Kot pišem v današnji kolumni v Dnevniku, je novi ameriški predsednik Joseph Biden v dobrih dveh mesecih svojega mandata z “novo ekonomsko politiko” dobesedno pometel z učbeniško ortodoksijo zadnjih štirih desetletij. Gre za zmago progresivizma nad ekonomskim katekizmom neoliberalizma, ki se zadnja desetletja predava na vseh univerzah razvitih držav in kot so ga pridigale in izvajale mednarodne inštitucije. Zanimivo je, da nihče izmed ekonomistov in nobena izmed mednarodnih organizacij ni niti čivknila proti temu. To pomeni, kako velika in neizpodbojna oziroma “landslide” je ta zmaga.

Za tiste, ki se s tem ne ukvarjate vsakodnevno, spodaj navajam nekaj odlomkov iz odličnega članka J.W. Masona (City University of New York; i.e. univerza, kjer sta zaposlena tudi Paul Krugman in Branko Milanović). Mason lepo argumentira, (1) za kakšno zmago gre, (2) v čem se Bidenova nova ekonomska politika razhaja s koncepti, ki jih je pridigal ekonomski katekizem neoliberalizma in (3) kako bi bilo treba spremeniti obstoječe učbenike ekonomije, da bi bolj realistično naslavljali realnost in da bi sploh zajeli novo realnost ekonomije po finančni krizi iz 2008 (japonifikacija oziroma sekularna stagnacija). Must read.

On the other side are those who see it as a decisive break with neoliberalism. Both the Clinton and Obama administrations entered office with ambitious spending plans, only to abandon or sharply curtail them (respectively), and instead embrace a politics of austerity and deficit reduction. From this point of view, the fact that the Biden administration not only managed to push through an increase in public spending of close to 10 percent of GDP, but did so without any promises of longer-term deficit reduction, suggests a fundamental shift.

Personally, I share this second perspective. I am less surprised by the ways in which the bill was trimmed back, than by the extent that it breaks with the Clinton-Obama model. The fact that people like Lawrence Summers have been ignored in favor of progressives like Heather Boushey and Jared Bernstein, and deficit hawks like the Committee for a Responsible Federal Budget have been left screeching irrelevantly from the sidelines, isn’t just gratifying as spectacle. It suggests a big move in the center of gravity of economic policy debates.

It really does seem that on the big macroeconomic questions, our side is winning. 

Nadaljujte z branjem→

Zdi se, da je situacija v zvezi z zapleti po cepljenju s cepivom AstraZenece (AZ) ušla izpod nadzora in prešla v fazo histerije. Histerije, ki se lahko (če se že ni) prelevi v histerijo splošnega zavračanja cepljenja proti Covid. Slednje pa seveda za seboj potegne ne samo povečano umrljivost (z in zaradi Covid), pač pa tudi podaljševanje omejitvenih ukrepov in s tem ogromne ekonomske in družbene stroške. Spodaj je thread Bojana Bondžića iz Tehnične univerze Dortmund, ki registrirane zaplete po cepljenju z AZ in tveganja v tej zvezi postavi v perspektivo tveganj tromboze, ki se jim izpostavimo z letenjem z letalom. Zgolj v premislek.

U vezi AZ vakcina

Neću komentarisati kliničku stranu neželjenih efekata, jer to nije moja disciplina, kao naučnik, samo ću  navesti podatke.

Vrlo retki neželjeni efekti na AZ pronađeni su u oko 150 slučajeva na 34 miliona datih vakcina (što znači oko 4 slučaja na  1.000.000 vakcinisanih, ne umrlih, već ozbiljnijih patologija).

Pronalaženje vrlo retkih sporednih efekata je apsolutno normalno i dogodilo se kod svih lekova koji su  zaista ispitivani, to samo znači da farmakovigilanca radi. Razlika je u tome što većina tih slučajeva nije završila na naslovnim stranicama novina i nije se  igralo sa osećanjima ljudi pre svega strahom.

