Marko Golob

Zadnji Jožetov prispevek »Prihajajoča trgovinska vojna med EU in Kitajsko: Kdo bo utrpel večje izgube?« (https://damijan.org/2026/10/07/prihajajaoca-trgovinska-vojna-med-eu-in-kitajsko-kdo-bo-utrpel-vecje-izgube/) je izčrpna analiza ob obsežni uporabi umetne inteligence (UI), ki mi vzbuja vrsto razmišljanj in asociacij iz mojega profesionalnega življenja. Ne da bi dvomil o virih, se mi vendarle zastavljajo nekatera zelo temeljna vprašanja o analizi.

Prva asociacija. Profesor Jim Elert, profesor in dekan IMD (verjetno najboljše poslovne šole v Evropi) ter najvišje rangiran profesor blejskega IEDC v njegovi večdesetletni zgodovini. V svoji karieri je bil tudi svetovalec številnih svetovnih multinacionalk, med drugim tudi švicarskega Nestléja za časa njegovega prevzema Rowntreeja, ki je bil tedaj, pred 35 leti, največji prevzem v Evropi. Jim nam je pravil, kako je potekalo končno odločanje o prevzemu znotraj managementa Nestléja, tedaj največjega prehrambenega koncerna na svetu.

Člani boarda so dobili vsak po več kot meter gradiva (v višino oz. debelino). Predsednik Helmut Maucher je odrinil ta kup analiz, vzel kos papirja in svinčnik in začel takole čez prst računati sinergije skupnega podjetja. Kasnejši uspeh prevzema v višini več milijard evrov je na osnovi sinergij presegel vse scenarije analiz oz. poslovnih modelov, ki so jih sproducirali strokovni štabi (na enem od njih smo delali tudi mi, študenti 2. generacije IEDC).

Druga asociacija. 2. oktober 2008 – moj prvi dan po vrnitvi na delovno mesto direktorja za finance v LTH Ulitkih (podjetje se je tedaj imenovalo TCG UNITECH Lth) po 4 letih angažmaja v slovenskih visokotehnoloških zagonskih podjetjih. Prva aktivnost na prvi dan – sodelovanje na prezentaciji mednarodnih svetovalcev v zvezi z racionalizacijo poslovanja. Po 2 urah prezentacije se spogledava z Manfredom Halperjem, novim glavnim direktorjem, ki je začenjal isti dan. Predstaviva se in Manfred me povabi v svojo pisarno: »Marko, kaj misliš glede ugotovitev svetovalcev?« »Bullshit,« mu odgovorim. Pa sva vzela vsak svoj list papirja in svinčnik in začrtala tisto popoldne v nekaj urah program racionalizacije, ki smo ga potem izvajali naslednjih šest mesecev in ki je rešil podjetje, ki bi šlo drugače v stečaj. In seveda, odpustila sva svetovalce, čeprav je bil njihov regionalni direktor moj prijatelj in prijatelj predsednika nadzornega sveta koncerna naše matične firme.

»Never blindly trust the experts – nikoli slepo ne zaupaj ekspertom,« je rekel Colin Powell, nekdanji predsednik ameriškega združenega štaba (Joint Chiefs of Staff) in zunanji minister, v svojih 13 Rules of Leadership. Danes bi to lahko parafrazirali v: »Never blindly trust AI – nikoli slepo ne zaupaj umetni inteligenci.«

Da se razumemo, nikakor ne omalovažujem strokovnega analitičnega dela niti koristnosti pomoči UI, ampak nobena analiza ne zmore nadomestiti zdravega strateškega razmisleka in kasnejše odločnosti oz. odličnosti v vodenju in izvedbi projekta.

Podobno je z EU (ali pa Slovenijo). Kup analiz in dokumentov, pa nobenega resnega učinkovitega vodenja. Z UI je to samo še slabše. Kot pravi moj kolega, eden največjih ekspertov za UI pri nas: »Včasih nihče ni bral analiz, danes jih nihče več ne piše.« Ko vidim, kdo vodi Evropo – Ursula von der Leyen kot predsednica Evropske komisije, izvršilnega organa EU –, mi postane slabo, ko vidim Kajo Kallas, pa mi gre na bruhanje.

