S komentarjem Barrja Eichengreena v sosednjem postu Bo evro preživel? se praktično v celoti strinjam. Razen z zadnjim odstavkom:

Only one thing is certain. History doesn’t run in reverse. For better or worse – and both arguments can be made – the euro is here to stay.

Je zgodovina res ireverzibilna? Živimo konec zgodovine? Ali se meja imperijev, političnih in monetarnih unij ter nacionalnih meja res ne da spreminjati? Poglejte si spodnjo animacijo, ki kaže spreminjanje meja v Evropi, nastanek in propad imperijev, političnih in monetarnih unij v zadnjih tisoč (1000) letih.

(* čisto spodaj je še upočasnjena vrzija, kjer je mogoče spremljati letne spremembe meja)

Nadaljujte z branjem→

Dober komentar Barryja Eichengreena iz Berkleya, najbrž najboljšega med ekonomskimi zgodovinarji, specializiranimi za monetarne zadeve. Eichengreen pravi, da če je preživetje ključni test uspeha, potem je bil evrski eksperiment uspeh. Toda, ker je bil evro zasnovan na napačnih temeljih in evrska monetarna integracija izpeljana niti ne četrtinsko, pač evropska monetarna integracija ne more delovati. Njen slab dizajn bo produciral vedno nove krize, ki jih brez evra ne bi bilo. Delujoča monetarna unija zahteva še popolno bančno unijo, popolno unijo z zavarovalno shemo za depozite, popolno fiskalno unijo s skupnim proračunom in popolno transferno unijo, ki bo zagotavljala potrebne tokove transferjev v šibkejše članice. Vse to pa implicira politično unijo. Drugače rečeno, če želimo stabilno monetarno unijo s stabilno skupno valuto, se moramo odpovedati nacionalni suverenosti posameznih članic. Kar se zdi danes, po 20 letih izkušnje skupne valute, bistveno bolj nemogoče kot pred 20. leti.

Če bo evro preživel, pravi Eichengreen, bo zgolj zato, ker je ga je še težje zapustiti kot EU. Kar je garancija za številne bodoče krize. Toda ta ujetost v občasno nevzdržne situacije v posameznih državah ustvarja velika nezadovoljstva, ki so hrana za populistične in nacionalistične politike in gibanja. Bo uspelo zajeziti ta naraščajoč trend nacionalizmov, da ne razženejo samo monetarne unije, pač pa celih 70 let evropske integracije?

Nadaljujte z branjem→

Med prazniki sva z ženo na Netflixu gledala lušten francoski film. Nothing to hide. Film o majhnih skrivnostih, ki jih nosimo v sebi, pardon, ki jih imamo skrite v naših telefonih, in ki bi morale ostati samo naše. Banalna zgodba o treh-in-pol parih, ki se poznajo iz rane mladosti in ki – tako se zdi – težko še kaj skrivajo eden pred drugim. Dokler na skupni večerji ne nasedejo na neumni predlog in se obotavljivo ne podajo v avanturo delitve skrivnosti na telefonih. Na sredino mize vržejo 7 telefonov in delijo telefonske klice, sms sporočila, e-pošto, facebook sporočila z ostalimi.

In jasno – bolje, da ne bi. Razkrijejo se velike skrivnosti. Drobne skrivnosti ali detajli, ki so nedolžni v pravem kontekstu, pa v nekem drugem kontekstu dobijo povsem drugačen, predvsem pa večji pomen.

No, film je dejansko o tem, kaj bi se zgodilo, če bi nasedli na neumni predlog in delili skrivnosti iz črne škatlice med seboj. Določene stvari pač morajo ostati samo naše. In to, da ne poznamo teh večjih ali drobnih skrivnosti eden o drugemu, je temelj dobrega prijateljstva in ljubezni. Kajti umetnost je pogledati čez nje, ko se enkrat razkrijejo. In ogromno časa mine, preden jih uspemo digestirati.

• Europe and the euro 20 years on – Mario Draghi
• The euro has failed, threatens democracy, and should be abolished – Ambrose Evans-Pritchard
• The euro enters its third decade in need of reform: The EU’s great project may not survive another crisis – The Economist
• Four lessons from the Eurozone crisis – and why the future of the euro remains uncertain – Copelovitch, Frieden & Walter (LSE blogs)

Za tiste, ki jim na prvi novoletni dan ne “sedejo” dunajski filharmoniki, so (po sarmi, seveda) za zdravljenje posledic včerajšnje noči pravšnji naši lokalni Crucifixions (iz Zagajskega vrha) z dobro priredbo The Sound of Silence. Primerno tudi za zdravljenje drugih tegob.

