Če 2TDK ne gradi, naj raje molči

Stanko Štrajn

Na tem blogu sem prejšnji teden objavil članek z naslovom: »Sprevržena koncesijska gradnja po slovenskem modelu«. Danes 11.9.2019 sem po več kot treh letih javnega opisovanja zmede pri vodenju trenutno največje investicije izgradnje drugega tira, ki ga vodi kot koncesionar 2TDK, končno dočakal odgovor na moja opozorila, predloge in nasvete, kako bi to potrebno investicijo izvedli gospodarno brez zapravljanja javnega denarja. Verjetno sem odgovor dočakal zato, ker je moje dvome in očitke praktično v celoti povzela tudi večina poslancev v komisiji za nadzor nad javnimi financami v Državnem zboru.

Komentar na moj članek, imenovan odgovor, je podpisal Martin Tomažin, predstavnik za odnose z javnostmi in ekipa 2TDK. Ker se je mojega pisanja lotil nosilec komuniciranja z javnostmi 2TDK s celotno ekipo, torej z vsemi 21 na 2TDK zaposlenimi strokovnjaki ob podpori nepregledne množice odlično plačanih zunanjih svetovalcev, sem upal, da bodo moja mnenja ovržena kot brezpredmetno in nestrokovno prikazovanje poslanstva 2TDK in da bo 2TDK uspel dokazati, da vodi izgradnjo drugega tira Divača – Koper gospodarno in v javno korist, zakonito in transparentno. Skratka, da ravna v skladu z njegovim javno objavljenim etičnim kodeksom, ki bi lahko bil vzor najstrožjim meniškim redom iz tradicije srednjega veka.

Na mojo žalost sem ugotovil, da 2TDK razmišljajočemu bralcu, ki kaj ve o gradbeništvu, pravu, ekonomiji in vodenju velikih investicijskih projektov, s svojim poskusom zavračanja in polemiziranja z mojimi stališči na moje kritike sploh ne odgovarja, temveč le poudarja in zatrjuje, da posluje zakonito, skrbno, gospodarno. Takšno zatrjevanje brez obrazložitve, na čem trditve temeljijo, dosega ravno obraten učinek od zasledovanega. 2TDK s svojim naštevanjem podrobnosti in sklicevanjem na tuje plačane svetovalce potrjuje moje mnenje in s tem dejansko napoveduje nadaljevanje negospodarnega trošenja proračunskega denarja.

V svojem komentarju 2TDK citira posamezne navedbe iz komentiranega članka in skuša pokazati, kako nimam prav, ker navajam netočnosti in podtikanja in nejasnosti. Bralci komentarja 2TDK si bodo sami morali poiskati odgovor, kaj trdim neresničnega, podtikam ali razlagam nejasno, kajti komentar nikjer ne pokaže, kaj od mojega mnenja ne drži in kaj ni res glede tega, kaj je moj članek podtikal in v čem so moje navedbe nejasne.

Ne bom se spustil na nivo prerekanja, ki mi ga v svojem komentarju skuša vsiliti 2TDK, temveč bom raje obrazložil, kako bi lahko 2TDK dokazal, da je moje mnenje neutemeljeno in kaj bi moral pojasniti, da bi v zadovoljstvo slovenske javnosti in mnogih poslancev Državnega zbora dokazal, da vodi trenutno največjo investicijo tako, kot mu to nalaga njegov etični kodeks, veljavni predpisi in odgovornost, ki jo nosi kot koncesionar, ki razpolaga z javnim denarjem.

Vodenje velikih javnih investicij je možno ocenjevati predvsem po doseženih uspehih in ne po zatrjevanih prizadevanjih. 2TDK nenehno poudarja, da se trudi, da dela zakonito in gospodarno, kot da bi bila to njegova velika zasluga in da je gospodarno in zakonito ravnanje njegova dobra volja in ne njegova dolžnost. 2TDK v 3 letih svojega delovanja še ni gradnje niti resno začel. Oddal je izgradnjo dostopnih poti, nima še razrešenega vprašanja dvotirnosti drugega tira, zaradi česar bodo tudi PZI projekti, ki jih je oddal v projektiranje skupini projektantov (Elea IC, Irgo in SŽ Projektivno podjetje Ljubljana) nujno nepopolni in potrebni sprememb in dopolnitev.

