Na napačni strani zgodovine, spodobnosti in humanosti

Sedanja vlada nas je najprej odpeljala na napačno stran zgodovine. S svojimi avtoritarnimi potezami, represijo in poseganjem v neodvisnost medijev nas je odpeljala za dobrih 30 let nazaj v preteklost, v tiste daljne avtoritarne čase. Vendar ne v nekdanjo Jugoslavijo, pač pa onstran železne zavese, v čase hard core totalitarnih režimov. Nato nas je predsednik vlade s svojim nespodobnim načinom komuniciranja odpeljal v druščino držav, ki jih vodijo neotesani in brezobzirni populisti tipa D. Trump. Odpeljal nas je onstran spodobnosti, med države, za katere večina evropskih medijev upravičeno dvomi, da lahko kredibilno predsedujejo Svetu EU.

Z zadnjimi potezami glede špekulativne odpovedi naročila dodatnih odmerkov cepiva Pfizer/ BioNTech in nato pogajanj o razdelitvi dodatnih 10 mio odmerkov tega cepiva, pa nas je naš predsednik vlade odpeljal tudi onstran humanosti in solidarnosti. Ostale članice EU so peterici članic, ki jim najbolj primanjkuje cepiva, bile pripravljene pomagati z dodatnimi količinami odmerkov (izven per capita ključa), da bi lahko do konca junija dosegle vsaj 45% precepljenost. Vendar pa se je slovenska vlada odločila, da skupaj z Avstrijo in Češko (vse imajo konzervativne predsednike vlad) temu nasprotujejo. Zaradi tega je ostalim članicam EU “počil film” in so to trojko “nesolidarnih držav” postavili na stran oziroma izločili iz dogovora. Koalicija preostalih 24 držav EU se je nato brez trojke nesolidarnih dogovorila za mehanizem “solidarnosti”, ki bo petim državam članicam (Estoniji, Latviji, Hrvaški, Slovaški in Bolgariji) zagotovil 2.85 milijona dodatnih odmerkov cepiva Pfizer/BioNTech. Spodaj je zapis o tem v Financial Timesu.

Najprej me je bilo sram, da me je naš aktualni predsednik vlade postavil v druščino držav, s katero nikoli nismo imeli nič skupnega (onstran železne zavese). Zadnje mesece me je sram, ker nas predsednik vlade s svojim nespodobnim komuniciranjem sramoti po vsem svetu in ker je tako zelo oblatil ugled države, ki smo ga vsi z našim delom in zgledom, sploh pa naši amabasadorji iz športa, znanosti in kulture, tri desetletja mukoma gradili. S to potezo sebičnosti pa je prestopil še rubikon humanosti in mednarodne solidarnosti.

Res nisem pričakoval, da me bo kdaj moralo biti sram tega, da sem Slovenec.

Nadaljujte z branjem→

Stanko Štrajn

Spomin na stopetdeseto obletnico Pariške komune je poleg Damijanovega bloga obeležila tudi Studia humanitatis z izdajo Marxove Državljanske vojne v Franciji. Gre za besedilo poslanice Generalnega sveta Internacionale, v kateri je Karl Marx sicer ideološko nabit tekst napolnil z natančnim prikazom dogajanja v Parizu od ustanovitve do propada Pariške komune – v zgodovini prvega poizkusa uporabe oblasti za vzpostavitev humane človeške družbe.

V spremni študiji prof. Dr. Božidar Debenjak opredeli pomen in vrednost besedila poslanice Prve internacionale kot mednarodne organizacije proletariata, v kateri je jasno obrazloženo, kaj in zakaj se je v tem uporu francoskega ljudstva zoper tiranijo zgodilo. Predvsem pa nam tekst daje odgovor, kaj in kako storiti, da bi nekoč  v družbi cilje Pariške komune udejanili v družbenem redu in bi ideje Pariške komune prerastle v družbeno prakso.

Nadaljujte z branjem→

Zgodba glede odpovedi dodatnim količinam cepiva Pfizer/BioNTech, katerim se je decembra odpovedala slovenska vlada, dobiva vedno jasnejše obrise. Po zadnjih podatkih, je bila Slovenija ena izmed šestih držav, ki se je odpovedala možnosti dodatnih dobav Pfizerjevega cepiva v drugem četrtletju letos (odpovedale so se tudi Bolgarija, Hrvaška, Estonija, Latvija in Slovaška). Slovenska vlada naj bi se odpovedala skoraj 20% cepiva (dobrih 200,000 odmerkov). Seveda računajoč na cenejše cepivo AstraZeneca (AZ), kar pa se je kmalu pokazalo kot zelo slaba stava, saj je, prvič, AZ po zadnjih podatkih dobavila le četrtino pogodbeno dogovorjenih količin, in drugič, ker je zaradi zapletov z nezaželjenimi stranskimi učinki prišlo dvakrat do zaustavitve cepljenja z AZ in vprašanje je, ali bodo države nadaljevale s splošnim cepljenjem prebivalstva s tem cepivom.

