Nikoli nisem maral Oliverja Dragojevića. In teh dalmatinskih šlagerjev. Bljak.

Ampak zdaj, ko sem star, se zalotim, da mi ta simple melos in minimalistični tekst kar pride pod kožo. Nepovabljen. Tudi ko nisem na barki, ko otroci omagajo in se z ženo vsedeva zunaj v cockpitu, srkava konjak, priževa cigarillo, ali pa tudi ne, in gledava v spokojni večer v zalivu, zvezde. V tišini. Ko nama je vse jasno. Tudi ko sem na kopnem…, mi tako počasi prileze in mi ne gre iz ušes.

Star sem, jebemumast. Ko ti je všeč Dragojević, si res star.

In potem me itak potolče tale. Res, kdo sem jaz, da karkoli sodim, V svetu brez morja in …