V zadnji številki Reporterja je novinarka Maja Sunčič v zvezi z menoj v članku z naslovom »Jože Damijan ne sme postati guverner BS, sicer se nam slabo piše. Ogroženi bodo naši življenjski prihranki v bankah!« navedla številne pavšalne in tendenciozne trditve, ki ne držijo. Večina trditev ne zdrži resne presoje. Konkretno pa se odzivam le na tri najbolj izpostavljene trditve v članku, in sicer glede moje »podpore« Binetu Kordežu, glede mojega »sodelovanja« s stranko Levica in glede problema škodljivosti minimalne plače.

1. Glede moje »podpore« Binetu Kordežu novinarka Maja Sunčič pravi naslednje: »Damijanu bi morali zaradi javne podpore velekriminalcu in zaporniku z Doba Binetu Kordežu prepovedati vstop v Banko Slovenije. In to za večno!«

V zvezi s tem želim povedati naslednje.

Prvič, od menedžerskega prevzema Merkurja s strani njegovih menedžerjev sem se že leta 2007, ko se je prevzem izvajal, ne samo distanciral, pač pa sem ga javno kritiziral (glejte mojo e-diskusijo z zdaj že pokojnim Matjažem Gantarjem, ki so jo oktobra 2007 objavljale Finance.

Drugič, takrat sem izpostavil, da so menedžerski prevzemi običajno škodljivi za prevzeta podjetja, ker se denarni tok uporablja za poplačilo kreditov za prevzem namesto za razvoj. Specifično za Merkur pa sem poudaril da, ga ta menedžerski odkup močno finančno izpostavlja, sploh pa v primeru, če pride do upada konjunkture oziroma krize (glejte podrobnosti spodaj).

Nadaljujte z branjem→

Kratek odgovor: Ker prideta v Washingtonu dva farmacevtska lobista na enega člana Kongresa…

Glede na neposrečeno in neprimerno izjavo generalne direktorice GZS Sonje Šmuc, da bo napovedan dvig minimalne plače za 5.2% iz nas naredil družbo “bogatih revežev“, poglejmo, ali dvig minimalne plače koristi “revnim revežem“, torej tistim, ki nimajo te sreče, da bi bili bogati ali direktorji (vnaprej se opravičujem za ta izraz – ni mišljen slabšalno, pač pa je zgolj aluzija na neposrečen in neprimeren termin Sonje Šmuc). Poglejmo si učinke dviga minimalne plače na 15 dolarjev (na uro) v Seattlu. Na koncu boste videli, kako dva ideološko povsem različna nazora lahko prideta do podobnih ugotovitev.

In addition, there’s a strong possibility that a higher minimum wage will raise incomes for many of the people who need it most. The latest research is encouraging.

First, there’s the latest update to the study of Seattle’s 2016 decision to raise its wage floor to $15, which gave economists a unique opportunity to study the impact of a large minimum wage hike in real time. A team of economists has been taking advantage of detailed data provided by the state to track the fates of individual workers affected by the policy.

Nadaljujte z branjem→

Bine Kordež

Predlog zakona o spremembah (beri: povišanju) minimalne plače v naslednjih letih je pričakovano povzročil burne odzive delodajalske strani. Gospodarska zbornica predlogu očita, da gre v proceduro mimo dogovora na ekonomsko socialnem svetu, predvsem pa, da je “enako nevaren, kot je bil pred letom dni“. Z zvišanjem minimalne plače naj bi bili še manj zanimivi za tuje in domače vlagatelje, pravijo. Nedvomno dviganje stroškov, tudi stroškov dela poslabšuje dobičkonosnost podjetij, vseeno pa so tako katastrofična opozorila nepotrebna. Sam jih ocenjujem bolj kot taktično potezo, da ne bi takšna in podobna zviševanja plač (ali davčnih stopenj na primer) “prelahko” prešla parlamentarno odločanje in povzročila dodatne želje in pričakovanja.

