Bine Kordež

Pred dnevi so bili objavljeni podatki o rasti BDP Slovenije v II. kvartalu letošnjega leta in s 16,3-odstotno rastjo na lanski drugi kvartal smo dosegli eno višjih rasti v Evropski Uniji. A primerjava z lanskim letom pravzaprav ne pove veliko, ker je ta podatek odvisen tudi od velikosti lanskega zmanjšanja gospodarske aktivnosti. Zaradi tega je letos smiselno spremljati predvsem primerjave z “normalnim” letom 2019 in le-ti indeksi pokažejo realno vrednost letošnjega ustvarjanja BDP, pa tudi npr. proračuna ali gibanja plač.

BDP Slovenije je bil realno tako v drugem kvartalu za 3,5 % višji od BDP v istem obdobju leta 2019, upoštevaje celotno prvo polletje pa je višji za 2,0 %. To so vsekakor razveseljivi podatki, saj kažejo, da smo letos dejansko že presegli predkrizno raven s stališča ustvarjanja nove vrednosti v družbi. V primerjavi s prejšnjo krizo so ta gibanja pomembno drugačna, saj je takrat trajalo kar deset let, da smo ujeli rezultate iz leta 2008, tokrat pa je izpadlo samo eno leto. Že takoj na začetku je seveda potrebno poudariti, da gre pretežni del zaslug za tako hitro vrnitev na nekdanjo raven, pomembno spremenjena mednarodna in tudi domača ekonomska politika. Ta je z visoko finančno podporo (fiskalno in monetarno) omogočila, da tokrat ni prišlo do upada dohodkov prebivalstva. Države so vložile vse napore (beri: sposojena sredstva) v pospešitev gospodarske aktivnosti. Pred desetimi leti s(m)o namreč rešitev videli predvsem v “zategovanju pasu” (beri: varčevanju), kar se je kasneje izkazalo, da takšna politika vodi bolj v zategovanju vratu.

Omenjena 3,5-odstotna gospodarska rast v Sloveniji glede na leto 2019 je tudi skoraj najvišja v EU, saj je le še Estonija dosegla višji dvoletni odstotek[1], celotna EU pa je še vedno pod nivojem leta 2019 (2,6 % v prvem polletju). Nemčija je bila npr. v prvi polovici leta še vedno 3,7 % pod rezultati istega obdobja 2019 (samo v II. kvartalu 2,6 % izpod), Španija celo 7,1 % nižje. Španci so sicer v II. kvartalu dosegli najvišjo rast v EU (19,9 %), a so imeli lani 21,6 % upad. Navedeni podatki se nanašajo na originalne podatke o gibanju BDP. Izračun prilagojen na sezono in koledar pa kaže za Slovenjo nekoliko nižjo kvartalno rast (2,5 %). To pomeni, da smo sicer v II. kvartalu ustvarili 3,5 % večji BDP kot v 2019Q2, vendar z nekaj več delovnimi dnevi (urami). Toda, ker se dolgoročno spremljajo samo originalni podatki brez prilagoditve za število delovnih dni, je podatek o kvartalni  3,5-odstotni rasti verjetno bolj relevanten.

Seveda pa imajo ti, vsekakor ugodni  podatki za Slovenijo veliko ozadja, ki je verjetno prav tako zanimivo za razumevanje letošnjih gospodarskih uspehov. Pri tem bi se tudi pri vseh nadaljnjih primerjavah osredotočil predvsem na primerjavo z letom 2019, ker le to pokaže realno vrednost gospodarskih podatkov letošnjega leta.

Rast BDP običajno spremljamo po izdatkovni metodi, torej preko katere vrste potrošnje je bila dosežena. V medijih se je predvsem izpostavljalo, da letošnja rast temelji na povečani potrošnji gospodinjstev ter tudi izvoza, kar sicer drži če gledamo samo primerjavo na lansko leto. Če pa pogledamo dvoletno rast, pa vidimo, da sta tako potrošnja prebivalstva, pa tudi investicije in izvoz v prvem polletju letos približno enaka kot pred dvema letoma. BDP torej iz tega naslova niti ne beleži kake realne rasti na leto 2019 – čeprav je že dosežek, da smo dosegli leto 2019. Večina omenjene 3,5-odstotne rasti v II. kvartalu (oz. 2 % v polletju) glede na leto 2019 izhaja pravzaprav iz povečanja zalog. Visoko rast smo torej izkazali zaradi dodatne proizvodnje “na zalogo”, kar je sicer značilno za obdobja rasti (v kriznih obdobjih imamo obratno situacijo, ko je upad praviloma še večji, ker se porabijo zaloge).

