Bine Kordež

Pred dnevi so bili objavljeni podatki o rasti BDP Slovenije v II. kvartalu letošnjega leta in s 16,3-odstotno rastjo na lanski drugi kvartal smo dosegli eno višjih rasti v Evropski Uniji. A primerjava z lanskim letom pravzaprav ne pove veliko, ker je ta podatek odvisen tudi od velikosti lanskega zmanjšanja gospodarske aktivnosti. Zaradi tega je letos smiselno spremljati predvsem primerjave z “normalnim” letom 2019 in le-ti indeksi pokažejo realno vrednost letošnjega ustvarjanja BDP, pa tudi npr. proračuna ali gibanja plač.

BDP Slovenije je bil realno tako v drugem kvartalu za 3,5 % višji od BDP v istem obdobju leta 2019, upoštevaje celotno prvo polletje pa je višji za 2,0 %. To so vsekakor razveseljivi podatki, saj kažejo, da smo letos dejansko že presegli predkrizno raven s stališča ustvarjanja nove vrednosti v družbi. V primerjavi s prejšnjo krizo so ta gibanja pomembno drugačna, saj je takrat trajalo kar deset let, da smo ujeli rezultate iz leta 2008, tokrat pa je izpadlo samo eno leto. Že takoj na začetku je seveda potrebno poudariti, da gre pretežni del zaslug za tako hitro vrnitev na nekdanjo raven, pomembno spremenjena mednarodna in tudi domača ekonomska politika. Ta je z visoko finančno podporo (fiskalno in monetarno) omogočila, da tokrat ni prišlo do upada dohodkov prebivalstva. Države so vložile vse napore (beri: sposojena sredstva) v pospešitev gospodarske aktivnosti. Pred desetimi leti s(m)o namreč rešitev videli predvsem v “zategovanju pasu” (beri: varčevanju), kar se je kasneje izkazalo, da takšna politika vodi bolj v zategovanju vratu.

Nadaljujte z branjem→

Tale zapis z Yanisom Varoufakisom v Der Spieglu, katerega povod je nemška izdaja Varoufakisovega romana “Another now”, je res smrtonosen. Ne samo, da ni uravnotežen, ampak je absolutno enostranski. Avtor zapisa je Varoufakisa pričakal na nož. Njegovo epizodo v politiki leta 2015 je označil kot utopično, njegov politični aktivizem po tem (stranki MeRA25 in DiEM25) pa kot luzerska projekta (3.44% na grških volitvah in 0.3% na evropskih volitvah). Avtor pač očitno iz dna srca ne mara ne Varoufakisa in ne levosredinske opcije. Ti oznaki sta karakteristični za ta zapis:

In hindsight, the euphoria surrounding Varoufakis at the time is almost incomprehensible. From the very beginning, he was out of his depth. He catastrophically overestimated himself and his influence, and almost nothing remained behind politically once he was gone. But the image of the Greek David fighting against the German Goliath, embodied at the time by the rock-hard German Finance Minister Wolfgang Schäuble, was branded into the collective European memory. The ascetic-seeming economist Varoufakis really did embody the hope – for a few weeks, at least – that a single, courageous Greek heart could prove stronger than all of Europe’s banks together. And since then, he has embodied the crushing of those hopes.

…

His book, on the other hand, illustrates that not just he, but also the entire political left, has no vision for the future that can excite anybody. In Germany, too, the left side of the spectrum has become bogged down in the gender debate and reliving past social welfare battles. The left used to derive its energy from the promise of a better world for the many. Today, though, it can’t even describe that world, much less achieve it. How nice it would have been had Varoufakis been able to provide an escape.

Nadaljujte z branjem→

IMF je izdal zelo dober zbornik “No time to waste” na temo reševanja podnebne krize, ki se je iz desetletnih postopnih sprememb sprevrgla v urgentno stanje. Vendar je ob ustreznem in hitrem ukrepanju vseh vlad kriza rešljiva. Zapremo termoelektrarne na premog, preklopimo na jedrsko energijo in kot dodatek proizvajamo energijo še na sonce in veter, zmanjšamo izpuste v transportu, izboljšamo energetsko učinkovitost v proizvodnji in potrošnji, energetsko saniramo vse stavbe. Potrebni so le odločnost za ukrepanje, uveljavitev jasnega regulatornega okvira glede omejevanja izpustov, preusmeritev javnih investicij v zeleno in digitalno preobrazbo in spodbujanje zasebnih investicij v energetsko učinkovitost in tehnološko preobrazbo.