Nadaljujte z branjem→

Drago Babič

Pred kratkim sva s kolegom Damijanom na tem blogu in v Sobotni prilogi Dela pisala o tem, kako bi morala država prevzeti bolj odločno vlogo pri vlaganjih v razvoj in raziskave in pri prenosu raziskovalnih dosežkov v proizvodno in tržno uporabo. To je nujno predvsem zato, ker so naša podjetja premajhna in preslabo povezana, da bi sama zmogla velika vlaganja v razvoj, predvsem v bazične raziskave, ki so potrebna, da dosežejo tehnološki in posledično razvojni preboj. Taka vlaganja denarnih in kadrovskih virov zmorejo le velika mednarodna podjetja.

Če so naša podjetja za kaj takega vsako zase premajhna, pa je celotno gospodarstvo Slovenije vsaj po kvantitativnih podatkih dovolj veliko. Če bi bila slovenska podjetja ob pomoči države ustrezno organizirana, bi lahko pri razvoju delovala kot eno veliko mednarodno podjetje, ki tehnološke in posledično razvojne preboje zmore. Da bi lažje ponazorili ta problem, v nadaljevanju podajam primerjavo dveh velikih nemških podjetij, BASF in BMW, ki tak razvojni napor zmoreta, s celotnim slovenskim gospodarstvom. Na sliki so podani podatki o velikosti podjetij po prodaji, kapitalu, zaposlenih, investicijah in njihovih vlaganjih v RR ter rezultatih, ki jih na tej podlagi dosegajo.

Nadaljujte z branjem→

The €35 million transfer contract between Tottenham and Real Madrid was signed on 26 August 2012. A day later Los Blancos general manager Jose Angel Sanchez signed another secret agent contract with Lemić and Davor Ćurković, both on behalf of the company reINA.

This contract brought Lemić’s Belgian company €2 million in agent fees for “negotiation and execution of labor and image rights contract” between Luka Modrić and Real Madrid. The contract also includes the negotiations for the transfer of federative rights of Luka Modrić from Tottenham to Real.

In 2012 Luka Modrić founded Luxembourg based company Ivano, where 15 per cent of his salary from Real Madrid was hidden in the form of image rights, as revealed by Croatian news magazine Nacional in Football Leaks in December 2016. Due to this expose, in September 2018, Modrić paid €1.4 million in additional taxes and fines to the Spanish tax administration, and accepted an eight-month suspended prison sentence in a settlement.

Nadaljujte z branjem→

Tale članek Quian Liu v Project Syndicate je sicer precej far-fetched. Ponavlja že znano, da obdobjem povečane neenakosti sledijo globoke ekonomske krize, tem politična nestabilnost, porast populizma in nacionalizma tem pa končno vojaški spopad. Nato pa postavi tezo, da smo zaradi nepravilnega pristopa k reševanju pretekle Velike recesije z orjaškim monetarnim stimulusom, namesto s strukturnimi reformami, danes pred novo krizo, ki pa bo bolj globoka in bo pripeljala do 3. svetovne vojne.

Strinjam se s sporočilom, ne pa z argumentacijo. Avtorica je dokaj površna. Prvič, pri reševanju pretekle krize je pozabila omeniti nezadovoljivo uporabo fiskalnega spodbujanja, predvsem v obliki javnih investicij v javno infrastrukturo in energetiko, kar bi ne samo hitro zagnalo rast, pač pa tudi ustvarilo infrastrukturo za bodoči gospodarski razvoj. Drugič, strukturne reforme omenja, vendar telegrafsko kot “which can cover everything from financial and labor markets to tax systems, fertility patterns, and education policies” in brez razlage, kako naj bi te spremenile bodoče trende. In tretjič, zdi se, da na strukturne reforme glede iz ponudbene strani, torej kot način kako okrepiti učinkovitost gospodarstev. Pri tem pa pozablja, da danes ni problem v učinkovitosti, pač pa v premajhnem globalnem povpraševanju po izdelkih, ki jih bruha globalna industrija. Če bodo razne Grčije, Italije, itd. zaradi strukturnih reform bolj učinkovite, se bo samo povečala konkurenca ob ne dovolj hitro rastočem kolaču globalnega povpraševanja.