Problem Evrope ni tehničen oz. tehnološki. Evropa ima problem vodenja in ideološke zaslepljenosti. Dejstvo je, da so se pogoji za »svobodno« trgovino delno izčrpali. Temeljili so na prevladi in interesu ene tehnološke, gospodarske in vojaške velesile ter prevladi ene – neoliberalistične – ideologije, ki je bila samo sredstvo, »dimna zavesa« za prevlado ene opcije v svetu – zahodne neoliberalistične – in njeno izrabo za plenjenje sveta prek njene finančne in vojaške dominacije. Ko se je vzpela nova sila, Kitajska, s povsem drugo ideologijo in načinom delovanja in neomajno suverenistično pozicijo, se je neoliberalni model sesul kot hiša iz kart. Z njim pa je prišla pod vprašaj tudi ideologija »svobodne« trgovine. Ta je bila »sacrosanct«, vse dokler je služila interesom prevladujoče globalistične elite. Ko ta elita ni več prevladujoča, z njo pade tudi ta model svetovne trgovine. Amerika, praktična kot vedno, je pod Trumpom to hitro ugotovila, tradicionalno ideološko obremenjena Evropa pa se muči v agoniji priznanja nove svetovne realnosti. Zakaj se muči? Ker se muči njena elita, ki izgublja položaj, na katerega se je navadila v zadnjih nekaj stoletjih, in se ji s tem ruši svet.

Da ne filozofiramo preveč – čas je za novo paradigmo. Za zamenjavo svobodne trgovine z »managed trade« oz. dogovorno trgovino. Se da na tej osnovi pogajati s Kitajsko? Vsekakor. Pravzaprav je to edini način. Bo prišlo do trgovinske vojne? Ne nujno! Ne strinjam se z Jožetovo tezo, da različni trgovinski interesi nujno vodijo v trgovinsko vojno. Takega kupca, kot je Evropa, Kitajska ne more najti za vsakim grmom. Če gre v resno trgovinsko vojno, ga bo izgubila na dolgi rok. Še kako ji je v interesu, da se doseže dogovor. So pa seveda Kitajci izjemno neugodni pogajalci. Ne verjamem sicer, da si Kitajska prizadeva za globalno hegemonijo – preveč pametni so za kaj takega –, vendar bo neusmiljeno izrabila vsako možnost, vsako najmanjšo vrzel v evropski trgovinski poziciji za uveljavitev svojih interesov. Kar pomeni, da moraš za evropskega pogajalca izbrati kompetentno osebo, ne pa Kaje Kallas ali Ursule von der Leyen.

Trgovinska vojna ni neizogibna nujnost. Trgovinske vojne se pojavljajo tudi v pogojih »svobodne« trgovine. V »managed trade« se trguje tam in v obsegu, kjer imajo stranke svoj interes, in to je od začetka vsem jasno. Pozabi ideologijo in principe. Od principov lahko vsi umremo. Če »svobodna« trgovina pomeni, da izgubljamo ključne industrijske kapacitete, ki so nujno potrebne za blagostanje in suvereno delovanje naše države ali, bolje, skupine držav, kot je EU, potem se »svobodne« trgovine pač ne bomo šli v takem obsegu. Se je Kitajska (pa še prej Japonska, Koreja in Tajvan) šla »svobodno« trgovino, ko ji to ni bilo v interesu? Odločno je varovala (in varuje na področjih, kjer še ni dominantna) svojo industrijo in niti na pamet ji ni prišlo, da bi ogrozila svoj razvoj na račun neke ideologije.

