Povod za milijonske demonstracije proti oblastem v Čilu imajo podoben banalni povod kot denimo izbruh protestov rumenih jopičev ali protesti v Boliviji, Ekvadorju, Kolumbiji itd. (dvig cen goriva, korupcija). In imajo identičen razlog: povečano družbeno nezadovoljstvo zaradi enormno povečane neenakosti. Čile je nasploh še bolj izreden. Čile je veljal kot najbolj razvita in najbolj uspešna država Latinske Amerike, in razlog za to so mednarodne organizacije in konzervativni mediji pripisovali čilskim protržnim reformam in politikam.

Čile so bile nekak izložbeni eksponat mednarodnih organizacij, čilski eksperiment pa predstavljen kot primer najboljših praks na področju spodbujanja razvoja prek privatizacije vsega, tudi šolstva, zdravstva in pokojninskih skladov, fleksibilizacije trga dela, deregulacije in liberalizacije gospodarstva. Vidite, samo privatizirati morate vse, tudi zdravstvo, šolstvo in pokojninske sklade, na trgu dela morate dopustiti povsem prosto odpuščanje, odpravite nacionalne in panožne sindikate, sprostite regulacijo in odprite gospodarstvo za tujo konkurenco, pa boste rasli tako hitro kot Čile.

Pri tem pa so zamolčali, da so v Čilu vse te neoliberalne reforme lahko izvedli zgolj zaradi diktatorskega režima. Kajti teh reform v demokraciji ne moreš izvesti. Nobena demokracija tega eksperimenta ne prenese. Razen v ZDA in Britaniji. In zato so poskušali ta model implementirati v državah Srednje in Vzhodne Evrop po padcu komunizma.

Zamolčali so, da se kljub vsem protržnim reformam čilska gospodarska struktura ni izboljšala, še vedno temelji na izvozu večinoma zgolj surovin oziroma nepredelanih proizvodov. Več kot polovico izvoza tvori baker, slabo desetino grozdje in sadje, sledijo kemikalije, ribe in les. Glede Čila ni nobenega gospodarskega čudeža, nobene resnejše industrializacije kot pri Kitajski, nobene high-tech specializacije kot pri Južni Koreji. Pri Čilu je šlo večinoma zgolj za izvoz naravnih virov. Gospodarska rast Čila je večinoma temeljila na dinamiki izvoza bakra in niha v skladu z dinamiko cen bakra.

Nadaljujte z branjem→

Trije članki na to temo:

Nadaljujte z branjem→

Bine Kordež

Z leti se v Sloveniji vse bolj krepi delež podjetij v tuji lasti. To je seveda pričakovana posledica internacionalizacije gospodarstva ter seveda tudi privatizacijskih procesov, ki so potekali v državah z nekdaj državno ali družbeno lastnino. V Sloveniji je bil za razliko od drugih vzhodnoevropskih držav ta proces predvsem v začetku nekaj počasnejši, a se je tudi pri nas v zadnjih letih delež tujih lastnikov opazno povečal. Značilno pa je, da se pri tem redko pojavljajo kakšne bolj natančne ocene, tako glede deleže, še bolj pa glede razlogov za te procese, pač pa gre predvsem za veliko posploševanja. Zato v tem tekstu predstavljam podrobnejši pregled trenutnega stanja lastništva gospodarskih družb ter tudi kako, so ti procesi potekali.

Pri tem naj izpostavim, da v povečevanju deleža tujega lastništva ni nič spornega, niti ni nič drugačno, kot to velja za druge države. S stališča uspešnosti poslovanja so družbe v tuji lasti v povprečju celo nekaj boljše, čeprav je to precej široka tema, ki ni predmet tokratnega članka. Težavo vidim bolj v tem, da ob zmanjševanju deleža lastništva domačih oseb ni zaznati kakega povečevanja naložb Slovenije (slovenskih državljanov) v tujini. Na žalost je proces bolj enosmeren in Slovenci smo lastništvo nad nekdaj pretežnim delom domače ekonomije preusmerili v potrošnjo, depozite ali neproduktivne naložbe.

Nadaljujte z branjem→

Dvig minimalne plače in rast plač nasploh je danes pogosti argument zagovornikov boljših plač zaposlenih (tudi jaz spadam v ta kamp), ker bo to hkrati dodatno spodbudilo tudi tehnološki razvoj. Se pravi nove invencije v smeri avtomatizacije in robotizacije, kjer je to možno. Vendar jim pri tem ekonomska zgodovina ne gre na roko. Kajti ekonomski zgodovinarji se še danes, dobrih 350 let po iznajdbi “spinning Jenny” (leta 1764), ki ob iznajdbi parnega stroja (1765) markira začetek tehnološke in industrijske revolucije, ne morejo zediniti glede tega, ali so tedanje visoke plače tkalcev spodbudile to tehnološko revolucijo ali ne.

Kakor kaže zadnja raziskava Humphries & Schneider (2019), visoke plače naj ne bi bile “krive” za tehnološko revolucijo, saj naj bi bile primerjalno nizke, celo nižje od ženskih. Spodaj kažem twitter thread, da lahko vidite, kako se lahko zgodovinarji strastno kregajo o določenih temah tudi 350 let kasneje in ne samo o vlogi rdečih in črnih (belih) med 2. svetovno vojno v Sloveniji.