Bolj zanimivi pa so podatki, če to rast pogledamo po vrstah dejavnosti, v katerih smo jo ustvarili. Večina rasti namreč izhaja iz povečanja dodane vrednosti v javnem sektorju. Dodano vrednost v javnem sektorju sestavljajo predvsem plače in ker so te v prvem polletju glede na leto 2019 porasle kar za četrtino, se je tudi celotni BDP povečal za omenjenih 2 % (oz. 3,5 % v drugem polletju). Obseg dodane vrednosti v gospodarstvu je bil torej približno enak kot v letu 2019 (pa še to zaradi povečanja zalog kot opisano v prejšnjem odstavku), podatek o rasti skupnega BDP pa pravzaprav temelji na visoki rasti plač v javnem sektorju. Vse to sicer relativizira doseženo gospodarsko uspešnost, a tudi v drugih državah rast BDP v veliki meri temelji na državni pomoči in zato so naši dosežki vseeno primerjalno boljši.

Poglejmo pa še nekoliko podrobneje, na čem temelji ta “ničelna” rast BDP v gospodarskem sektorju. Tu namreč pričakovano beležimo najvišjo rast v predelovalnih dejavnosti, ki v celotnem gospodarskem sektorju predstavlja približno tretjino. Obseg dodane vrednosti v industriji (v širšem smislu) se je letošnjem prvem polletju povečal kar za 5,4 % glede na leto 2019, kar kaže na močno okrevanje. Lahko ocenimo, da industrija zastoja sploh več ne čuti in raste kot da ga ni bilo (seveda kot celota, ker so seveda tudi industrije panoge, kjer so posledice epidemije bolj prisotne).

Vse ostalo gospodarstvo, označimo ga kot storitveni del, pa je še vedno pod nivojem leta 2019 (3 % nižji BDP v prvem polletju glede na isto obdobje leta 2019). A tudi tu so seveda razlike – večina izpada izhaja iz dejavnosti z oznako GHI (trgovina, promet in gostinstvo), medtem ko pri ostalih storitvenih dejavnostih beležimo prav tako večinoma manjši porast (finančne, zavarovalniške, informacijske, komunikacije dejavnosti, gradbeništvo…).

Če torej povzamemo, je letošnji realni porast BDP glede na zadnje “normalno” leto (2019) vsekakor ugoden in naša država je glede na druge države EU skoraj za največji odstotek presegla predkrizno raven. Ob tem pa vseeno ne smemo spregledati, da je ta rast v veliki meri posledica visoke rasti plač v javnem sektorju, na drugi strani pa tudi povečanja zalog v predelovalnih dejavnostih, kar se pač upošteva kot dodatno ustvarjen BDP. Povečanje plač v javnem sektorju se je seveda na drugi strani odrazilo tudi v visokem proračunskem primanjkljaju (zadolževanju) države, isti razlog pa je vplival tudi na visoko potrošnjo gospodinjstev in povečano gospodarsko aktivnost. Tudi porast teh dveh segmentov povečanega BDP torej temelji za državni pomoči – na subvenciji stroškov v gospodarstvu ter na transferjih prebivalstvu.

Politika državne pomoči in izplačil je bila sicer upravičena, saj bi se brez tega soočili s podobnim nadaljevanjem upadanja gospodarske aktivnosti kot v prejšnji krizi. Temu smo se tokrat izognili zaradi spremenjenih monetarnih in fiskalnih politik na nivoju celotne EU (in razvitejšega dela sveta) in posledično tudi v Sloveniji. K sreči smo prišli do spoznanja, da politika varčevanja, kar je bil moto prejšnjega reševanja krize, ni bila uspešna. Seveda je takšna politika povečala javni dolg, a to se je dogajalo tudi prejšnjič. Po letu 2008 smo proračunske izdatke sicer znižali (ZUJF), a se je posledično nižja potrošnja in gospodarska aktivnost odrazila  tudi v nižjih prilivih – tokrat pa je zaradi ustreznejših fiskalnih politik učinek obraten. Dodatni prispevek pa je dala tudi monetarna politika, da povečanje dolga k sreči ni tako obremenjujoče kot v letih po 2008.