Tisti, ki smo odrasli še v bivši Jugi, to bolj ali manj razumemo. Mi smo tedaj vedeli, kaj država rabi za ohranjanje svoje suverenosti. Določeno mero samostojnosti v obvladovanju ključnih tehnologij in industrij. Jugoslavija je imela tako železarne in rafinerije kot elektronske firme, kot so bile Iskra, Ei-Niš, Đuro Đaković … Kot je imela tudi rudnike in predelovalne zmogljivosti. Jože omenja germanij kot kritičen element. Jugoslavija je imela separacijo germanija v Rudniku Bor v Srbiji. Germanij je začela proizvajati več kot desetletje prej, preden ga je začela uporabljati. Zakaj? Ker je vedela, da bosta germanij in cinkov selenid ključni komponenti termalnih kamer, ki bodo pomemben senzor bojišča prihodnosti. Ker je gledala daleč naprej. Jugoslavija (Slovenija) je imela proizvodnjo magnetov v Iskra Feritih. Zakaj? Ker so magneti ključni element v proizvodnji elektronskih elementov. Od aktuatorjev v raketah in robotih do elektromotorjev. Brez njih si boleče odvisen od drugih.

Moj oče je v svoji zadnji zaposlitvi delal v Iskra Feritih. Pravil mi je zgodbo, kako so Kitajci pogojevali dobavo surovin s prenosom tehnologije izdelave magnetov. Par let po tem, ko so Feriti prenesli tehnologijo Kitajcem, je podjetje začelo upadati. Niso več mogli konkurirati masovni kitajski proizvodnji. Resnici na ljubo je del proizvodnje sicer kasneje prevzel Kolektor, kjer različni programi v zvezi z magneti potekajo naprej. Do kod se greš »svobodno« trgovino? Je bolje, govorim seveda za EU, zgraditi vertikalno oskrbno verigo ali izgubiti celo industrijsko vejo? In preko sistemskih povezav s tem ogroziti še ostale sektorje?

Kaj je vedela Jugoslavija? Da ponekod rabiš popolno kontrolo nad proizvodnimi verigami, če hočeš biti samostojen oz. suveren ali pa konkurenčen. Zato jih je gradila, nemalokrat praktično iz nič. Danes seveda za Slovenijo to ne velja, ker je za kaj takega premajhna. Evropa je pa povsem dovolj velika in dovolj razvita. Polmilijardni blok večinoma zelo razvitih držav si ne more privoščiti, da bi bil brez železarn, topilnic aluminija, tovarn umetnih gnojil, proizvodnje redkih zemelj ali mikroelektronike, lastnega internetnega iskalnika in aplikacij socialnih omrežij. Če hoče biti Evropa konkurenčna, samostojna in suverena, seveda. Problem je, da to ni bil cilj elite, ki Evropi vlada.

Problem Jugoslavije pa ni bil sam koncept razvoja, koncept je bil pravzaprav relativno uspešen, zato so ga Kitajci tudi kopirali. Problem Jugoslavije je bila kvaliteta oz. rigoroznost izvedbe. Z »lako ćemo« se pač ne da zmagati. Kitajci so to spoznali. In v komunistični Kitajski poleg premišljenega dolgoročnega načrtovanja in državnega intervencionizma uvedli neusmiljen, brutalen kapitalizem kot sredstvo prisile in nagrade.

Evropa ne rabi kitajskega režima, ne komunizma ne brutalnega kapitalizma. V njeni kulturi je več kot dovolj elementov za uspeh, samo aktivirati jih je treba in odstraniti tisto, kar nas zavira. Predvsem pa mora biti pripravljena učiti se in prilagajati brez kompleksov. Je pa to seveda težko, če si poln napuha. Na žalost se slednje zdravi predvsem s težko krizo (če jo seveda preživiš).

Za filozofski del tega prispevka je to dovolj. Posvetimo se sedaj tehničnemu problemu.

