Aleš Ahčan

Moram priznati, da sem z veseljem prebral sestavek direktorja Elesa Aleksandra Mervarja v Sobotni prilogi Dela, saj predstavlja potrebno kritično dolgoročno razmišljanje, ki ga Slovenija nujno potrebuje, da obrne trend nazadovanja v konkurenčnosti in produktivnosti, tudi in predvsem na področju energetike. Energetska neodvisnost kot vsaka neodvisnost predstavlja nujno potrebno samozadostnost ter podstat in s tem konkurenčno prednost države. Sploh, če je cena električne energije, ki izvira iz strukture proizvodnje, konkurenčna in stabilna. Vezano na prej omenjeno samozadostnost upam, da nam je navkljub skupnemu trgu EU sedanja pandemija jasno pokazala, da v časih krize države na vseh področjih najprej poskrbijo zase in zato je prav, da se tudi mi na čim več področjih, vključno z energetiko, zanesemo predvsem in samo nase in poskrbimo zase.

V Mervarjem sestavku je nazorno pokazan srž problematike v energetiki, z vidika pomena same panoge in dodatne osvetlitve določenih zornih kotov pa velja izpostaviti naslednje:

1. Glede termoelektrarne TEŠ: Z vidika izračunov glede dobičkonosnosti TEŠ ni kaj dodati, morda le kratek poudarek, da so prihodnje projekcije med ceno energije in stroškom premoga, upoštevaje ceno CO2 kuponov, še kar globoko negativne (variabilni del proizvodnje), kar nakazuje, da iz vidika družbe proizvodnja ni smiselna, saj povzroča dodatno izgubo nad fiksnimi stroški. Iz narodnogospodarskega vidika pa je dan pomislek glede kuponov povsem na mestu. Pri dani analizi velja dodati le to, da TEŠ poleg izgube Sloveniji zagotavlja pomemben element energetske neodvisnosti in stabilnosti, ki ima svojo vrednost. Ta vidik je po moje nujno upoštevati predvsem pri srednjeročnem razmisleku o zaprtju in nadomestitvi. Velike besede o enotnem evropskem trgu in solidarnosti so se lepo izkazale v COVID krizi in zaprtju mej, ko so države reševale lastno zdravstveno sliko. Iz vidika financiranja je finančno najbolj ugodna varianta, da se izloči TEŠ iz HSE, saj bo tako strošek financiranja za dane subjekte in državo najnižji. Preprosto povedano, TEŠ bi v kompletu s hidroelektrarnami ali z nuklearko bistveno bolj dvignil strošek zadolževanja celotne skupine kot pa v primeru izločitve in patronaže ali garancije države. Za državo dodatek TEŠ-a v portfelj sredstev pomeni bistveno manjšo obremenitev kot pa v primeru združitve z zdravimi hidroelektrarnami ali nuklearko.
2. Problematika upravljanja, razkorak med ročnostjo sredstev, dolgoročne narodnogospodarske strategije glede energetike in letne zahteve SDH po doseganju dobičkonosnosti in nižanju stroškov. Energetsko omrežje in z njim povezana sredstva, torej infrastruktura, proizvodni viri (termoelektrane, hidroelektrarne, itd.) imajo vsi po vrsti življenjsko dobo 30 let in več. Zato preseneča, da se cilji in zahteve SDH postavljajo na letni ravni in se tudi finančno spremlja doseganje ciljev na kratko obdobje. Še več, letno se postavlja cilje glede nižanja stroškov navkljub inflacijskim pritiskom in gospodarski rasti. Cilje in finančno sliko elektro distribucij je moč presojati le skozi daljše obdobje, saj so prav od kvalitete in obsega omrežja odvisni bodoči prihodki. Tako lahko npr. SDH zahteva čim višje dividende, kar gre na račun nižjih investicij v omrežje, ali pa se zadovolji z nižjim dividendami (dovoli distribucijam dodatno zadolževanje) in maksimizira dolgoročno vrednost družb. Situacija je podobna kot da bi od športnika zahtevali, da mesečno daruje kri, pazi na stroške prehrane, a hkrati tekmuje za medalje na olimpijadi. Smiselno bi bilo torej, da se upravljanje distribucijskih družb od SDH preseli na pristojno ministrstvo za infrastrukturo (MZI), ki je sedaj zgolj vsebinski skrbnik. Čas intenzivnih sprememb in investicij zahteva logiko vsebinskega skrbnika in ne upravljalca naložb, ki stremi pretežno k povečevanju izplena na delnico.