Nadaljujte z branjem→

Tisti, ki se ukvarjajo z ekonomiko trga dela, ekonomiko porok in ločitev (ja, to res obstaja) in sociološkimi aspekti le-teh, jim je “temna stran” problematike ženske emancipacije dobro poznana. Poznana vam je tudi, če ste slučajno brali knjigo Tima Harforda The Logic Of Life in tretje poglavje o ekonomiki ločitev, ali pa če ste brali brilijantno knjigo The Moral Animal Richarda Wrighta. Tam boste našli povsem biološke in povsem sociološke razloge za optimalno izbiro partnerjev v živalskem in človeškem svetu (denimo zakaj se samice (ženske) povsem racionalno “možijo navzgor” po družbeni lestvici, samci (moški) pa “ženijo navzdol”), pa tudi povsem sociološke razloge, zakaj se je z ekonomsko emancipacijo žensk zmanjšala stopnja porok in povečala stopnja ločitev ter zmanjšala sreča. * Nadaljujte z branjem→

Simon Wren-Lewis, makroekonomist iz Oxford University, je pred skoraj desetletjem iz jeze nad napačnim pristopom konzervativne britanske vlade k reševanju krize začel pisati svoj mainlymacro blog (redno navajan na tem blogu). Sprva se je njegova kritika nanašala zgolj na napake politike in strokovne napake oz. zavajanja kolegov, sčasoma pa je ugotovil, da v tej zgodbi povsem napačnih ukrepov ekonomske politike po največji krizi po 2. svetovni vojni ne gre zgolj za igro pokvarjenih politikov ob asistenci zmotno napačnih ali zlonamerno napačnih receptov neoliberalne (konzervativne) stroke. Pač pa da je politična zgodba mogoča pravzaprav zato, ker ji asistirajo oziroma jo popularizirajo mediji. Novinarji, ki nimajo kančka pojma o ekonomiji in jim je itak pretežko razumeti učbenik za makroekonomijo iz prvega letnika študija ali zelo poljuden povzetek neke empirične raziskave, in ki raje pobirajo in razširjajo všečne floskule pokvarjenih politikov. Novinarji, ki jih lahko pokvarjeni politiki z malim prstom leve roke nategnejo, da je treba v krizi, ko obupno primanjkuje povpraševanja, zategniti pas in zniževati proračunski deficit, namesto povečati javne investicije, socialne izdatke in plače. Nekaj, kar vam pove vsak učbenik na osnovni in srednji težavnostni ravni makroekonomije.

No, Simon je zdaj o tem napisal knjigo “The Lies We Were Told: Politics, Economics, Austerity and Brexit” (izšla je ta teden). Teza knjige je brutalno preprosta: za sedanji porast skrajnega populizma po Evropi in ZDA, za Trumpa in Brexit, so ob pokvarjenih politikih in konzervativnih ekonomistih enako sokrivi mediji. Ker so asistirali pokvarjenim politikom pri popularizaciji napačnih ukrepov, zaradi česar je izostalo hitro in robustno okrevanje po krizi in se je poglabljala socialna mizerija, kar je rodilo nezadovoljstvo med ljudmi. In ko to socialno nezadovoljstvo šokiraš še s širjenjem strahov pred dejanskim ali namišljenim problemom povečanih migracij, dobiš idealno okolje za porast skrajnega desnega populizma.

Mediji seveda te krivde ne bodo prevzeli nase. Saj oni zgolj obveščajo o tem, kar se dogaja v družbi, mar ne? In točno to je problem. Za zgornjo floskulo mediji skrijejo neznanje in nesposobnost svojih novinarjev na eni in svojo senzacionalistično preferenco (zaradi komercialnih razlogov seveda) na drugi strani. So izjeme, vendar zelo redke.

Nadaljujte z branjem→