Kot sem že omenil, je Evropa nekoč že imela proizvodnjo germanija, pa magnetov – celo v Sloveniji. Da gremo naprej – magnezij. Nekoč smo imeli v Evropi proizvodnjo magnezija na Norveškem iz morja, preden so jo sesuli Kitajci. Mogoče v začetku niti ne namenoma, saj je bil magnezij stranski produkt ogromne proizvodnje železa. Zato smo tudi magnezij, ta izjemno lahek in trden material z ostalimi zanimivimi lastnostmi, ki se da čudovito liti, na veliko uporabljali v avtomobilski industriji. Ko so Kitajci ugotovili, da so mimogrede sesuli konkurenco, so nabili cene (si lahko ta scenarij zamislite še kje drugje?). Kaj je bila posledica? Magnezij je praktično izginil iz avtomobilov, razen pri najdražjih. Sami sebi so zabili gol. Lahko Evropejci obnovimo proizvodnjo magnezija? Brez dvoma in lažje, kot si mogoče kdo misli.

Fotopaneli. Proizvodnja fotopanelov je bolj odraz prednosti masovne proizvodnje kot pa vrhunskega tehničnega nivoja mikroelektronike. Lahko Evropejci obnovimo proizvodnjo fotopanelov? Vse znanje imamo, problem je cena energije. O tem kasneje.

Mikroelektronika. Lahko Evropa revitalizira svojo mikroelektroniko? Dokler imamo nizozemski ASML, je to ne samo mogoče, mogoče je biti tudi vodilni na svetu. Seveda s ciljanim, vztrajnim naporom.

Baterije. Evropa ima povsem primerljivo znanost tako na anodni kot katodni strani. Zakaj nimamo proizvodnje baterij oz. zakaj je švedski Northvolt propadel? Zato ker imajo kitajski proizvajalci polno podporo države, od nabave osnovnih surovin in financiranja do zagotovljene prodaje, da cenejše energije niti ne omenjam. Northvolt je lep primer – posamezen proizvajalec v Evropi ne more sam konkurirati kitajskim tekmecem, ki imajo za sabo kompletno podporo kitajske države z 1,4 milijarde prebivalcev. Bi pa lahko, če bi za njim, tako kot na Kitajskem, stala Evropa. Si predstavljate, da bi kitajski proizvajalci električnih avtomobilov množično kupovali baterije npr. od Korejcev ali Japoncev v škodo lastne industrije baterij? Če to mislite, ste neskončno naivni. Partijski sekretarji v podjetjih bi po nalogu iz centralnega komiteja neformalno poklicali direktorje avtomobilskih podjetij in jim hitro povedali, koliko je ura. Ne verjamete? Spomnite se primera kitajskega »tehnološkega« magnata Jacka Maja. Ko je hotel svojo firmo preko prodaje delnic na zahodnih trgih delno prodati Američanom, je izginil za 2 meseca. Kam? Na partijsko prevzgojo! Po tistem mu nikoli več ni prišlo kaj takega na pamet. Kitajska operira po drugih principih kot Evropa. Po principih primarno državnih interesov in šele potem zasebnih. Pri nas je ravno obratno.

Ko smo že omenili energijo. Evropa je bila ena glavnih proizvajalk jedrskih elektrarn. Lahko to industrijo obnovi? S tehničnega vidika – brez dvoma. Kljub zadnjim težavam Areve. Ne gre pa to od danes na jutri. Če bi obstajal evropski program ponovne izgradnje JE, kot je bil nekoč francoski v sedemdesetih letih, bi lahko v Evropi učinkovito in cenovno konkurenčno proizvajali JE. Tudi z oplodnimi jedrskimi reaktorji. Nekoč smo že imeli v Franciji delujoči SUPER FENIX z močjo 2.000 MW, da izgrajenega, pa nikoli uporabljenega nemškega oplodnega reaktorja SNR-300 niti ne omenjam. Slednji je ob avstrijski zgrajeni in nikoli zagnani JE Zwentendorf lep primer evropske norosti. Zakaj oplodni reaktorji? Zaradi radikalnega zmanjšanja potrebe po uranu in zato, ker se »pokurijo« jedrski odpadki. Kdor bi rad kaj več vedel o tem, si lahko pogleda moj članek na Damijanblogu (https://damijan.org/2020/01/25/energetska-prihodnost-je-jedrska/#more-65180).