Ponudba za slednjo je bila glede na razpisne pogoje ponudba edinega možnega ponudnika in po najvišji v IP predvideni ceni. Ta cena je v IP predvidena ravno na podlagi ocen, ki jih je zbral DRI prav na predlog SŽ Projektivnega podjetja Ljubljana. PZI projekti za enotirno progo bodo glede na odločitev za dvotirno progo gotovo pomanjkljivi in jih bo potrebno z aneksi dopolnjevati, spreminjati in popravljati. Ne moremo spregledati, da bo PZI projekte potrebno še revidirati in da strošek revizije, ki naj bi bila izvedena v nerazumnem roku 2 mesecev gotovo ne bo manjši od vsaj pol milijona evrov, v posledici česar bodo predvidena sredstva v IP za PZI projekte gotovo presežena. Zato je projektiranje PZI projektov zastavljeno tako, da bo gotovo presežena višina predvidenega stroška v IP, ki je bila opredeljena na podlagi ocen SŽ Projektivnega podjetja, ki jih je zbral DRI. Vse to je tako, kljub temu da je IP, kot to trdi resorna ministrica Alenka Bratušek, za 2TDK zakon.

Razpis naročila za premostitev doline Glinščice je dokazal nadaljevanje prakse, kot so jo mediji razkrinkali pri aferi maketa. 2TDK očitno nadaljuje oddajanje del po praksi »makete«, saj očitno ne želi oddati naročila najugodnejšemu ponudniku, temveč zlorablja javno naročanje za oddajo naročila po mnogo višjih ponudbenih cenah. Vtis je, da po tem, ko je 2TDK sprevidel, da ne more oddati naročila ponudniku, ki s svojo ceno presega celo predvidene cene po IP, je raje razveljavil razpis, kot da bi oddal naročilo po ugodni ceni najugodnejšemu ponudniku. Očitno se je 2TDK ustrašil pritiska javnosti in se ni upal oddati naročila ponudniku, ki je s svojo ceno mnogo presegel pričakovanja po IP. Ker državljani dvomimo in izražamo negodovanje nad takšnimi postopki oddajanja javnih naročil, 2TDK razlaga, da gre za podtikanje in zavajanje z netočnimi podatki.

2TDK je v 3. letih svojega poslovanja uspel skleniti množico svetovalnih pogodb, plačati IP, tekoče potrošiti po IP predviden denar za njegovo poslovanje, sprejeti strategijo javnega naročanja, ki pa glede na prakso 2TDK ne onemogoča odprtega konkuriranja vsem, ki ne morejo zadostiti izključujočim razpisnim pogojem in ki po predvidevanjih predsednika uprave g. Zorka omogoča pridobivanje naročil tujim ponudnikom. Nedvomno je res, da je 2TDK v treh letih svojega poslovanja porabil že veliko proračunskega denarja v skladu s predvidevanji njegovega poslovnega načrta in IP, vendar je res, da v tem času gradnje še ni niti začel, kaj šele, da bi v tem času tudi že dosegel kakšno fizično realizacijo projekta.

Povedano preprosto: 2TDK bi vse očitke in kritična mnenja lahko uspešno demantiral in zavrnil, če bi imel možnost pokazati, kaj je do sedaj že naredil in koliko je za narejeno delo porabil ter da so porabljena sredstva sorazmerna doseženi koristi. Ker 2TDK nima pokazati nič drugega kot, koliko je do sedaj že porabil proračunskega denarja, a ker nam tudi tega podatka ne razkrije, moramo ugotoviti, da je rezultat njegovega prizadevanja le poraba visokih zneskov javnega denarja. Javnost ne dobi jasnega odgovora 2TDK, koliko znaša bruto plača njegovih 21 zaposlenih strokovnjakov, koliko stanejo njegovi prostori, v katere 2TDK ne spusti snemalcev TV Slovenije, da bi za delovno mizo predsednika uprave posneli intervju o perečih vprašanjih, zaradi česar g. Zorko novinarki Eriki Žnidaršič odgovarja pred vrati stavbe, v kateri ima 2TDK sedež. Tako javnost ne more videti v kako razkošnih pogojih delajo zaposleni v 2TDK, seveda pa tudi ne vemo, koliko je za to porabljenega proračunskega denarja. Iz odgovorov 2TDK tako sledi le pričakovanje, da se bodo njegova prizadevanja nadaljevala.