Stvari u perspektivi:

Rizik od tromboze povezan sa letovima avionom za zdrave ljude (ako imate neko patološko stanje, veći je)

1. • 9 slučajeva na 1.000.000 za letove kraće od 4 sata.
   • 214 slučajeva na 1.000.000  za letove duže od 4 sata.
   • 791 slučajeva na 1.000.000 za letove duže od 16 sati

Nadaljujte z branjem→

Ameriška finančna ministrica Janet Yellen je v današnji kolumni v Wall Street Journalu predstavila obrise reforme ameriškega sistema obdavčitve dobičkov korporacij. Lucidno je konkurenco med državami v zniževanju davka od dobička označila kot “dirko proti dnu”, pri kateri države tudi priletijo kot kamen na dno. Žrtev te davčne dirke so namreč domači proračuni, s tem pa kvaliteta javne transportne in  digitalne infrastrukture.

Davčna reforma Yellenove odpravlja spodbude iz Trumpovega davčnega zakona, ki so omogočale preusmerjanje dobička v davčne oaze oziroma države z najnižjimi stopnjami. Trumpov zakon je namreč podjetjem dajal zelo lahko izbiro: podjetje lahko poslovanje in dobičke iz tujine preseli v ZDA, kjer je stopnja davka od dobička 21% , ali jih shrani kjer koli drugje po svetu, kjer pa bo obdavčitev v ZDA le polovična. Odločitev je bila enostavna, ker se najnižji davek izračuna na podlagi celotnega globalnega dobička podjetja, ne pa na podlagi tega, koliko podjetje zasluži v posamezni državi. In ker nihče ne spremlja davčnih režimov v posamezneih državah, so lahko korporacije preusmerile in knjižile dobiček v države z najnižjimi stopnjami. Trumpov zakon je tudi omogočil, da je prvih 10% dobička na v tujini investirana sredstva oproščen davka, kar je bila seveda dodatna stimulacija korporacijam k offshoringu proizvodnje in delovnih mest.

Nadaljujte z branjem→

Na portalu Pod črto so pred časom analizirali 7 primerov twitter napadov blatilnega stroja vladajoče stranke na vladi nezaželjene javne osebnosti. Eden izmed primerov se nanaša tudi name, in sicer na čas, ko so se stranke opozicije, združene v iniciativo Koalicije ustavnega loka (KUL), javno zavzele za vložitev konstruktivne nezaupnice proti premierju Janši in me predlagale za bodočega mandatarja za sestavo vlade. Nahajam se v dobri družbi Ivana Galeta, Erike Žnidaršič, Ane Roš, Saše Jenulla, Riharda Knaflja in Magnifica. Spodaj je nekaj odlomkov iz strukture in vsebine tviteraškega napada ter moje mnenje glede teh blatilnih napadov.

Napad na profesorja ljubljanske ekonomske fakultete Jožeta P. Damijana se je pričel 7. oktobra lani. Takrat so se stranke opozicije, združene v iniciativo Koalicije ustavnega loka (KUL), javno zavzele za vložitev konstruktivne nezaupnice proti premierju Janši in Damijana predlagale za bodočega mandatarja za sestavo vlade. Damijan je bil sicer v obdobju prve Janševe vlade tri mesece minister za razvoj v tej vladi. S tega položaje je takrat odstopil sam zaradi nestrinjanja s politiko vlade.

Eden izmed prvih, ki je na Twitterju napadel Damijana, je bil Boris Tomašič, programski in izvršni direktor televizije Nova24TV, ki je pod okriljem stranke SDS. Spomnimo, Tomašič je bil tudi med prvimi, ki so napadli žvižgača Ivana Galeta. Damijanu je Tomšič očital, da ni iz pravega testa za mandatarja.