Drugi evropski energetski temelj so TE na premog. Takrat, ko smo mi gradili TEŠ 6, so Nemci zgradili več kot 20 podobnih TE na premog zadnje generacije (in del teh kljub temu, da so praktično nove, zaradi norosti s CO₂ na žalost tudi že zaprli). Gre za visoko učinkovite TE, večinoma tudi z zelo učinkovitim čiščenjem plinov. Ste videli kak črn dim iz dimnikov TEŠ 6? Nobenega. Večinoma ta dim vsebuje CO₂, ta plin življenja, ki ozelenjuje naš svet in povečuje hektarski donos ključnih prehrambenih rastlin, lahko pa služi tudi kot vir čistega ogljika in kisika za kemično industrijo (baterije). Premog je vir, ki ga ima Evropa v izobilju za naslednjih nekaj sto let. Zakaj ga ne rabimo? Ker nam manjka drugega ključnega vira za razvoj. Zdrave pameti namreč. Te imajo Kitajci v obilju in zato njihov energetski sistem še vedno temelji na premogu kot prioritetnem viru.

Ko smo že pri energiji. Ta je ključna za pogon umetne inteligence. In tu je Evropa lahkomiselno prepustila vodstvo Ameriki, kljub temu da teoretična znanost v Evropi (tudi v Sloveniji) obstaja. Razloga sta cena energije in mikroelektronika (čipi). Vendar če tega področja ne bomo sami obvladovali, je podrejena vloga Evrope v svetu prihodnosti (in s tem padec našega življenjskega standarda) zagotovljena. Sam sicer mislim, in to se že dogaja, da se bo zgodba AI počasi preselila na področje kvantnih računalnikov, kar bo za sabo potegnilo zelo radikalno (relativno) zmanjšanje potreb po energiji. Mar to pomeni, da v električno energijo ni treba vlagati? Ne, ker bo potreba rasla na vseh drugih področjih življenja, od transporta do ogrevanja. Jevonsov zakon, ki govori o tem, da je napredek civilizacije odvisen od porabe energije, namreč še vedno velja.

Jožetov prispevek kot eno ključnih ovir predstavlja formalne postopke v EU. Zelo res! Kaj pa je rešitev? Redizajn in pospešitev teh postopkov. Naj dam primer iz svoje industrije. Pred kratkim smo prevzeli proizvodnjo določenih izdelkov, ki jih je za našega kupca izdelovala nemška tovarna, ki je šla v stečaj. Gre za kritično komponento, katere pomanjkanje grozi, da bo ustavilo proizvodnjo pri prominentnem evropskem proizvajalcu avtomobilov. Proizvodnjo smo v celoti hitro osvojili (kot se za LTH Castings spodobi) in dokazali popolno skladnost s specifikacijami. Kljjub temu bo trajalo skoraj pol leta, da bosta tako naš direktni kupec kot končni proizvajalec avtomobilov na novo certificirala isti izdelek.

»Da ti pamet stane!!!« Mislite, da bi Kitajci čakali pol leta? Stvar bi bila končana v nekaj dneh, mogoče v tednu. Sun Cu je v svoji Umetnosti vojskovanja napisal:

»Hitrost je bistvo vojne.«

Tudi konkurenca na trgu je po svoje vojna. Gre za borbo na življenje in smrt ne samo podjetij, temveč tudi celih držav. EU tega v osnovi ne razume. Ne boja – pomena hitrosti namreč! EU je administrativna tvorba za izdajo regulatornih dokumentov in bistveno manj operativni organ. S tem je bistveno bolj omejevalec, cokla, kot pa pospeševalnik. Kaj to pomeni za Evropo? Da je treba organe skupne Evrope v temelju spremeniti. Začenši s filozofijo njenega delovanja. Najbolj praktična rešitev bi bila vzeti metalec plamenov in to birokratsko zgradbo požgati do tal. Ter začeti na drugih osnovah popolnoma od začetka. Ker je njena dediščina za svet, ki prihaja, čisto breme. V korist jasnosti malce pretiravam, ampak ne prav dosti.