Dejstvo je, da iz objavljenih finančnih poročil pač ni mogoče presoditi, koliko je to poslovanje racionalno, zaradi česar se vsiljuje domneva, da 2TDK negospodarno troši denar, ki ga ni zaslužil na trgu in je dejansko vložek proračuna Slovenije. Ob upoštevanju vseh takšnih in podobnih dejstev moramo z gotovostjo pričakovati, da bo drugi tir Divača Koper zelo drag projekt, zgrajen nepravočasno in negospodarno, kar vse pomeni za javni interes škodljivo ravnanje.

2TDK ne razloži, zakaj je njegov model razpolaganja z javnim denarjem v koncesijskem razmerju, ki je prav za prav izkrivljeno naročilo države in popolna nebuloza (zmeda, nejasnost, neumnost), imenovana javno-javno partnerstvo, smiseln model vodenja infrastrukturne investicije in zakaj je prav ta model garancija skrbnega in gospodarnega vodenja investicije.

Nedvomno je 2TDK podvržen množici formalnih nadzornikov, ki pa vsi skupaj in vsak posebej ne opravljajo vsebinskega nadzora. 2TDK se sklicuje na množico tujih konzultantov in svetovalcev, ki vsi družno za enormna plačila potrjujejo investicijske dokumente, ki jih je v preteklih 20 letih pripravil ali pridobil DRI. Revizija predračunskih vrednosti GEODATE je stala več kot 150.000 evrov in je potrdila ocene DRI, namesto da bi inženirsko preverila cene po enotah mere za posamezne postavke po projektnih predračunih. 2TDK nam ponuja kot opravičilo njegovih predvidenih stroškov pavšalno zbrane bolj ali manj neprimerljive projekte v tujini in za primerjavo navaja predore in trase v Avstriji, Danski, Nemčiji in Švici, ne navede pa nam konkretne primerjave cen po enotah mere za posamezne postavke, na katerih temeljijo ocene v njegovem IP z cenami po enotah mere za primerljive projekte, na katere se sklicuje. Takšno konkretno analizo je v Gradbenem vestniku in na tem blogu pred kakšnim letom dni objavila skupina slovenskih strokovnjakov in z analizo cen na predoru T1 na podlagi slovenskih praks pri gradnji predorov dokazala, da je bila revizija GEODATE neskladna z naročilom revizije in tudi nestrokovna in da so predračunske cene na projektu drugega tira Divača – Koper pri predoru T1 do polovice višje od cen po enoti mere, ki jih je DARS dosegel pri izgradnji predorov nekaj metrov proč od najdaljših predorov na trasi drugega tira Divača Koper.

Član Projektnega sveta, ki ga je iz vrst strokovnjakov civilne družbe imenovala Vlada, g. Gregor Ficko je v Državnem zboru na javni predstavitvi IP za drugi tir Divača – Koper jasno opozoril na neskladje vrednosti izgradnje kilometra proge na drugem tiru Divača Koper s cenami enakovrednih prog v Nemčiji ali s cenami gradnje avtocest v Sloveniji. 2TDK očitno ne razume, da njegovo sklicevanje na plačane tuje revidente, svetovalce in projektante ne more dokazati pravilnosti njegovih ocen predračunskih vrednosti. Glede na primerjavo konkretnih ocen in primerjav vrednosti po enotah mere, ki so jih odgovorno z matematično natančnostjo ugotovili izkušeni inženirji pri preverjanju GEODATINEGA revidiranja predračunskih vrednosti projekta, je jasno dokazano, da so ocene predračunskih cen, ki jih zagovarja 2TDK mnogo pretirane. Povedano drugače: Dokler bo 2TDK za opravičevanje njegovega ravnanja imel edino oporo v dokumentih, ki so jih v režiji DRI pripravile pristranske in ne neodvisne organizacije inženirjev, projektantov, svetovalcev in revizorjev, razlagam 2TDK nihče razumen ne more verjeti in teh razlag sprejeti kot verodostojne in prepričljive dokaze za razlago, da gradi 2TDK drugi tir Divača – Koper gospodarno in v javno korist in da skrbno ravna z javnim denarjem, s katerim razpolaga.