Do sem so razmere kar nekako logične in tudi pričakovane. Vseeno pa preseneča letošnje visoko povečanje proračunskega primanjkljaja. Do julija ga je že za 2,2 milijardi eur in to ob celo višji gospodarski rasti kot v letu 2019 (takrat je bil do julija proračun “na ničli”, celotno leto pa smo zaključili z 225 milijoni eur plusa). Visok minus izhaja predvsem iz povečanih izdatkov države za plače, pokojnine in transferje, kar se je sicer posledično odrazilo tudi v višjih prihodkih proračuna (skoraj 7% na leto 2019), a so izdatki močno presegli to povečanje prilivov. Če je torej prišlo do večjih sprememb na omenjenih “rednih” prihodkih/izdatkih proračuna, pa se v dveh letih na žalost še ni nič spremenilo na črpanju EU sredstev in s tem povezanih investicijah. Kljub zaključevanju prejšnje finančne perspektive, smo tudi do julija letos (in lani) počrpali podoben obseg sredstev EU kot v 2019 in tudi podobno investirali. Lahko bi ocenili, da smo tudi kar malo zaspali in zanemarili koriščenje nepovratnih sredstev (upajmo, da bo v bodoče boljše).

Kot rečeno, je pomemben del k rasti BDP prispevala rast plač v javnem sektorju. Po podatkih nacionalnih računov so se izdatki za plače v javnem sektorju povečali za 22 % (zopet v dveh letih – kot velja za vse indekse v tekstu) in ta visoka rast je tudi prispevala večino porasta BDP tako v II. kvartalu kot v prvi polovici letošnjega leta glede na 2019. To se tudi približno ujema s podatki o povprečni rasti plač v javnem sektorju. Te so v letošnjem polletju glede na 2019 porasle za 26 %, od česar v zdravstvu kar 43 % (iz 2.200 na 3.200 eur bruto mesečno), v izobraževanju 19 %, v javni upravi 22 % (od tega vojska in policija 32 %).

Spremembe povprečnih plač v javnem sektorju so bile torej res visoke, medtem ko je bil v zasebnem sektorju v dveh letih porast okoli 10 % (po 5 % vsako leto)[2] Povprečna plača vseh zaposlenih pri pravnih osebah v Sloveniji je bila tako v prvem polletju 2021 za 14,6 % višja glede na 2019. Glede na obremenitve, posebno zdravstvenih delavcev, niti ni zadržkov do višje rasti v teh dejavnostih – bolj presenečajo informacije, kako naj bi npr. medicinske sestre in pomožno osebje še vedno  prejemali minimalne plače in odhajali iz te dejavnosti. Vsekakor bi bila dobrodošla podrobnejša analiza, kam se je vsa ta močno povečana masa za plače odlila. Torej, kako so se povečevale povprečne plače in izdatki za plače po posameznih delovnih mestih, da je bil na koncu rezultat skoraj polovično povečanje plač v dveh letih. Ob teh številkah zaposleni v zasebnem sektorju težje razumejo vsakodnevne informacije o nizkih plačah v zdravstvu. Povprečna bruto plača v zasebnem sektorju se je denimo povečala iz 1.650 eur (I. polletje 2019) na 1.920 eur letošnje polletje, v sektorju gostinstva npr. iz 1.200 na 1.250 eur.

Še bolj pa ob tem preseneča podatek o odlivih za plače v proračunu oz. v celotnih javnih financah. Vse javne blagajne (proračun, ZPIZ, ZZZS in občine) so namreč v letošnji prvi polovici leta namenile za plače kar 38 % več kot v enakem obdobju leta 2019. Torej še za dobrih deset odstotnih točk več, kot izhaja iz gibanja povprečnih plač v javnem sektorju. To pomeni, da omenjene rasti povprečnih plač ne zajemajo vseh izplačil zaposlenim in da so bili dejanski povprečni prejemki še višji. Koliko in v kateri dejavnosti, se iz bilanc javnih financ niti ne vidi. Je pa zanimivo, da je Zavod za zdravstveno zavarovanje (ZZZS) za plače v dveh letih namenil le deset odstotkov več, vsa ostala izplačila pa so šla neposredno iz proračuna, mimo blagajne ZZZS. Ker so na zdravstveni blagajni zaradi visokih plač predvsem javnega sektorja, visoki tudi prilivi iz prispevkov (blizu 14 %), je v tej blagajni konec julija kar 180 milijonov eur presežka. Na drugi strani pa je proračun namenil v javne zavode kar preko 50 % več sredstev za izplačilo plač in izkazal tak minus. Vse to kaže tudi na precejšnjo nepreglednost izplačil prejemkov v javnem sektorju ter tudi porušenje razmerij med javnimi blagajnami.