Vir: Nikos Chrysoloras

Nadaljujte z branjem→

Aleksander Mervar, direktor sistemskega operaterja ELES in strokovnjak z najbrž najbolj celovitim pogledom na slovensko energetiko, je podal 8 zelo dobrih predlogov, kako naj se slovenska energetika pripravi na obdobje, ko bomo prenehali s kurjenjem premoga za poganjanje TEŠ 6. Jaz bi sicer k temu dodal še 3 ali 4 predloge, vendar počakajmo, da naša strkovna skupina konča z delom in da predloge uradno predstavimo.

1. Jedrska elektrarna Krško naj čim prej pridobi okoljevarstveno soglasje za obratovanje do leta 2043.

2. Pri naložbi v JEK 2 se je treba čim prej lotiti izdelave projektne dokumentacije, pridobivanja soglasij, tudi izbire morebitnega strateškega partnerja, izdelave finančne konstrukcije in drugih opravil.

3. Končno odločitev o JEK 2 je treba sprejeti najkasneje leta 2025 ali 2026.

4. Leta 2026 bo bolj znano, ali so tehnologije za pretvorbo presežkov elektrike v plin in sistemi hranjenja tehnično učinkoviti in poslovno sprejemljivi. »Če bodo sprejemljivi, lahko nastane konflikt med zagovorniki obnovljivih virov energije in zagovorniki jedrske energije.«

5. Pri današnjih tehnologijah lahko slovenski elektroenergetski sistem sprejme do tisoč megavatov obnovljivih virov.

6. Takoj se je treba odločiti za postavitev 250 megavatov plinskih turbin open cycle za potrebe sistemske rezerve. V Sloveniji potrebujemo za okoli 600 ali 650 megavatov strateških rezerv, imamo pa jih okoli 400 megavatov.

7. TEŠ naj obratuje, dokler lahko Premogovnik Velenje zagotavlja zadostne količine lignita po ceni, ki ni višja od 3,2 oziroma 3,4 evra za gigajoul, in dokler izguba TEŠ ne presega prihodkov podnebnega sklada od ogljičnih kuponov. Slovenski delež nizkoogljične proizvodnje električne energije ne sme biti nižji od evropskega povprečja.

8. Takoj je treba pripraviti zakon o postopnem zapiranju Premogovnika Velenje.

Vir: Finance

Brane Lučovnik in Jože P. Damijan

V prejšnjem letu so posamezniki, sindikat pilotov in vsaj dve manjši letalski družbi Ministrstvu za gospodarstvo, razvoj in tehnologijo ter Ministrstvu za infrastrukturo predstavili ali celo predali poslovne plane za oživitev slovenske letalske družbe, ki bi spet povezala ljubljansko letališče s podobnimi destinacijami, kot je to bilo v času Adrie Airways. Zaradi različnih vzrokov, največ pa zaradi epidemije, so se ti pogovori po nekaj sestankih končali brez rezultatov.

Predlagani so bili tudi različni načini lastništva nove letalske družbe, v vsaj dveh primerih pa je šlo za kombinacijo privatnega in državnega lastništva. Namen privatnih lastnikov je bil v obeh primerih, da poskrbijo za organizacijo podjetja in zadostijo vsem zahtevam evropske in slovenske agencije za pridobitev dovoljena za operativno komercialno letenje, RS pa naj bi bila garant za leasing letal in za pokrivanje izgube (kar je neizogibno) v prvih nekaj letih delovanja. Predlagana tipa letal sta bila Bombardier CRJ 900, ki jih je Adria imela v svoji floti, in Embraer EMB 145. Prvi s 86 sedeži in drugi s 50 sedeži.

A država je raje našla drugo rešitev in je v slovenski načrt za okrevanje in odpornost, ki naj bo podlaga za črpanje evropskih sredstev za okrevanje gospodarstva, predvidela več kot 70 milijonov evrov za ustanovitev nacionalnega letalskega prevoznika. Po pričakovanju je bilo to zavrnjeno. Načrt za okrevanje in odpornost ni namenjen za tovrstne projekte, niti za gradnjo cest, umetnih otokov in zabavišč. Česar pa v naši vladi trmasto nočejo razumeti. Hkrati pa Evropska komisija iz konkurenčnih razlogov ne bo podprla državne pomoči iz skupne malhe za projekte, ki bi ogrožali konkurenco večjih letalskih igralcev v Evropi. Evropsko komisijo zanima konkurenca na skupnem evropskem trgu, torej veliki igralci, ne pa interesi posameznih manjših držav ali njihovih subjektov.