In Ernest Hemingway’s novel The Sun Also Rises, a character is asked how he went bankrupt. “Two ways,” he answers. “Gradually, then suddenly.”

It’s the same with climate change. The damage is becoming less and less gradual, and unless we take action, the world could suddenly reach an irreversible tipping point.

We now know the problem is much worse than we once thought. It requires not incremental change, but radical overhaul—roughly halving carbon emissions each decade through 2050. Getting there demands that we rapidly shift to renewables, build new electricity networks, increase energy efficiency, and embrace low-carbon transport. Cheaper renewable energy and technology advances make the move from carbon affordable and feasible.

This special issue on climate, in partnership with the UN Climate Change Conference (COP26), brings together a diverse range of voices from academics, policymakers, the private sector, and youth activists. It focuses on the urgent need for climate action and for different, mutually supportive climate policies.

Nadaljujte z branjem→

Končno spet en normalen komad big foot starih mam. Izvrsten.

Ena najbolj impresivnih prezentacij o revščini in slabih izbirah, ki iz tega izhajajo, ter o temeljnem dohodku kot rešitvi problema (seveda v državah brez kompleksnega in delujočega sistema socialnih transferjev, kot ga imamo v Sloveniji in mnogih najbolj razvitih evropskih državah). Zelo priporočam!

Darijan Košir v odličnem komentarju v Dnevniku piše o tem, da cepljenja nismo zavozili, ker ne maramo Janše, ampak da je zavozil Janša, ker za razliko od Macrona ni razumel, za kaj pri reševanju epidemije gre:

V Franciji se skratka lahko odločiš, da ostaneš necepljen, a s tem tvegaš skorajda popolno socialno izolacijo: družiš se lahko samo še s svojimi somišljeniki doma ali na kakšnem res široko odprtem prostoru. Prebivalci so to dojeli. V Franciji so moje covidno potrdilo v desetih dneh skenirali najmanj 50-krat, v Sloveniji in na Hrvaškem mi ga ni bilo treba v obeh poletnih mesecih pokazati niti enkrat. Bruseljski Politico je ta teden Macronovo strategijo označil za popolno zmago in kandidatu za ponovno izvolitev v Elizej so v četrtek v vplivnem časopisu Les Echos izmerili rekordno javnomnenjsko podporo.

In v Sloveniji? V naši »cepilni strategiji« ne le da ne najdemo ničesar, kar bi namigovalo na macronovske ukrepe izven klasičnih okvirov; tam ne najdemo ne cilja kampanje ne metod, kako do njega priti. Ni bilo strategije ne v prvem ne v nobenem drugem valu, tudi na začetku šolskega leta ne, ko je bil za to najbolj primeren čas. Vse skupaj je zgolj nepopisna politična improvizacija. Nismo zavozili, ker ne maramo Janše. Zavozil je Janša, ker ni razumel, za kaj pri reševanju epidemije gre.

Tule bi jaz zadevo nekoliko dopolnil z dvema zadevama. Prvič, možno je sicer, da je Janša tako drugi val epidemije kot sedaj začetek šolskega leta in cepljenje tako zelo zavozil, ker sta pač tako on kot njegova vladna ekipa strateško in operativno nesposobna. Ne razumejo in ne znajo. Vendar pa, drugič, dvomim, da je zadevo mogoče odpraviti zgolj s sklicevanjem na nerazumevanje reševanja epidemije in operativno nesposobnost, pač pa je v ozadju drugačen fokus našega predsednika vlade. Kot običajno so mu takšne izredne razmere zgolj dimna zavesa, za katero lahko uresničuje svojo dejansko agendo. To pa je kapitaliziranje situacije za bogatenje in financiranje svoje mreže, da lahko vzdržuje svojo moč. Bolj verjetno je, da je Janša namerno zavozil tako drugi val epidemije s skoraj 4,500 mrtvih kot cepljenje, da bi se epidemija nadaljevala in s tem “poslovne priložnosti”. Če ne bi bilo epidemije, bi si jo Janša moral izmisliti. V normalnih razmerah takšnih “stoletnih poslovnih priložnosti” ni.

Nadaljujte z branjem→

Odvetnik in pisec Dino Bauk je pred dvema dnevoma objavil izjemno zanimivo razpravo o tem, zakaj posamezniki v primeru nalezljivih bolezni ne morejo imeti absolutne pravice do svobodne odločitve glede (ne)cepljenja. Njihova odločitev ima namreč širše družbene posledice na javno zdravje, saj s svojo odločitvijo vplivajo na možnost širjenja nalezljivih bolezni, kar lahko povzroči škodo drugim posameznikom ter celotni družbi. Pravico posameznika do svobodne odločitve glede cepljenja je torej v luči epidemije treba tehtati glede na širše družbene posledice te odločitve. Pri tem pa so ustava in zakon o nalezljivih boleznih ter sodna praksa zelo jasni – zagotavljanje javnega zdravja ima prednost.

