Wolfgang Münchau je v Financial Timesu lepo popisal razliko med povojnim in sedanjim liberalizmom. Prvi je bil usmerjen k aktivni zaščiti manjših igralcev pred velikimi, drugi pa je pod pretvezo izenačevanja pogojev dejansko dajal prednost močnejšim. Posledica je koncentracija znotraj panog s povečano tržno močjo nekaj velikih igralcev na eni strani, na drugi pa povečana neenakost dohodkov in premoženja oziroma povečana koncentracija dohodkov in premoženja v rokah nekaj zgornjih odstotkov. Liberalizem, ki bi naj dajal vsem enake možnosti za uspeh, se je izrodil v sistem, v katerem lahko uspejo le nekateri. Liberalizem, ki naj bi bil podlaga za prost trg, so požrle same proste tržne sile.
Münchau sicer evocira na Margaret Thatcher, da je znala liberalizem približati ljudem, tako da jim je v privatizaciji podelila nekaj delnic. No, to je bil seveda samo umazan trik, da je lahko sprivatizirala vse. Toda Thatcherjeva je znala deliti vsaj nekaj donosov od liberalizma, njeni konzervativni, pardon – liberalni, nasledniki, so na to pozabili. Zato je prišel ta množični upor na Zahodu proti establishmentu, ki je ustvaril ali vzdrževal ta sistem (sistem deregulacije, privatizacije, fleksibilnega trga dela, globalizacije, darwinizacije). Res je, sistem, ki ne zna deliti donosov in ki pusti za seboj večino prebivalstva, nima dolgoročne perspektive.
Nadaljujte z branjem→
You must be logged in to post a comment.