3. Pod-investiranost in s tem povezana pod-kapitalizranost elektro distribucij iz vidika na potrebne investicije zaradi prehoda na nizko ogljično družbo. Podobno kot na marsikaterem drugem področju je kratkoročni birokratski pogled terjal svoj davek tudi na področju elektro-distribucij. Omejenost razumevanja investicijskih potreb za razvoj distribucij s strani upravljavca je povzročila, da se je investiralo premalo in da smo danes v situaciji, ko bo za potrebe prehoda v nizkoogljično družbo potrebno investirati najmanj 1,5 milijarde evrov za obdobje 5 let, v skladu z NEPN pa več kot 4 milijarde v času trajanja preobrazbe, kar je vsaj 700 milijonov oz. 2,5 milijard nad trenutnimi investicijskimi zmožnostmi. Ključni investicijski izzivi bodo na področju nizkonapetostnih omrežij, kjer se umeščajo sončne in druge elektrarne ter spremenjena struktura odjema električne energije zaradi povečanega ali spremenjenega odjema električne energije zaradi toplotnih črpalk in polnilnic za emobilnost. Ta omrežja so tudi izvedbeno težavna, saj so tipično umeščena v kompleksna mestna ali ruralna okolja in so posegi zaradi zahtevne zakonodaje dolgotrajni in problematični. Če upoštevamo, da naj bi družbe imele zadolženost v višini 3-kratnika EBITDA, finančno ni mogoče izpeljati danih investicij, dokler se ne refinancira obstoječih kreditov pri večjem vzvodu (bolj ugodna možnost) ali pa dokapitalizira družbe (manj ugodna možnost). Popolnoma nerazumljivo je, da pri investicijah v infrastrukturo (katerih življenjska doba v povprečju presega 30 let) zahtevamo, da družbe financirajo dolgoročne investicije z relativno kratkoročnim finančnim vzvodom, na sploh v luči dejstva, da so prihodki v naprej predvidljivi in gotovi, dejansko gre v danem primeru za proxy državne obveznice, vsaj v smislu denarnih tokov. Tako je 3-kratnik EBITDA, ki v teoriji pomeni, da naj bi bila družba sposobna vrniti dolg v 3 letih, povsem neprimeren in neskladen z dolgoročnimi cilji investicij v infrastrukturo.
4. Struktura finančnih virov. Ko govorimo o potrebnih finančnih virih za prestrukturiranje slovenske energetike, so se v preteklosti podjetja zanesla na domače in tuje trge, pri čemer so se morda z razliko od Elesa družbe zadolževale bistveno dražje kot država. Gledano narodnogospodarsko, prihaja do izgube, ko slovenski pokojninski skladi kupujejo nemške državne obveznice pod 1 % donosa, naša energetika pa se zadolžuje po 3%. Situacija spominja (ni pa tako hudo), na primer sončnih elektrarn, kjer smo državljani subvencionirali izgradnjo (večinoma kitajskih) sončnih elektrarn, katere so se po 8 % donosu prodajale Nemcem ali Avstrijcem, katere so financirale njihove banke po 1% obrestni meri, z denarjem slovenskih pokojninskih skladov, ki so kupovali nemške državne obveznice pod 1% donosom. V državi je tako ostalo bore malo ali praktično nič, po mojem hitrem izračunu pa le nekaj % dodane vrednosti investicije.

Kot pri vsaki stvari, je tudi na področju energetike veliko izzivov, a tudi veliko priložnosti, predvsem, da stvari naredimo pametno in postanemo bolj konkurenčni. Drži, prehod v nizko-ogljično družbo (in z njim povezane investicije) je potreben, od nas pa je odvisno ali bo ta prehod za družbo pomenil prednost ali nov problem. Da bo prvo in ne slednje, je treba v družbi navidezno neodvisnost nadomestiti z odgovornostjo. Dejstvo je, da je v množici strategij razvoja le nekaj pravih poti, in parcialno »neodvisno« odločanje nas ne more pripeljati uspešno do cilja.

Samo vprašanje za bralce: Ali bi se vkrcali na letalo, kjer bi nekaj časa krmaril mehanik, potem stevardesa, prvi pomočnik, kapitana pa ne bi bilo na letalu?