Spodaj je nekaj najbolj zanimivih pasusov iz Baukove razprave.

Preden se potopimo v drobovje slovenskega pravnega reda, naredimo še en ovinek v nam bolj sorodno državo, kot je Velika Britanija – na Češko. Tam je pred leti državljan Pavel Vavrička s somišljeniki na Evropsko sodišče za človekove pravice (očitno globoko pod vtisom prehoda iz kolektivističnega socialističnega družbenega reda v neoliberalno individualističnega) vložil tožbo zoper svojo državo, ker jim ta nalaga obveznost cepljenja otrok zoper nevarne nalezljive bolezni. Za opustitev te dolžnosti pa jih tudi sankcionira.

Države v odnosu do posameznikov nimajo samo negativnih obveznosti, torej vzdržati se poseganja v njihove svobode in pravice, pač pa imajo do svojih državljanov tudi pozitivne obveznosti, med katerimi je zagotavljanje zdravja zagotovo ena izmed temeljnih.

Evropsko sodišče za človekove pravice jim je letos, na vrhuncu drugega vala pandemije, tožbo zavrnilo kot neutemeljeno. V obrazložitvi navedene sodbe najdemo tudi zelo pomemben pasus, v katerem evropsko sodišče pojasnjuje, da je bilo obvezno cepljenje na Češkem vzpostavljeno kot odgovor na perečo družbeno potrebo po zadostni precepljenosti prebivalstva, pri kateri se nevarne nalezljive bolezni več ne pojavljajo in ne širijo. Češka oblast je bila po ustavi zavezana doseči takšno precepljenost in s tem zagotoviti državljanom zdravo življenjsko okolje.

Evropsko sodišče je še ugotovilo, da češka država ustrezno visoke precepljenosti prebivalstva ne more zagotoviti drugače kot tako, da je cepljenje določeno kot obvezno in ne zgolj s priporočilom oziroma pozivom k prostovoljnemu cepljenju. V povzetem delu obrazložitve sodbe nas torej Evropsko sodišče opomni, da države v odnosu do posameznikov nimajo samo negativnih obveznosti, torej vzdržati se poseganja v njihove svobode in pravice, pač pa imajo do svojih državljanov tudi pozitivne obveznosti, med katerimi je zagotavljanje zdravja oziroma zdravega življenjskega okolja zagotovo ena izmed temeljnih.

Nadaljujte z branjem→

Po podatkih SURS se je BDP v drugem četrtletju 2021 na letni ravni povečal za 16.3 %. Po desezoniranih podatkih je bil BDP v primerjavi z istim obdobjem 2020 višji za 15.7 %, v primerjavi s prvim četrtletjem 2021 pa za 1.9 %. Podobno rast beležijo tudi druge EU države. Vendar pa preden politiki odprejo šampanjce poglejmo, kaj ta rast pomeni glede na predkrizno leto 2019 in ali smo že prilezli iz koronske luknje.

Za pravilno medčasovno primerjavo je originalne podatke potrebno očistiti vplivov sezone in razlik v koledarju ter seveda sprememb cen. V spodnji sliki primerjam četrtletne BDP po stalnih cenah (iz 2010) ter nato primerjam, za koliko je letošnji četrtletni BDP višji kot v predkriznem letu 2019. Kot je razvidno, je bil že BDP v letošnjem prvem četrtletju (Q1) za 0.3% večji kot v Q1 2019, v drugem četrtletju (Q2) pa je za 273 mio evrov oziroma za 2.5% višji kot v Q2 2019.

Nadaljujte z branjem→

Pankrti so imeli znan komad, katere refren je šel tako: “…za železno zaveso stare babe pulijo rdečo peso” (album Državni ljubimci, 1982). No, 40 let kasneje bi se moderna različica tega refrena glasila “…za železno zaveso se mlada starina noče cepiti“. Če pogledate na zemljevid EU po precepljenosti proti Covid-19 na dan 30.8.2021 (vir: ECDC), boste videli jasno železno zaveso med nekdanjo zahodno in in vzhodno Evropo. Zahodno od nekdanje železne zavese so države temno zelene (nadpovprečna precepljenost), vzhodno od nje pa svetlo zelene (podpovprečna precepljenost).

Nadaljujte z branjem→