Vse to velja še toliko bolj, dokler ne bo jasno izkazano, da pristojni organi nadzora delo 2TDK in DRI in delo množice svetovalcev nepristransko in strokovno nadzirajo. Dokler bo resorna ministrica 100% podpirala 2TDK, ne da bi razložila, zakaj ocenjuje, da 2TDK ravna gospodarno in v javno korist, toliko časa bomo prisiljeni domnevati, da pristojni organi ne vršijo ustreznega nadzora, pač pa sledijo ne pretehtanim usmeritvam Vlade in resorne ministrice. Dokler Vlada in resorno ministrstvo ne bosta zagotovila vsebinskega nadzora nad vodenjem te investicije, toliko časa bo ta investicija usmerjena v trošenje javnega denarja in ne v gospodarno gradnjo drugega tira Divača- Koper.

2TDK očitno ne razume, da je njegova naloga ne le zgraditi drugi tir Divača – Koper v zahtevanem roku za razumno ceno, temveč da je njegova naloga na tem projektu tudi omogočiti razvoj in usposobitev slovenske gradbene operative za mednarodno konkurenco. Gotovo je lagodno, brez napora oddati naročila velikim tujim družbam, ki po tem naročila izpolnijo s slovenskimi podizvajalci in poberejo dobiček, a to gotovo ni v javnem interesu Slovenije, njenega gospodarstva in vseh državljanov. Naj se 2TDK še tako trudi prikriti svoje neodgovorno vodenje projekta, dejstvo je, da ni ocenil sposobnosti celokupne gradbene operative v Sloveniji, ni v razpisnih pogojih opredelil nujnosti razvojnega sodelovanja slovenskih gradbenih družb in vsekakor ne zasleduje cilja povezati in organizirati tehnične in kadrovske sposobnosti slovenskega gradbeništva za izgradnjo drugega tira z vsemi predori in viadukti vred. Če je slovensko gradbeništvo izvedlo gradnjo pretežnega dela slovenskih avtocest, je kljub razpadu največjih gradbenih podjetij v Sloveniji še vedno zmožno zgraditi 27 km dvotirne proge. Ni mogoče razumeti, zakaj bi bila slovenska gradbena podjetja nesposobna zgraditi drugi tir Divača – Koper, če pa v Sloveniji potekajo obsežne modernizacije in rekonstrukcije železniških prog, ki jih izvajajo slovenska gradbena podjetja, zaradi česar ni mogoče sprejeti logike 2TDK, ki napoveduje, da je nujno sodelovanje tujih gradbenih podjetij.

Ni sprejemljivo, (ne glede na to, koliko mednarodnih inženirjev Mott MacDonald, GEODATA, JASPERS, in verjetno še kdo take razlage podpira) sprejeti razlago, da so ocenjeni stroški investicije v višini 1,2 mrd. evrov ustrezni tržni vrednosti izvedbe potrebnih del za izgradnjo proge drugega tira Divača – Koper, če investitor že pri prvih delih v okviru tega projekta( izvlečni tir, dostopne poti, premostitev doline Glinščice) na javnih razpisih doseže bistveno nižje cene od cen, ki jih predvidevajo tuji kalkulanti v njegovem IP, ki ga je Slovenija po pogodbi in aneksu plačala z okroglim milijonom evrov. Še toliko bolj je razvidno, da 2TDK ne ravna v javno korist, če na razpisu pridobi ponudbo, ki je mnogo nižja od cene predvidene v IP, a jo zavrne, ker noče v skladu z zakonskimi možnostmi preveriti, ali je najugodnejši ponudnik izpolnil vse v razpisu zahtevane pogoje. Navedeno ravnanje 2TDK dokazuje, da 2TDK ne ravna v skladu s tem, kar govori in predstavlja javnosti.