Dvoletna gospodarska rast (2 % v prvem polletju glede na 2019 oz. 3,5 % v drugem kvartalu) je bila torej nedvomno v Sloveniji zelo visoka glede na razmere in tudi glede na dosežke drugih držav. Uspeli smo že preseči predkrizno raven in kot kaže bodo do konca leta indeksi še nekaj višji. Na začetku teksta je podrobneje prikazano, kateri dejavniki in katera potrošnja/proizvodnja je največ prispevala k tej visoki rasti. A najbolj ključen podatek je vseeno v tem, da vsa rast temelji na dodatnem zadolževanju in proračunskem primanjkljaju. Država je najela denar, ga izplačala podjetjem in predvsem prebivalcem, le-ti pa so s povečano potrošnjo in že samimi višjimi plačami ustvarili tudi višji bruto domači proizvod kot v letu 2019. Ob teh podatkih nas lahko skrbi, da je država kljub visoki gospodarski rasti ustvarila tako velik proračunski primanjkljaj – lahko pa naredimo tudi zaključek, da je ta visoka rast predvsem posledica zadolževanja in da bi bili brez tega rezultati zelo slabi.[3]

Vsekakor je bila politika zadolževanja in pomoči upravičena in tudi nujna, saj bi sicer prišlo do še večje krize kot leta 2008, dobesedno do kolapsa. Takšno fiskalno politiko je dodatno omogočila tudi spremenjena monetarna politika in izkoristile so jo vse države v EU. Vseeno pa izjemno visoka (in kot spremljamo, tudi nepregledna) izplačila v javnem sektorju ter obseg vseh drugih državnih pomoči kažejo na velika tveganja in težave, s katerimi se bodo naše javne finance soočale v naslednjih letih. Kljub uspešnim izvoznim rezultatom, ko je prodaja na tuje že presegla dosežke leta 2019 (seveda tudi zaradi podobne državne pomoči v drugih državah) ter visoki domači potrošnji, proračun izkazuje do julija preko 2 milijardi eur minusa predvsem zaradi visokih izplačil plač, pokojnin ter drugih pomoči. Vemo namreč, da je vračanje na prejšnje nivoje izplačil zelo težko, na drugi strani pa nam tudi ugodni proračunski prihodki tega ne pokrivajo. Ob tem pa so na mizi še predlogi, kako bi davčne obremenitve dodatno znižali in proračunske prihodke znižali še za kako milijardo eur, kar se preprosto ne bo izšlo.

Kljub sicer zahtevnim razmeram je bil položaj finančnega ministra zadnje leto in pol na nek način najmanj obremenjujoč (imel je vedno popolnoma odprto blagajno za kakršnokoli višino izdatkov in primanjkljajev). Omenjene številke pa kažejo, da bo ponovna konsolidacija javnih financ v bodoče izjemno zahtevna. Razen – če se sprijaznimo s kako milijardo, dve ali tudi več evrov letnega primanjkljaja (in dodatnega zadolževanja).

[1] Na Irskem je bil sicer odstotek rasti še bistveno višji, 20,8 %, a njihov BDP je specifičen zaradi zajemanja raznih drugih dohodkov. Zaradi tega je tudi delež za plačila za zaposlene v BDP na Irskem pod 30 %, pri nas ali tudi npr. v Nemčiji pa okoli polovico. Če pogledamo nominalni porast samo dohodkov zaposlenih v BDP so ti na Irskem v letošnjem prvem polletju porasli le za 4 %, pri nas pa  za 10 %, kar vseeno kaže na našo višjo rast  realnega BDP.

[2] Za podoben odstotek so v dveh letih porasle tudi povprečne pokojnine (skupaj za 10 %, po 5 % letos in lani). Ker je bilo tudi malenkost več upokojencev (0,7 % v dveh letih) ter izplačani covid dodatki so se skupni izdatki za pokojnine v dveh letih povečali za 13,6 %, podobno kot so višji tudi prispevki za pokojninsko zavarovanje.

[3] Če bi pogledali z nominalnimi zneski (kot so tudi podatki o rasti plač in gibanju proračuna), je BDP v drugem polletju glede na 2019 sicer porastel celo za 6,1 % ali drugače, ustvarjeno je bilo 1,4 milijarde eur dodatnega BDP – a zato je država samo letos “pridelala”  2,2 milijarde eur primanjkljaja ter posledično povečanega dolga.