Nadaljujte z branjem→

Vem, da gre za podeželsko razmišljanje, toda vsako leto tega opoldneva imam enako dilemo: dunajski filharmoniki ali sarma? Težko se jima je izogniti na ta dan. No, ko sta novoletni koncert dirigirala še Herbert von Karajan ali Zubin Mehta, je bila odločitev lažja.

• The Very Structure of Capitalism Is Inherently Monopolistic – Glen Weyl
• Some People in Economics Feel That Talking About Inequality Is Not What Economists Should Be Doing – Gabriel Zucman
• Why Democracy Fails to Reduce Inequality: Blame the Brahmin Left – Thomas Piketty
• The Inequality Paradox: Rising Inequalities Nationally, Diminishing Inequality Worldwide – Branko Milanovic
• Angus Deaton on the Under-Discussed Driver of Inequality in America: “It’s Easier for Rent-Seekers to Affect Policy Here Than In Much of Europe”
• Globalization Has Contributed to Tearing Societies Apart – Dani Rodrik
• Marx for me (and hopefully for others too) – Branko Milanovic
• I Think You Can Make a Legitimate Case that Facebook Has Become Parasitic – Roger McNamee
• Lessons from history on the dangers of blind trust in data – John Thornhill
• The future might not belong to China – Martin Wolf
• Donald Trump’s trade game – Dani Rodrik

Heiner Flassbeck je lani oktobra ob menjavi nemške vlade objavil izjemno dober komentar Thank god, it’s over. Eight years of Wolfgang Schäuble, v katerem je prikazal škodljivost 8-letnega mandata Wolfganga Schäubleja kot nemškega in de facto EU finančnega ministra. Mandata v času najhujše gospodarske krize v Evropi, v katerem je Schäuble naredil vse, da bi povzdignil Nemčijo in zatrl preostali del EU z absolutno neprimernimi, napačnimi in škodljivimi politikami za skupnost držav, ki so v skupni monetarni uniji. Lahko da mu bodo v rodni Nemčiji peli hvalnice, toda iz zgodovinskega vidika evropske integracije bo šel v zgodovino kot mož, ki je postavil temelje za propad evra.

Wolfgang Schäuble is no longer Finance Minister of Germany – and de facto of Europe. Following eight years of misguided and destructive policy Europe is trying to extricate itself from Schäuble’s failed legacy. The very existence of the EU is threatened, as the people of European nations increasingly rebel against its neo-liberal policy and Schäuble’s ideologically driven austerity. Youth unemployment and under-employment are at untenable levels. Corruption has become endemic, not only in the EU, but in most EU countries. The United Kingdom is leaving the EU. Shall we need why and who is next?

The most common claim in the German press about Wolfgang Schäuble’s eight years as Germany’s finance minister appeared again in the business daily Handelsblatt on Monday morning: “He saved the euro states and consolidated the budget”. That is to say: he was a German Hercules who saved entire nations and worked wonders in the financial-political sphere that have never been seen before.

That verdict can hardly be more wrong. It would be much closer to the truth to describe his achievement as follows: he drove euro nations to the brink of collapse and allowed the German state to record an enormous current account surplus at exactly the wrong time. Wolfgang Schäuble’s record in Europe should be mentioned in the same breath as his record in Germany, because the two cannot be separated.

Nadaljujte z branjem→

Če bo EU razpadla, bo zaradi nedomišljenih in nevzdržnih fiskalnih pravil, ki od držav zahtevajo, da varčujejo, ko bi morale investirati več in s tem zagotoviti višjo bodočo gospodarsko rast. Politika varčevanja v krizi ali v času šibke rasti ne deluje. Ne da se “zrezati” poti do rasti – ne da se z rezanjem javnih investicij ustvariti gospodarske rasti. Neumna mehanska fiskalna pravila, ki zahtevajo reze v javnih izdatkih ne glede na situacijo, vodijo v socialni upor in države pripeljejo v roke populistov in nacionalistov.

Spodaj je dober thread Heidi Moore, ki je zbrala še zgodovinske mejnike neumnosti Schäublejeve politike varčevanja pod dobrim naslovom: Austerity. Does. Not. Work.

Nadaljujte z branjem→