Last but not least. Sprememba zunanje politike. Če Evropa ne bo spremenila svoje politike do Rusije, se ne bo samo ekonomsko izčrpala v tem konfliktu, ampak ji v primeru nadaljnje eskalacije grozi, da bo uničena v jedrski vojni. Če pride do tega, »s svojimi tremi jedrskimi bombami«, kot bi rekel ruski zunanji minister Lavrov, nima proti Rusiji nobenih šans. Začeti tako vrsto konflikta proti nasprotniku, ki ima neomejeno možnost eskalacije, je sublimirana norost. V vsaki resni strategiji Evrope, ki ima pred očmi interese njenih prebivalcev in ne samo njene elite, bi morala biti Rusija ključni partner. Ne samo zaradi bližine, surovin, energije in trga, temveč predvsem zaradi tega, ker s svojimi 150 milijoni prebivalcev bistveno manj ogroža 450-milijonsko Evropo, kot to s svojo dominacijo počne 330-milijonska Amerika. Je kaj narobe s sodelovanjem z Ameriko? Prav nič! Ampak če bi imeli Rusijo za trdnega partnerja, bi bila naša pogajalska pozicija proti Ameriki bistveno, bistveno močnejša. Ne verjamete? Samo spomnite se energetskega položaja Evrope po razstrelitvi Severnega toka. Pred Ameriko je morala Evropa v celoti kapitulirati, če je hotela sploh dobiti nekajkrat dražjo energijo. Amerika je brez pomisleka izkoristila stisko Evrope in neusmiljeno nabila cene, kljub temu da je vojno v Ukrajini v veliki meri sama inscenirala. Podobno velja za naše evropske »brate« Norvežane. Jebeš evropsko solidarnost, če je priložnost za svinjsko visoke (več kot 100-odstotne) izredne dobičke. Prebivalci Evrope se bomo morali počasi navajati na to, da prek cen energije in carin subvencioniramo zavoženo ameriško imperialno in gospodarsko politiko na račun našega življenjskega standarda in blagostanja bodočih generacij.

Kaj je rešitev? Evropejci moramo predvsem zamenjati svojo elito, ki nam vlada prek struktur EU in kompradorskih politikov v državah članicah (tudi v naši). S financializacijo vsega uničujejo temelje evropskega gospodarstva, kulture in primarne morale. Mogoče to najlepše prikaže Michael Hudson v svojih knjigah, na blogu in v intervjujih kot spopad med industrijsko produktivno družbo na eni strani (tradicionalna Evropa, predvsem Nemčija, sodobna Kitajska, Japonska, Rusija …) in parazitsko rentno finančno oligarhijo (Velika Britanija, sodobna Amerika, sodobna evropska elita).

Ta bitka bo verjetno najtežja. Zakaj? Ker je vladajoča evropska elita, da bi ostala na oblasti, pripravljena prestopiti vse meje, kot kaže zgodovina zadnjih stoletij. Pa ne samo stoletij. Spomnite se samo nedavnega posredovanja v Romuniji proti vodilnemu predsedniškemu kandidatu Călinu Georgescuju, falsifikacije zadnjih volitev v Moldaviji, sodnega onemogočanja vodilne predsedniške kandidatke v Franciji Marine Le Pen in groženj s prepovedjo po javnomnenjskih anketah vodilne nemške stranke – AfD. Kot bi rekel Frank Zappa, ta elita bo vzdrževala privid demokracije samo toliko časa, kolikor se ji bo splačalo. Ko tega ne bo več, nas čaka trda fašistična (digitalna) diktatura. Razen če se masovno upremo. Ampak ta elita bo naredila vse, da ta upor razbije, razdeli, razvodeni in usmeri energijo v drugo smer. Konflikt z Rusijo oz. njegovo nadaljevanje je v nemajhni meri tudi rezultat tega.

Kitajska je v luči tega tu manjši problem.