Nadaljujte z branjem→

Še enkrat objavljam moj komentar izpred dveh mesecev o nesmiselnosti vladnih ukrepov glede zapiranja šol in storitvenih dejavnosti, saj zaprtje obojega (oziroma eratično odpiranje in zapiranje slednjih) med oktobrom lani in koncem januarja letos ni imelo vpliva na dinamiko epidemije. Tudi danes se kaže, da odprtje šol nima vpliva na dinamiko epidemije (to, da šol niso vir okužb, so danes priznali tudi v vrhu vladne strokovne skupine). Tudi izvajanje servisnih dejavnosti, odprtje tehničnih trgovin ni povezano z dinamiko epidemije (ni prišlo do novih izbruhov po njihovem odprtju pred mesecem in pol). Prav tako ukinitev prepovedi gibanja med regijami in občinami iz sredine februarja ni vplivala na dinamiko epidemije. In v čem je logika, da za 3 dni zapremo ljudi v občine, jih odpremo za en dan in nato spet zapremo za 7 dni, ko pa so itak vsi lokali in hoteli zaprti in kot pravi Logarjeva: “druženje znotraj dveh družin (to je pet odraslih oseb in otroci) kljub vsemu ne predstavlja tako velikega tveganja, da bi bilo to treba absolutno preprečiti“? V čem je logika ponovne uvedbe nošenja mask na prostem, za katere strokovnjaki pravijo, da so na prostem nepotrebne, ker so razdalje med ljudmi večje in ker se virus širi predvsem preko ultralahkih aerosolov, ki jih veter zunaj hitro razpiha?

Kar pa je lahko vplivalo na dinamiko epidemije, je vnos virusa od zunaj. Nekdo je moral prinesti britanski sev in druge seve v Slovenijo. Problem je, ker se na meji ne izvaja dosledna kontrola glede okužbe (negativni PCR test) oziroma cepljenosti za delovne migrante in Slovence, ki se vračajo iz tujine. Zanimivo pa je, da vlada z novimi ukrepi ni poostrila nadzora nad potencialnim vnosom virusa od zunaj, pač pa preprečuje, da Slovenci potujemo v tujino. Prav tako je zanimivo, da vlada noče prepoznati, da se virus lahko širi znotraj delovnih organizacij, ki so bile ves čas odprte (industrija, gradbeništvo, kritična infrastruktura), in zakaj tam (1) ne zahteva strožjih varnostnih protokolov in (2) uvede enotne ureditve bolniškega nadomestila ne glede na mesto okužbe.

Zakaj torej vlada uvaja povsem enake ukrepe delnega lockdowna, ki se niso obnesli v štirih mesecih pol (med oktobrom lani in januarjem/februarjem letos), ne zaostri pa kontrole vnosa virusa v državo in se ne loti urejanja preprečevanja širjenja virusov v odprtih dejavnostih? Odgovor se morda skriva v naslovu: Vedno znova početi isto in pričakovati drugačne rezultate = definicija norosti, morda pa preprosto v želji po ohranitvi represije.

Če že vlada uvaja lockdown, naj bo popoln, kratek in brez izjem. Ne pa nekaj, kar ni ne tič, ne miš in kar dokazano ne deluje.

Nadaljujte z branjem→

V začetku januarja, ko se je tudi pri nas začelo množično cepljenje proti Covid-19, je bilo v strokovni sferi precej diskusij na temo optimalne strategije cepljenja. Z ozirom na zelo omejeno dostopnost cepiva in potrebnost skrbnega doziranja je bila ključna dilema: cepiti najbolj ranljive skupine ljudi tudi z drugo dozo cepiva ali pa to dozo nameniti ostalim posameznikom in tako doseči čim večjo precepljenost prebivalstva?

Tim Harford je januarja v Financial Timesu to dilemo plastično opisal z metaforo razlike med kolesom in avtom. Pri kolesu potrebuješ obe kolesi, da se lahko pelješ, pri avtu pa raje vidiš, če imajo ponoči vsi avti prižgano vsaj eno luč, kot da imajo nekateri dve, drugi pa nobene. Na prvi pogled groba metafora, vendar dobro ponazori logiko dileme. Če se virus močno razširi, (dvakrat) cepljena pa bo zgolj ozka skupina ljudi, bomo efektivno praktično vsi vozili v temi.

Nadaljujte z branjem→

V pomoč predsedniku vlade, ki se tako nesebično trudi slovenske fraze približati svetu. Brecelj in Volarič pomagata s prevodom v nemščino. Če kaj pomaga…

Must watch / must listen