Nadaljujte z branjem→

Nadaljujte z branjem→

Zavezništvo za demokratično in pravično Slovenijo naslavlja

JAVNI POZIV DRŽAVLJANOM IN POSLANCEM V PODPORO USTAVNI OBTOŽBI ZOPER PREDSEDNIKA VLADE

Spoštovane državljanke in državljani,

Spoštovane poslanke in poslanci,

Ali bi imeli za predsednika Vlade RS nekoga, ki je bodisi iz preračunljivosti, bodisi iz malomarnosti prikrajšal četrtino prebivalstva RS za pravočasno cepljenje proti življenjsko nevarnemu virusu in s tem ogroža na stotine življenj?

Ali bi imeli za predsednika Vlade RS nekoga, ki namerno ne izvaja sklepov sprejetih v Državnem zboru, kot je sklep o financiranju STA?

Ali bi imeli za predsednika Vlade RS nekoga, ki namesto izvajanja zakonov predlaga njihovo spremembo tako, da bi bili po volji njemu in njegovi stranki, kot je to v primeru imenovanja državnih in evropskih tožilcev?

Ali bi imeli za predsednika Vlade RS nekoga, ki javno napada medije, sodstvo in druge javne službe, hkrati pa na odgovorna mesta v državnih službah postavlja ljudi z nalogo, da ne bi razkrivali in preganjali kaznivih dejanj, ki jih je storil sam ali njegovi privrženci?

Ali bi imeli za predsednika Vlade RS nekoga, ki zahteva glavo predsednika Računskega sodišča zato, ker ta razkriva nezakonitost in koruptivnost poslov njegove vlade pri nabavi zaščitne opreme?

Nadaljujte z branjem→

• Antonio Lettieri – The failure of the Eurozone in the fight against the pandemic
• Roger Steer – Vaccines: Is Bill Gates the answer?
• Servaas Storm – Austerity Raises Covid Deaths
• Adam Tooze – Janet Yellen and Mario Draghi Have One Last Job
• Dean Baker – Free Trade and Free Taxes: How Our Intellectuals Help the Rich
• Richard Murphy – We have to consign the era of financial engineering to history
• Sergio Cesaratto – Eurobond: Italy’s move to avoid austerity and debt restructuring
• Alex Foti – The Italian Riders Strike was a historic day
• Oliver Miltenberger, Matthew D. Potts – Why corporate climate pledges of ‘net-zero’ emissions should trigger a healthy dose of scepticism
• Ben Wray – Unions Must Change in the Age of Finance
• Steve Keen – Free us from the Roving Cavaliers of Credit
• Branko Milanović – “The World Turned Upside Down” – a critical review
• Philipp Heimberger – Fiscal austerity and the rise of the Nazis
• Michael Roberts – Financial fictions: the old ones

Svoboda vsem, zdaj ni čas za tišino.

Čas je, da pridemo ven

Pri vseh ukrepih, ki jih glede ukrepanja proti epidemiji sprejemajo vlade, je pomembno predvsem dvoje: prvič, da so utemeljeni na dejanskem stanju (podprti s podatki) in drugič, da so sorazmerni. Glede ponovnega zaprtja države, ki ga je prejšnji teden vladi predlagala svetovalna skupina, se je v javnosti porajal dvom v oboje. Moj osebni dvom je bil, ali so predlogi res utemeljeni na podatkih in zakaj se je na koncu vlada odločila zgolj za delni lockdown (zaprtje vrtcev in šol ter nekaterih storitvenih dejavnosti). Zato sem šel preverit podatke, ki so na voljo (NIJZ in Sledilnik). Predvsem me je zanimalo, v katerih segmentih prebivalstva se epidemija v tretjem valu najbolj širi in ali so vzgojno-izobraževalne inštitucije (v nadaljevanju “šole”) morebitno žarišče okužb.

Kot prikazuje prva slika spodaj, se je v prejšnjih treh tednih (do začetka tega tedna, podatki so do 1.4.) pojavnost okužb v vrtcih in šolah res razmahnila. Skupno število okužb je resda relativno majhno (v povprečju okrog 120 na dan, le ob ponedeljkih so cifre zaradi večjega testiranja višje).

Nadaljujte z branjem→