcijskih sredstev deluje, pač pa da so potrebne redistributivne (davčne in socialne) politike, ki bi zmanjšale nastale razlike v porazdelitvi dohodkov in premoženja. Seveda slednje nima nič s komunizmom, pač pa s klasično socialno demokracijo zahodno- in severno-evropskih držav.

Nadaljujte z branjem→