Kar se pa tiče vsebinske teze, ali bo dvig minimalne plače (in rast plač nasploh) spodbudil avtomatizacijo in bodo avtomati in roboti zamenjali delovno silo v industriji in storitvah, pa nimam robustnega argumenta. Logično bi bilo, razen denimo v restavracijah, oskrbi itd. Vendar pa nam zadnji tok dogodkov, kot je denimo ta, da v Shanghaju v MacDonaldsu hrano pripravljajo roboti, kaže, da za uvedbo tehnoloških sprememb ni nujno potrebna visoka raven plač. In da gostinske storitve niso izvzete. MacDonalds sicer tudi v ZDA testira robote v pripravi hrane, ker bi rad zmanjšal čas priprave hrane in čakalni čas v “drive thru” lokalih.

https://twitter.com/pseudoerasmus/status/1187691052934803456

Spet mi je jutranjo vožnjo polepšal Gal Gjurin na radiju. Fant, kot bi rekel Leonard Cohen, ki se je rodil z darom zlatega glasu. Tekst ni bogve kaj, ampak glas in melodija pa gresta naravnost v žile. Da razkadi to jutranjo meglo.

To, da se Nemčija odpoveduje svoji “zadolževalni zavori”, ker je njen arhitekt Christian Kastrop nenadoma spoznal njeno škodljivost tako za kratkoročno glajenje poslovnih ciklov kot tudi za razvoj, pomeni, da je fiskalno pravilo, kot so ga bile po nemškem diktatu prisiljene sprejeti vse članice EU, efektivno mrtvo. Hvalabogu.

Vse članice, predvsem vsaka zase, nato pa tudi skupno prek sveta finančnih ministrov, morajo najti način, da se neumnemu in neživljenjskemu tehničnemu fiskalnemu pravilu izognejo. Najti morajo obvod okrog njega, preden bo na ravni EU doseženo soglasje o njegovi koreniti modifikaciji. Način obvoda okrog bedasto opredeljenega fiskalnega pravila je, da članice EU bodisi znotraj proračuna ali pa kot ločene entitete oblikujejo t.i. investicijske ali infrastrukturne sklade, kar zagovarjam že dalj časa.

Nadaljujte z branjem→

To, da si je Christian Kastrop, visoki uradnik nemškega ministrstva za finance, ki je bil pobudnik “zadolževalne zavore” (nemška različica “fiskalnega pravila”), zdaj premislil in kliče državo naj ustanovi velik investicijski sklad, ki bi vlagal v infrastrukturo, energetsko prestrukturiranje in nove tehnologije, je treba razumeti kot povsem pragmatično in kot hipokrizijo. Financial Times:

Mr Kastrop called for a multibillion-euro investment agency, backed by private and public money, that could raise funds on the capital markets and use them to modernise Germany’s economy.

“With interest rates so low, there is definitely an argument for creating a future fund to invest in things like climate protection, infrastructure and digital technology.”

Nadaljujte z branjem→

Tone Martinjak (@ToneMartinjak)

Iz zapisa Draga Babiča na tem blogu Ali lahko v Sloveniji obnovljivi viri energije nadomestijo fosilna goriva? je razvidno, da bi, za nadomestitev premogovnih elektrarn, potrebovali 4GW (4000 MW) fotovoltaičnih elektrarn (FVE).  Ker v javnosti prevladuje “razmišljanje”, da bi morali TEŠ že zapreti in da bo to mačji kašelj, sam pa se s tem ne morem strinjati, sem se lotil preračunavanja in iskanja rešitve za problem, ki še zdaleč ni majhen. Za boljšo predstavo, 4 GW moči FVE pomeni dodatnih 16-krat več FV panelov, kot jih že imamo, zasedli bi 53 kv. metrov na vsaki stanovanjski stavbi. Kot pa bomo videli v nadaljevanju, 4 GW niso dovolj, potrebujemo 5,3 GW, kar pomeni 70 kvadratov panelov na stanovanjsko stavbo.

Vendar pa največji problem ni cena postavitve dodatnih FVE, temveč da 4 zimske mesece proizvedejo nekaj manj kot v enem samem poletnem mesecu (glej zadnjo sliko), medtem ko električne energije pozimi potrebujemo bistveno več. Ključni problem je torej shranjevanje poletnih viškov, da bi jih lahko pozimi koristili, za kar še ni cenovno vzdržanih rešitev. Trenutno je edina pogojno realna rešitev vidik, o katerem zagovorniki FVE pristopa pri zamenjavi premoga z obnovljivimi viri energije (OVE) očitno niso dobro razmislili.

V tem tekstu predstavljam ključne tehnološke probleme FVE pristopa, ki ta pristop pokažejo kot utopičnega v predvidljivi prihodnosti. In opozarjam na bolj uravnotežen in manj dogmatski pristop k iskanju učinkovitih rešitev za nadomestitev premoga v proizvodnji električne energije.

Nadaljujte z branjem→

AOC na delu!