Če primerjamo prva tri leta poslovanja 2TDK s prvimi tremi leti poslovanja DARS od leta 1994 do 1997, vidimo, da je DARS z manj zaposlenimi, brez množice svetovalcev in ob dosledni liniji vodenja nad sposobnim inženirjem DDC (sedaj DRI) v prvih treh letih izgradnje slovenskih avtocest pridobil v upravljanje potrebna investicijska sredstva in po vsej Sloveniji zagnal velika gradbišča in tudi dokončal nekaj velikih projektov (viadukta Bandera in Goli vrh na trasi Čebulovica -Divača, odsek Šentilj- Pesnica, Arja vas- Vransko, itd…). V nasprotju z navedenim, je 2TDK prejel dokapitalizacijo Slovenije v osnovni kapital in s tem denarjem, s katerim razpolaga, ne le upravlja, pokril stroške svojega poslovanja, plačal svetovalce, oddal gradnjo dostopnih poti in projektiranje PZI projektov in neuspešno zaključil razpis za premostitev Glinščice. Ob nadaljevanju trenda prvih treh let lahko z gotovostjo ocenimo, da 2TDK v 5. letih ne bo dokončal projekta, bo pa, če malce prerokujem, verjetno uspel porabiti vsa predvidena sredstva in v tem času celo doseči po zelo optimističnem ocenjevanju kakšnih 50% predvidene fizične realizacije projekta. To pomeni, da bo potrebno zagotoviti poleg 1,2 mrd evrov vsaj še 1,2 mrd evrov dodatno in koncesijsko obdobje upravljanja podaljšati iz 45 let, na primer na 100 let, in tudi še 100 let plačevati nadomestilo za dosegljivost po 35 milijonov na leto.

2TDK enako kot jaz ve, da so reference pomembne za presojo usposobljenosti ponudnikov, vprašanje pa je, ali ta kriterij uporabimo za omejevanje konkurence, ali pa reference ocenjujemo le kot enega od pomembnih kriterijev usposobljenosti po tem, ko preverimo ali ponudnik razpolaga z ustreznimi tehničnimi in kadrovskimi kapacitetami in inženirskim znanjem za izpolnitev naročila. Odgovoren in strokoven naročnik gradi javne razpise na omogočanju konkurence sposobnih ponudnikov, ne pa na izločanju sposobnih izvajalcev zaradi njihove nezmožnosti izkazovanja referenc, ki sicer izkazujejo sposobnost za izvedbo naročene gradnje. Kakor koli 2TDK poudarja pomen referenc, ne more prikriti, da reference zlorablja, ne pa upošteva pri svoji presoji, ali je najugodnejši ponudnik sposoben izvesti naročilo, ali ne.

Gotovo ne vem in ne morem vedeti vseh podrobnosti vodenja projekta izgradnje drugega tira Divač – Koper, saj 2TDK skrbno preprečuje, da bi te podrobnosti razkril, zaradi česar ne morem podrobno preveriti, kaj je od tega, kar 2TDK govori in je njegovim zamegljevanjem v prid res, kaj pa je le njegova bolj ali manj bravurozna propaganda s katero skuša razvrednotiti strokovne dvome in opozorila, na katera opozarjajo razmišljujoča javnost civilne družbe in mnogi poslanci Državnega zbora.

Z največjim veseljem bom preklical vse moje nasvete in opozorila, ocene in predloge in priznal, da nimam prav, ko bo 2TDK v predvidenih rokih in za manj denarja, kot ga predvideva IP zgradil drugi tir Divača – Koper. Uspešna gradnja v okviru razumnih cen in v predvidenih rokih je edina obrazložitev, ki bo lahko prepričala slovensko javnost, da 2TDK opravlja svoje delo odgovorno, gospodarno in v javno korist. Dokler takšnega argumenta ne bo, bo vse njegovo prepričevanje zgolj propagandno zavajanje javnosti, ki dosega prav nasprotne učinke od učinkov, ki jih skuša doseči Martin Tomažin z ekipo 2TDK v svojem prvem, a verjetno ne zadnjem komentarju na strokovno kritiko, kot smo jo slišali v komisiji za nadzor nad javnimi financami v Državnem zboru.

Samo z uspešnim delom in nikakor ne s propagando v komuniciranju z javnostmi ima 2TDK možnost prepričati razmišljajoče državljane in slovenske poslance, da dobro in odgovorno izpolnjuje, kar mu je naročila Slovenija, pa čeprav v obliki koncesije kot nebuloznega javno- javnega partnerstva. Dokler ne bo 2TDK mogel s ponosom pokazati, kaj je naredil za porabljen javen denar, bi bilo zanj bolje, da bi – tako kot do sedaj – molčal.

Oddajte komentar

Please log in using one of these methods to post your comment:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Odjava /  Spremeni )

Google photo

Komentirate prijavljeni s svojim Google računom. Odjava /  Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Odjava /  Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Odjava /  Spremeni )

Connecting to %s

%d bloggers like this: