Kapital in ideologija: Milanovićeva recenzija nove Pikettyjeve knjige

Kot ste najbrž že slišali, je Thomas Piketty, avtor neverjetnega ekonomskega bestsellerja “Kapital v 21. stoletju,” pravkar izdal novo knjigo “Capital et idéologie” (Kapital in ideologija). Tako kot prejšnjo, je tudi to knjigo Piketty namerno napisal v francoščini, angleški prevod pa izide spomladi naslednje leto. Kot je Piketty ta eden objavil na twitterju, je nova knjiga še bolj monumentalna (obsežnejša) od Kapitala v 21. stoletju, vendar naj bi bila bolj berljiva.

Zunaj so že prve recenzije knjige. In prva, ki sem jo prebral, je napisal Branko Milanović (v originalu tudi v francoščini, včeraj pa v angleškem prevodu v ProMarket, blogu čikaške poslovne šole Booth School of Business (sic!)). Recenzije so včasih podobno pomembne kot predmet recenziranja, ker kažejo interpretacije oziroma kako drugi vidijo prispevek avtorjev. In to je lahko odločilno za vpliv nekega dela.

Milanovićeva recenzija ima dve poanti. Prva je, da če je Pikettyjev Kapital v 21. stoletju spremenil način, kako ekonomisti obravnavamo in analiziramo problem neenakosti, pa Pikettyjev Kapital in ideologija v temelju spreminja način, kako ekonomisti (in politični ekonomisti) analiziramo svoje področje. Piketty vrača ekonomijo nazaj v njeno originalno polje kot politične ekonomije – vede, ki analizira materialne interese in obnašanje ključnih družbenih subjektov, družbenih slojev oziroma razredov. Gre za premik od abstraktnih homogenih agentov, ki zgolj mehanično maksimirajo bodisi svojo potrošnjo bodisi dobiček v abstrakciji od družbenih razmerij in ki je povsem zanemarila področje neenakomerne  porazdelitve dohodkov in temeljnega antagonizma med lastniki kapitala in delavci, nazaj k analizi družbenih razmerij. Milanović to imenuje “ponovna uvedba dejanskega življenja v ekonomijo”.

Druga poanta pa, kjer Milanović ne skriva svojega brezrezervnega navdušenja, je v tem, kako je Pikettyju uspelo na zelo originalen način povsem na novo analizirati podatke, ki so na voljo. In sicer za to, da bi pokazal, kako je – konsistentno v vzeh državah – prišlo do fragmentacije na družbeni levici oziroma med “lastniki dela”. Večinoma zaradi uspeha same socialdemokracije – socialne države, univerzalnega zdravstva in splošne dostopnosti do izobraževanja. In prav to je postopno razdelilo “delavski razred” na izobraženi del z višjimi dohodki (intelektualna elita) in manj izobraženi del z nizkimi dohodki. Oba sloja nimata več enakih interesov in ne volita več za isto stranko (socialdemokracijo), interesi izobraženega dela “delavskega interesa” so danes bistveno bolj skladni z interesi lastnikov kapitala oziroma konzervativnimi strankami kot z interesi tradicionalnega, nizko izobraženega delavskega razreda. Medtem ko slednji, ki se čuti zapostavljenega in zapuščenega od vseh, danes tvori jedro volilcev populističnih strank. Paradoks je, da so se politične preference obeh slojev – sicer zaradi povsem različnih motivov – premaknile v desno, čeprav preference intelektualne elite morda manj.

Pikettyjev prispevek v tej knjigi, ki temelji na analitičnem pristopu v njegovih zadnjih znanstvenih člankih (enega ali dva sem pred časom predstavil tudi tukaj na blogu), je v tem, da na nov način pojasni to družbeno fragmentacijo znotraj nekdanjega “delavskega razreda” kot temelj sodobne ideološke fragmentacije znotraj nekdanje družbene levice.

Z veseljem čakam na izid angleškega prevoda Pikettyjevega Kapitala in ideologije. Takrat pa tudi več o naukih, ki iz tega sledijo in o odgovornosti intelektualne levice za prihodnost šibkejšega delavskega razreda.

While I am somewhat skeptical about that first part of the book, I am not skeptical about the second. In this part, we find the Piketty who plays to his strength: bold and innovative use of data which produces a new way of looking at phenomena that we all observe but were unable to define so precisely. Here, Piketty is “playing” on the familiar Western economic history “terrain” that he knows well, probably better than any other economist.

This part of the book looks empirically at the reasons that left-wing, or social democratic parties have gradually transformed themselves from being the parties of the less-educated and poorer classes to become the parties of the educated and affluent middle and upper-middle classes. To a large extent, traditionally left parties have changed because their original social-democratic agenda was so successful in opening up education and high-income possibilities to the people who in the 1950s and 1960s came from modest backgrounds. These people, the “winners” of social democracy, continued voting for left-wing parties but their interests and worldview were no longer the same as that of their (less-educated) parents. The parties’ internal social structure thus changed—the product of their own political and social success. In Piketty’s terms, they became the parties of the “Brahmin left” (La gauche Brahmane), as opposed to the conservative right-wing parties, which remained the parties of the “merchant right” (La droite marchande).

To simplify, the elite became divided between the educated “Brahmins” and the more commercially-minded “investors,” or capitalists. This development, however, left the people who failed to experience upward educational and income mobility unrepresented, and those people are the ones that feed the current “populist” wave. Quite extraordinarily, Piketty shows the education and income shifts of left-wing parties’ voters using very similar long-term data from all major developed democracies (and India). The fact that the story is so consistent across countries lends an almost uncanny plausibility to his hypothesis.

It is also striking, at least to me, that such multi-year, multi-country data were apparently never used by political scientists to study this phenomenon. This part of Piketty’s book will likely transform, or at least affect, how political scientists look at new political realignments and class politics in advanced democracies in the years to come. In the same way that Capital in the Twenty-First Century has transformed how economists look at inequality, Capital and Ideology will transform the way political scientists look at their own field.

Vir: Branko Milanovič, ProMarket

%d bloggers like this: