Je odpuščanje zaposlenih, ko izpolnijo en pogoj za upokojitev, pravi način “varčevanja” oziroma “povečevanja produktivnosti”?

Igor Kadunc

Ob predlaganem imenovanju za direktorja Javnega sklada za knjigo (JAK) se je izpostavila tudi njegova starost. Kot generalni direktor RTV sem se ukvarjal s potrebo po zmanjšanju številu zaposlenih, torej tudi starejših. In to ob tem, da sem bil tedaj sam star več kot 67 let. Tako se mi zdi, da o tem nekaj vem in bi rad delil z vami nekaj praktičnih izkušenj. Morda komu, ki bo odločal kako naprej na tem področju prav pridejo. Kot prvo, noben administrativni ukrep brez ustreznih možnih izjem ni dober.

Najboljši dokaz za to je bila obvezna upokojitev odličnega TV voditelja Slavka Bobovnika. Zakon o ukrepih na področju plač in drugih stroškov dela za leto 2017 in drugih ukrepih v javnem sektorju je bil leta 2017 zelo jasen. V 9. členu je določal, da preneha pogodba o zaposlitvi vsem, ki imajo izpolnjen pogoj starostne pokojnine, v roku enega leta po izpolnitvi pogojev za starostno upokojitev. Kdor je izpolnil pogoje za starostno upokojitev (15 let delovne dobe in je bil star 65 let, ali 40 let delovne dobe in dopolnil 60 let, ob upoštevanju znižanja starostne meje po določbah 398 člena ZPIZ 2), mu je delodajalec moral prekiniti delovno razmerje. To določilo Zujfa je prenehalo veljati 31.12. 2017, in Slavko, in mi vsi z njim, je imel smolo, da je izpolnil pogoje za starostno upokojitev ravno na 31.12.2017. Če bi jih izpolnil samo en dan kasneje, 1.1.2018, mu ne bi mogli prekiniti delovnega razmerja. Tako bi bil, če bi tako hotel, še sedaj na RTV Slovenija. Je to prav ali ne? V njegovem primeru zagotovo ne. Tako da ni enostavnega odgovora.

Seveda pa bi bil Slavko in vsi drugi zaposleni, ki izpolnijo pogoje za starostno upokojitev, če ne bi Ustavno sodišče zadržalo izvajanje določil 21. in 22. člena KPK 7, zelo verjetno sedaj že odpuščen z RTV, ker novi generalni direktor samo v tem vidi sanacijo finančnega stanja RTV Slovenija. Uporabo možnosti v omenjenih člena je v svojem programu izrecno izpostavil. Kot pravniku mu je jasno, da je postopek izjemno preprost. Delodajalec na ZPIZ-u pridobi podatke za posameznega delavca ali/kdaj izpolnjuje pogoje za starostno upokojitev in potem naroči kadrovski službi izdajo sklepa o prekinitvi delovnega razmerja. Tako enostavno si je zamislila Vlada R Slovenije in seveda poslanci, ki so takšno določilo sprejeli. Možnosti ugovora oz. izpodbijanja s strani zaposlenega ni, odpravnina je skoraj zagotovo samo po zakonu, torej ne po kolektivnih pogodbah. Če pa bi se izkazalo, da bi morala biti odpravnina po kolektivni pogodbi, pa je to strošek, ki bi ga nosil javni zavod in ne vodstvo in odgovorni. Cilj bi tudi v tem primeru upravičeval sredstvo, čeprav bi se visoke odpravnine povrnile šele v dveh letih. Skratka za vodilne nirvana, če bi US presodilo, da so členi skladni z ustavo.

To pa je zelo malo verjetno. Nisem pravnik, pa vendar me je nekoč Matevž Krivic pohvalil, da znam prav razmišljati. Menim, da izpodbijana člena postavljata državljane v neenakopraven položaj. Nekdo, ki je bil priden in je šel takoj, ko je mogel v službo, bi bil sedaj zaradi tega kaznovan v primerjavi z drugim, ki je recimo vzel življenje malo na lažje in se ni takoj zaposlil. Ali pa se ni mogel!

Verjetno neustavnosti ni potrebno dodatno razlagati. Po mojem je sporno tudi, da bi lahko recimo delodajalec izmed dveh zaposlenih, ki recimo oba izpolnjujeta pogoj zadosti delovnih let in delati enako delo, sam brez vsakršnih kriterijev odločil, da enega odpusti, drugega pa ne. Kaj če sta morda še različnega spola? Kaj če bi se predstavnik delodajalca pri presoji odločal na osnovi spola[1]? Morebitne pogostejše odsotnosti zaradi bolezni? Bo to res prestalo ustavni test enakih pravic državljanov? Pri tem je potrebno povedati, da se je pri pripravi Zujfa namenilo veliko časa o tem, ali je takšno omejevanje pravice do dela ustavno. Tedaj je prevladalo stališče, da je dopustno zaradi izjemnih razmer do tedaj največje krize in nezmožnost zagotavljanja denarja za vse javne uslužbence. Ja, tedaj je zakon veljal samo za zaposlene v javni upravi, v podjetjih pa ne. Ali smo sedaj v podobni situaciji? Po besedah politikov pozicije niti približno, kajti denarja je za vse dovolj. Pa naj gre za povišanje pokojnin, dodatke za delo v pogojih epidemije, za gradnjo domov starejših občanov, bolnišnice, ja celo za nove helikopterje za specialne enote… Tako, da se verjetni tisti, ki opozarjamo, da bo denarja, ko se bo potrebno vrniti v proračunske okvire zlatega pravila, zagotovo motimo. Tako, da element dopustnosti (nujnosti) ukrepa upokojevanja, upravičen ob sprejemanju Zujfa sedaj odpade.

Seveda pa se vsi, ki smo kadarkoli kaj vodili, zavedamo problema starejših zaposlenih. Še posebej v javnem sektorju. Gre kar za kompleksni problem. Sistem, ki ga imamo naravnanega še iz socialističnih časov, je pripeljal do tega, da se z nagrajevanjem za vsako leto (0,3 %) cena dela starejših poveča najmanj za 6 do 9% glede na začetnike. Sistem vsakoletnega ocenjevanja, ki se je povsem izrodil in je vsako leto tudi več kot 80 % zaposlenih ocenjeno z odlično, kar sčasoma prinese do 4 plačilne razrede (okoli 10 %) Ob tem se poleg tega povečujejo dnevi dopusta. Zaposleni se po 55 letu zaščitena kategorija, kar v posameznih primerih lahko povzroči delodajalcu precejšnje težave. In seveda so starejši zaposleni pri zmanjševanju števila zaposlenih zaradi ekonomskih razlogov bistveno bolj zaščiteni kot drugi.

Osnov za razmišljanje in ukrepanje predvsem v javnem sektorju je po mojem mnenju več kot zadosti. Predvsem postanejo te dodatne pravice starejših resnično vprašljive v trenutku, ko zaposleni doseže en ali ob pogoja za upokojitev. Torej v trenutku, ko delo ni edina možnost za pridobivanje prihodka. Torej gre za vprašanje ali je ob možnosti upokojitve res potrebno še priznavati zaposlenemu vse privilegije, ki se vežejo na samo starost. Zaposleni ima ob doseganju možnosti upokojitve možnost, da se sam odloči, ali je sposoben delo opravljati tako, kot se pričakuje, ali pa izkoristi pridobljeno pravico, da se upokoji.

Ob tem je zaposleni celo nagrajevan tudi s strani Zpiza saj prejema poleg plače tudi že del pokojnine. Ko so se v letu 2019 pripravljale spremembe in dopolnitve Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (ZPIZ-2G), ki je povečal odstotek izplačevanje dela pokojnine z 20 na 40 %, smo z RTV pisali na Ministrstvo za kulturo in Ministrstvu za javno upravo, da za javni sektor to ni dobra rešitev. Ta dodatna stimulacija za 3 leta poleg že naštetih ugodnosti, namreč popolnoma demotivira zaposlene, da bi se upokojili. Seveda smo se tudi na RTV srečevali s nastalo situacijo. Zaradi socialnega čuta in včasih tudi pomanjkanja ustreznega dela, se določene starejše zaposlene ni več toliko obremenjevalo, kot mlajše. Ob tem se je moralo upoštevati, da brez njihovega soglasja niso dolžni opravljati nadurnega dela, nočnega dela. Ob tem pa kolektivna pogodba zavoda določa, da se jih razbremeni za 20 odstotkov. Po odpravi omejitve dopusta na 30 dni so lahko imeli 35 in več dni dopusta, torej so bili odsotni praktično dva meseca. In ob tem so, tudi zaradi tega, ker jim brez kataloga potrebnih delovnih mest, ki smo ga ravno ob koncu mandata vendarle uspeli pripraviti, niso praktično nikoli doživeli, da bi se jih lahko prezaposlilo in se jim znižala dosežena osnovna plača. In na koncu so bili deležni še ugodnih 40% pokojnine (verjetno v povprečju okoli dobrih 400 €)!

Z vsem spoštovanjem do samega sebe in vseh starejših, vendar sam menim, da je bonitete vendarle treba zmanjšati. Vendar po mojem mnenju ne na način popolne svobode odpuščanja, kot je v PKP7! Če gremo po vrsti od enostavnejšega k bolj težavnemu: Osebno sem prepričan, da je omejitev dopusta, pa četudi kot je bila v Zujfu na največ 30 dni, ustrezna. Ne zaradi tega, ker se ne spomnim, kdaj bi v starejši dobi izkoristil ves dopust, ki mi je bil na boljo. Pa sem ljubitelj morja, kajti za mene je bilo delo vedno odgovornost za rezultate. Če se ne motim, imamo v Sloveniji nadpovprečno število prazničnih dni in v javnem sektorju dokaj liberalno politiko koriščenja bolniškega dopusta. Če pa bi kdo res nujno potreboval dopust, pa pri dobrem delavcu še vedno lahko dogovori za brezplačnega. Ob tem imamo seveda tudi študijske dopuste, novinarji dodatnega rekreacijskega in seveda dopust za izobraževanje.

Omejitev dopusta, bi še kako prav prišla v javnem zdravstvu. Čakalne vrste bi se zagotovo lahko zmanjšale za precej odstotkov. Seveda bi bilo predhodno res potrebno narediti analize, ali bi skrajšanje dopustov prineslo morda kakšne negativne zdravstvene posledice zaposlenim. No, zagotovo pa bi se lahko dopust omejilo takrat, ko delo ni več obvezno za preživetje. Torej takrat, ko lahko ob prenapornem delu preideš med upokojence. Verjetno se s tem skoraj vsi strinjajmo.

Verjetno tudi ni problema pri večini drugih omejitev. Če delodajalec potrebuje, da zaposleni dela tudi popoldne ali po 22. uri, je povsem normalno, da, če za starejšega zaposlenega nima takšnega dela, postavi pred potencialnega upokojenca jasno dilemo: »Žal ti ne morem zagotoviti manj zahtevnega dela. Sam presodi, ali zmoreš delo, ki ga potrebujemo ali ne.« Torej, da bi se odpravile vse ali vse manj smiselne omejitve dela za starejše. Da ne bo pomote, kot rečeno le za tiste, ki imajo izbiro, nadaljevati delo ali ne.

Tretje področje je odprava ugodnosti, ki jih imajo starejši zaposleni pri odpuščanju zaradi ekonomskih razlogov, kot tudi pri prestavljanje zaposlenih na delovna mesta, ki sicer še vedno ustrezajo izobrazbi zaposlenega. Sam mislim, da bi, kot rečeno z dosego možnosti drugačnega statusa in tako brez vprašanja eksistence, pri navedenem lahko odpravili kakršen koli privilegiran položaj. V kolikor bi bil tak starejši zaposleni z dosego enega ali obeh pogojev za upokojitev tretiran kot kateri koli zaposleni, mlajši od 55 let, in bi v primeru, da ga doleti odpuščanje, dobil ustrezno kompenzacijo v obliki odpravnine po kolektivnih pogodbah ali zakonu.

Sam bi, čeprav sploh ne vem zakaj je bila uvedena spodbuda 20% in potem povišana še na 40 %, to ukinil. Če se ne motim, je bilo to tako in tako uvedeno v bistvu na zahtevo obrtnikov. Drugi pa so bili tako le nagrajeni, da ne bi bilo drugačne obravnave. V kolikor delodajalec potrebuje zaposlenega, ki sicer že izpolnjuje pogoj za upokojevanja, bo z lahkoto našel način, da ga bo sam ustrezno stimuliral, tudi s ustrezno plačo in drugimi ugodnostmi. Če pa potencialnega upokojenca ne potrebuje ali pa mu ne priznava njegovega dela, bo pač moral to sprejeti in se upokojiti. Seveda tu premalo vem, da bi lahko dajal končno sodbo, kaj bi to pomenilo za trg dela oz., podaljševanje oziroma skrajšanje delovne dobe. Ampak moje vedenje, ja tudi lastno, je, da seveda dodatni denar konec meseca, ko je večina plače že porabljena, izredno lepo »sede«. Ampak dlje pa zaradi tega ne delamo!

Naj s tem zaključim. Zagotovo področje starejših zaposlenih z izpolnjenimi pogoji za upokojitev ni dobro urejeno in povzroča predvsem v javnem sektorju veliko težav. Do sedaj so bile v celoti prepuščene v reševanje vodilnim. Verjemite mi, da nam ni bilo enostavno. Veliko jih je bilo, ki so vedeli povedati kako naj bi bilo, kako to izvesti brez rizika zgubljenih tožb, vendar niso razkrili, kako. Kot rečeno, predvidevam, da se tega ne bo dalo urejati niti na način, določen v PKP7. Sedaj je verjetno vendarle najbolje, da o tem presodi Ustavno sodišče.

[1] Že pri Zuifu je US presodilo, da je potrebno pogoje za ženske izenačiti z moškimi (na hitro pregledana odločba U-I-146/12)

%d bloggers like this: