Zagotavljanje ustavnega cilja javnega zdravja ima prednost pred svobodo odločitve posameznikov glede cepljenja

Odvetnik in pisec Dino Bauk je pred dvema dnevoma objavil izjemno zanimivo razpravo o tem, zakaj posamezniki v primeru nalezljivih bolezni ne morejo imeti absolutne pravice do svobodne odločitve glede (ne)cepljenja. Njihova odločitev ima namreč širše družbene posledice na javno zdravje, saj s svojo odločitvijo vplivajo na možnost širjenja nalezljivih bolezni, kar lahko povzroči škodo drugim posameznikom ter celotni družbi. Pravico posameznika do svobodne odločitve glede cepljenja je torej v luči epidemije treba tehtati glede na širše družbene posledice te odločitve. Pri tem pa so ustava in zakon o nalezljivih boleznih ter sodna praksa zelo jasni – zagotavljanje javnega zdravja ima prednost.

Spodaj je nekaj najbolj zanimivih pasusov iz Baukove razprave.

Preden se potopimo v drobovje slovenskega pravnega reda, naredimo še en ovinek v nam bolj sorodno državo, kot je Velika Britanija – na Češko. Tam je pred leti državljan Pavel Vavrička s somišljeniki na Evropsko sodišče za človekove pravice (očitno globoko pod vtisom prehoda iz kolektivističnega socialističnega družbenega reda v neoliberalno individualističnega) vložil tožbo zoper svojo državo, ker jim ta nalaga obveznost cepljenja otrok zoper nevarne nalezljive bolezni. Za opustitev te dolžnosti pa jih tudi sankcionira.

Države v odnosu do posameznikov nimajo samo negativnih obveznosti, torej vzdržati se poseganja v njihove svobode in pravice, pač pa imajo do svojih državljanov tudi pozitivne obveznosti, med katerimi je zagotavljanje zdravja zagotovo ena izmed temeljnih.

Evropsko sodišče za človekove pravice jim je letos, na vrhuncu drugega vala pandemije, tožbo zavrnilo kot neutemeljeno. V obrazložitvi navedene sodbe najdemo tudi zelo pomemben pasus, v katerem evropsko sodišče pojasnjuje, da je bilo obvezno cepljenje na Češkem vzpostavljeno kot odgovor na perečo družbeno potrebo po zadostni precepljenosti prebivalstva, pri kateri se nevarne nalezljive bolezni več ne pojavljajo in ne širijo. Češka oblast je bila po ustavi zavezana doseči takšno precepljenost in s tem zagotoviti državljanom zdravo življenjsko okolje.

Evropsko sodišče je še ugotovilo, da češka država ustrezno visoke precepljenosti prebivalstva ne more zagotoviti drugače kot tako, da je cepljenje določeno kot obvezno in ne zgolj s priporočilom oziroma pozivom k prostovoljnemu cepljenju. V povzetem delu obrazložitve sodbe nas torej Evropsko sodišče opomni, da države v odnosu do posameznikov nimajo samo negativnih obveznosti, torej vzdržati se poseganja v njihove svobode in pravice, pač pa imajo do svojih državljanov tudi pozitivne obveznosti, med katerimi je zagotavljanje zdravja oziroma zdravega življenjskega okolja zagotovo ena izmed temeljnih.

Takšno pozitivno dolžnost države izrecno določa tudi slovenska ustava. V 72. členu (zdravo življenjsko okolje) v prvem odstavku najprej vzpostavi pravico vsakega posameznika do zdravega življenjskega okolja, v drugem pa določa, da je država tista, ki skrbi za uresničevanje te pravice. Ta ustavno določena pozitivna obveznost države je, v zvezi s preprečevanjem izbruha in širjenja nalezljivih bolezni, na zakonski ravni izpeljana v določbah Zakona o nalezljivih boleznih (ZNB). Ta v 10. členu našteva ukrepe za preprečevanje in obvladovanje nalezljivih bolezni (epidemiološke ukrepe), med katerimi je v 6. točki navedeno tudi cepljenje.

ZNB nato v prvi alinei prvega odstavka 22. člena določa, da je cepljenje obvezno proti davici, tetanusu, oslovskemu kašlju, otroški paralizi, ošpicam, mumpsu, rdečkam in hepatitisu B. Za aktualno razpravo o cepljenju zoper covid-19 pa je veliko bolj pomembna druga alineja istega člena, ki izrecno določa, da je cepljenje obvezno tudi proti steklini, rumeni mrzlici, trebušnemu tifusu, meningoencefalitisu, gripi, tuberkulozi in drugim nalezljivim boleznim (v to kategorijo sodi tudi covid-19), »če obstajajo epidemiološki razlogi in tako določa letni program cepljenja.«

ZNB torej v drugi alinei 22. člena določa, da mora državna oblast opredeliti cepljenje kot obveznost, kadar za to obstajajo epidemiološki razlogi. To pa pomeni, da bi morali – če bi hoteli resno ravnati znotraj postavljenega in veljavnega normativnega okvira –, nujno ugotoviti, ali so glede na vse okoliščine aktualne epidemije že nastopili epidemiološki razlogi, v katerih cepljenje postane obveznost in ne zgolj pravica oziroma možnost.

»Epidemiološki razlogi«,o katerih govori ZNB, so namreč pravni standard, ki ga je treba vsebinsko ugotavljati vsakič, ko za to nastopijo okoliščine. Vnaprejšnja in absolutna opustitev obveznega cepljenja kot epidemiološkega ukrepa zgolj zato, da bi tudi na tem področju zadostili neoliberalni mantri, da je zgolj vsak posameznik odgovoren zase in za svojo usodo, pa zagotovo že pomeni izstop iz veljavnega normativnega okvirja te države, ki smo ga povzeli zgoraj.

Država, oziroma njena izvršilna oblast, se namreč v slovenski zgodbi o cepljenju brez kakšnega koli tehtnega premisleka ni zgolj vnaprej odpovedala možnosti določitve obveznega cepljenja proti bolezni covid-19 in odločitev o cepljenju prepustila posamezniku. Ob tem se je na ravni lastnih ravnanj in izrekanj razbremenila še odgovornosti za obvladovanje in zajezitev epidemije ter jo, brez utemeljene pravne podlage, prenesla na vsakega izmed nas. Torej na posameznike in na ljudstvo kot celoto, ki pa samo od sebe in brez zapovedi zunanje avtoritete zelo verjetno ne bo zmoglo tiste najvišje stopnje kolektivnosti (80-odstotne ali višje), ki je potrebna za učinkovanje kateregakoli epidemiološkega ukrepa. In tudi cepljenja.

Navedeni odklon od normativne ureditve boja z epidemijo bi seveda lahko korigiralo ljudstvo kot kolektiv. In sicer tako, da bi se kljub prostovoljnosti cepila zadosti velika večina prebivalcev. S tem bi državljani naknadno »pokrpali« dejstvo, da država v tem primeru ni izpolnila svoje pozitivne dolžnosti. Oziroma: zadosti visoka stopnja precepljenosti bi bila lahko tudi rezultat nekih drugih, mehkejših prijemov države, s katerimi bi spodbudila dovolj velik odstotek državljanov, naj se cepijo. V tem primeru bi lahko na koncu ugotovili, da je država svojo pozitivno dolžnost izpolnila tudi brez uvedbe cepilne obveznosti. A zaenkrat ne kaže, da bi se to lahko zgodilo v dogledni prihodnosti.

Posamezniki smo se namreč znašli v situaciji, ko moramo sami in »svobodno« sprejeti odločitev za ali proti cepljenju. Popolnoma logično je, še zlasti v današnjem informacijskem okolju, da se določen delež prebivalstva ne bo odločil za cepljenje. Ta delež bo, vsaj tako kaže, zagotovo prevelik, da bi lahko dosegli zadostno oziroma želeno stopnjo precepljenosti. Že samo dejstvo prostovoljnosti cepljenja bo kljub razsežnosti epidemije namreč žal kar nekaj ljudem signaliziralo, da oblast ni prepričana bodisi o njegovi varnosti bodisi o učinkovitosti. V nasprotnem bi ga opredelila kot zakonsko obveznost, saj bi s tem nase v celoti prevzela tudi odgovornost: tako za izbiro cepiva kot tudi za morebitno škodo, ki bi jo zaradi cepljenja utrpelo zdravje nekaterih (redkih) posameznikov.

Nihče iz znanstvene skupnosti namreč ni nikoli trdil, da nova cepiva proti covidu-19 (ali katera koli druga) ne bodo imela tudi morebitnih neželenih učinkov; da torej pri posameznikih po cepljenju ne more priti do zdravstvenih težav. Ta možnost je nesporno dejstvo. Nekaj posameznikov bo morda res utrpelo škodo zaradi cepljenja, morda bo kdo celo umrl. To možnost na ravni normativne ureditve predvideva že Zakon o nalezljivih boleznih, ki v 53.a in 53.b členu določa, da ima vsaka oseba, ki ji je zaradi obveznega cepljenja nastala škoda na zdravju, ki se kaže v resnem in trajnem zmanjšanju življenjskih funkcij, pravico do odškodnine. Če pa je ta posledica smrt, imajo pravico do odškodnine njen zakonec (oziroma zunajzakonski partner), njeni otroci oziroma starši.

Bistveno je, da se naš pravni red glede cepiv prav nič ne spreneveda. Znanstveno dosledno jim ne pripisuje nikakršne čudodelnosti v smislu, da so absolutno in samo koristna in popolnoma nenevarna. Ne, na ravni posameznika so lahko škodljiva in imajo lahko tudi najhujše posledice. Toda cepiva so v primerih epidemije oziroma grozeče epidemije nalezljive bolezni predvidena kot obvezna preprosto zato, ker so njihove koristi za življenje in zdravje ljudi (seveda ob ustrezni precepljenosti) na ravni družbe kot celote bistveno večje kot tveganja za nastanek zdravstvenih težav, ki se izjemoma pojavijo pri cepljenju.

Tega zadnjega stavka se nisem domislil sam, ampak sem ga prepisal iz obrazložitve sodbe našega upravnega sodišča II U 41/2009, ki je, podobno kot zgoraj citirana sodba ESČP, zavrnilo očitke, da naj bi bilo obvezno cepljenje v nasprotju z ustavo:  »Koristi, ki jih prinaša obvezno cepljenje za zdravje posameznika in članov širše skupnosti, presegajo težo posledic posega v ustavne pravice posameznika in obvezno cepljenje, kot ga določa ZNB, ni prekomeren ukrep.« Ali kot je zapisalo Ustavno sodišče RS v sodbi U-I-127/01 iz leta 2004: »Korist, ki jo prinaša cepljenje za zdravje posameznika in celotne populacije, presega morebitno škodo, ki utegne nastati posameznikom zaradi stranskih pojavov cepljenja.«

Vir: Dino Bauk, Disenz

9 responses

  1. »Korist, ki jo prinaša cepljenje za zdravje posameznika in celotne populacije, presega morebitno škodo, ki utegne nastati posameznikom zaradi stranskih pojavov cepljenja.«

    Točno tako. Ampak,…ni cepljenje v vsakem primeru upravičeno in še manj uspešno.! Katastrofalnih napak v cepljenju je v zgodovini kolikor hočeš. Cepljenje ni samo po sebi nenevana benigna aktivnost. Ali kot je navedel ameriški CDC v obrambi v enem od primerov, ko je cepljeni tožil državo na, kot je primer v ZDA, “vaccine court”:

    “Vaccination is inherently unsafe”

    Zato je ključnega pomena temeljito, zanesljivo in transparentno ugotavljanje tki. “cost-benefit” cepljenja na nivoju države in rizika za posameznika. Zato je npr. Zakon o nalezljivih bolezni, do sprememb uveljavljenih s strani Janševe vlade po 4.9.2020, določal, da se radikalni ukrepi, kot so “lockdown”-i in omejevanje posameznikove svobode lahko uveljavljajo samo v primeru najhujših, tj, najbolj nevarnih in nalezljivih bolezni. Glej članek: Pripombe na spremembe Zakona o nalezljivih boleznih (ZNB C in ZNB D) na spletni strani Iniciativi slovenskih zdravnikov

    (https://www.slovenskizdravniki.si/pripombe-na-spremembe-zakona-o-nalezljivih-boleznih-znb-c-in-znb-d/)

    “ZNB C ter ZNB D dajeta oblastem zakonsko podlago za izvajanje medicinskega terorja nad prebivalstvom. Ta težnja je bila razvidna že pri odloku vlade, ki je začel veljati 4. 9. 2020, po katerem je bolezen Covid 19 uvrstila v prvo skupino nalezljivih bolezni, ki imajo poseben pravno formalni status. Uvrstitev bolezni v to skupino oblastem omogoča brezpogojno podreditev osebnih pravic posameznika interesu za zaščito zdravja skupnosti. To je bilo do marca 2020 dopustno le ob pojavu nalezljivih bolezni iz prve skupine nalezljivih bolezni z izjemno velikim številom hudo obolelih ter ekstremno visoko stopnjo smrtnosti (med 45 % in 100 %). V to skupino namreč sodijo kuga in hemoragične mrzlice, kot so Ebola, Marburg, Rumena mrzlica … Jasno je, da bolezen Covid 19 po nobenem od teh kriterijev ne sodi v to skupino nalezljivih bolezni, ki bi opravičevale tako hudo nesorazmerne ukrepe kot smo jim priča od marca 2020 (bodisi po obsegu, trajanju ali posegih v temeljne človekove pravice ter življenje samo).

    Dopolnitve ZNB legalizirajo oz. dajejo oblastem zakonski okvir za uvajanje ter neomejeno ohranjanje teh prekomernih in dolgotrajnih restriktivnih in destruktivnih ukrepov zaradi bolezni Covid 19, kot tudi za katerekoli druge nalezljive bolezni (tudi za navadne prehladne bolezni, s katerimi živimo že tisočletja), ki na noben način ne predstavljajo takšne grožnje za zdravje prebivalstva kot morebitni pojav nalezljive bolezni z izjemno veliko smrtnostjo.”

    Gornje ugotovitve imajo 2 posledici. Prvič Janševa vlade je z uvedbo lockdown-a, grobo kršila slovensko zakonodajo (ZNB) in temeljne človekove pravice iz Ustave in splošno sprejetih mednarodnih norm, kot so človekove pravice. Gre za jasen temelj interpelacije najmanj ministra za zdravstvo.

    Drugič, ukrepi niti od daleč niso imeli ustrezne znanstvene utemeljitve. Ukrepalo se je stihijsko, sledeč drugim, brez ustrezne utemljitve epidemiološke stroke, ki je bila načrtno utišana. Žal, infektologi niso in ne morejo biti zamenjava za epidemiologe.

    Ukrepalo se je na podlagi dvomljive informacijske podlage, ali če hočete zavestnega zavajanja. Tukaj gre prvič za uvedbo testiranja (PCR testi), ki sistematično povečuje število pozitivnih (“false positives”) kar je ugotovila vrsta sodišč v Evropi. Glej prelomno sodbo portugalskega vrhovnega sodišča z dne 11.11.2020, ki je ugotovilo nezakonitost karantene za 4 nemške državljane, ki so potovali z Azorov.

    “..medicinska diagnoza je akt medicine, ki jo lahko vrši samo kvalificiran zdravnik, ki za to nosi popolno odgovornost,…

    “Nihče ne more biti deklariran kot bolan ali kot zdravstveni riziko na osnovi zakona ali dekreta, niti kot rezultat avtomatičnega administrativnega postopka kot rezultata laboratorijskega testa..”

    “ če je oseba testirana s PCR označena kot pozitivna ob uporabi 35 ciklov ali višje, je verjetnost da je ta oseba inficirana <3%, in verjetnost, da je tak rezultat “false positive” je večja od 97%. (prevod MG)”

    Kako lahko nekomu odvzameš temeljne človeške pravice na osnovi testa, ki producira 97% "false positives" ?

    Kako lahko razglasiš epidemijo bolezni, kjer je na osnovi pozitivnega rezultata gornjega PCR testa, vsak, ki je umrl v 20 dneh (v Sloveniji , ponekod vse do 60 dni) avtomatično umrl zaradi Covid-19 ne glede na pridružene bolezni? Kje so zdravnikove ugotovitve, kje obdukcije ( te so v nekaterih državah v primeru Covid-19 celo izrecno prepovedane. Zakaj že?)

    Kako lahko nekomu vzameš temeljne človekove pravice, pri tem pa si sistematično in načrtno zanemaril vse alternativne možnosti preprečevanja (D3, Cink, Quercetin,…) in zdravljenja bolezni (Ivermectin, Hydrochloroquine,….), ki imajo vsaj tako učinkovitost kot cepljenje, če ne večjo (upoštevajoč da delujejo proti vsem sevom ), ob tem, da ni hudih stranskih učinkov, ni neznanih dolgoročnih efektov, da ne omenjamo posledic za proračun.

    Kako lahko nekomu vzameš temeljne človekove pravice, pri tem pa zanemariš mnenja vrhunskih svetovnih epidemiologov (Ioannides,..), ki jasno dokazujejo, da so lockdown-i nespešni.

    Kako lahko zahtevaš obvezno cepljenje za bolezen kjer v povprečju 50% prebivalstva ne zboli (ni niti pozitivna na PCR testu) ker ima pridobljeno imunost ("innate immunity"), 4/5 preostalih je asimptomatičnih (pozitivnih na PCR testu, vendar nimajo znakov bolezni), velika večina preostalih preživi bolezen in le majhen del (primerljiv s smrtnostjo in profilom gripe) umre. Kdaj so družbe kratile ljudem temeljne človeške svoboščine za bolezen katere statistična smrtnost je na nivoju gripe?

    Dino Bauk vsega tega ni upošteval. Trditve slovenskih "ekspertov" vzame "zdravo za gotovo", ne da bi razmišljal o pravnih varovalkah, ki so temelj vsakega res demokratičnega pravnega sistema. Gre za prazno teoretiziranje v abstraktnem pravnem vakumu.

  2. Umrlo je čez 4000 ljudi zaradi Covida-19, ne gre za nenevarno bolezen kot pišete. Najstarejši v DSO-jih, ki so jih okužili, so imeli smrtnost preko 10%. To je ogromen procent glede na dejstvo, da je ta virus izjemno nalezljiv. Tisti, ki nasprotujejo cepljenju iz katerigakoli razloga, filozofskega, verskega, ker so koga prepričali Facebook strokovnjaki, ki očitno vedo več od znanstvenikov, čeprav se dejansko ukvarjajo z urejanjem pričesk; ne upoštevajo te resnice.

    • Glede na rezultate obdukcij (pa je vseeno kje po svetu se jih dela) je maksimalno 20% tistih, ki se jih navaja za umrle od Covid-19 res umrlo zaradi kot Covid-19. Vsi ostali so umrli s Covid-19-om in ne od Covid-a.

      Razlika je najmanj 1 proti 5, kar je ogromno. Poleg tega je potrebno upoštevati starost umrlih. Več kot polovica umrlih pri nas je starejših od 85 let (gljej Covid sledilnik),, povprečna življenska doba v Sloveniji pa je 79 let.

      Povprečna starost umrlih je v večini zahodnih držav nad 80 let in je enaka ali večja od povprečne starosti ob smrti.

      V zahodnih državah predstavljajo oskrbovanci v domovih ostarelih 30-60% vseh smrti (v nekaterih državah ZDA in Canadi do 80%, na Švedskem 70%)

      Samo 5% umrlih nima pridruženih bolezni. V povprečju 3,6 (podatek CDC)

      Starost in rizični profil Covid-19 je primerljiv z normalno strukturo smrtnosti

      Presežne smrti na zahodu se gibljejo med 5 in 20% (niso vse zaradi Covid-19, nekatere so tudi zaradi ukrepov proti Covid)

      Nadpovprečno umirajo tudi temnopolti, migranti in revni (pridružene bolezni, dostop do zdravstvene oskrbe, ljudje, ki prihajajo iz toplih suhih področij, ki nimajo predhodne imunosti zaradi prebolenih grip in prehladov – tipični primer je somalska skupnost na Švedskem , ki je bila ena najbolj prizadetih).

      Kar se pa kritičnosti do cepljenja tiče ima marsikatero realno osnovo v vrsti cepljenj, ki so imela katastrofalne rezultate. Da omenim samo nekatere:

      2017 cepljenje s cepivom Denqvaxia francoske multinacionalke Sanofi na Filipinah proti mrzlici Denqua. Več tisoč žrtev med njimi več kot 500 otrok

      2009 cepljenje proti Svinjski gripi (N1H1). 120 milijonov cepljenih, 19 milijard stroškov, več kot 1500 otrok z narkolepsijo (100% invalidi)

      Kontaminacija več kot 80 milijonov američanov (koliko po vsem svet niti ne vemo) z XMRV virusom (Xenotropic Murine Leukemia Related Virus) ob cepljenju proti poliomelitus-u in kasneje proti MMR(measles, mumps, rubella – ošpice, mumps, rdečke). Virus je bil gojen na kulturi iz celic mišjih možganov ob katerem je prišlo do rekombinacije mišjega in človeškega virusa in posledične kontaminacije človeške DNA. Rezultat : raki, nevroimunske bolezni, avtoimunske bolezni v dolgih desetletjih po cepljenju, avtizem v naslednji generaciji)

      …in še bi lahko naštevali. Obstajajo še hujši primeri ob katerih se molči kot grob v strahu, da razkritja ne bi vodila do množičnega zavračanja cepljenja. Dostikrat s cepljenjem rešimo en problem, da bi ustvarili enega ali dva novega. Šele dolgotrajno testiranje lahko identificira in eliminira dolgotrajne efekte, ki jih, žal ni malo. Po 6 mesecih kot je trajalo preizkušanje mRNA in vektorskih cepiv proti Covid-19, ne moremo vedeti kakšni so dolgoročni efekti. Na žalost so že kratkoročni katastrofalni.

  3. Včasih so rekli: » Šparat je treba, pa naj stane kolikor hoče«.
    Danes je očitno popularni slogan: »Reševati je treba življenja, pa naj nas stane, kolikor življenj hoče«. V to kategorijo sodijo maske, lockdown ukrepi in nesrečna COVID cepiva.
    O tem je bilo že toliko napisanega, da nima smisla razpravljati … .
    Družbena histerija je očitno povzročila prav neverjeten upad sposobnosti dojemanja vzročno–posledičnih povezav v mozaiku dogajanj tekom COVID obdobja. Samo še kakšna taka »pametna« strategija nam manjka, pa bomo v srednjem veku:

    Res mi ni jasno, ali nihče ne gleda, kaj se dogaja po svetu? Od kod zagovornikom cepiva »za vsako ceno« ta suverenost?
    Izrael: Cepilno pilotska država z najvišjo stopnjo okužbe
    https://swprs.org/israel-highest-infection-rate-in-the-world/
    ZDA: Mati cepiva in svetovni farmacevt

    Indija: je ni več v medijih. Le zakaj?

  4. Prispevek je žal presenetljivo površen in po mojem tudi naiven. Nobenih zagotovil ni, da bo poškodovanim po stranskih učinkih cepljenja kdorkoli priskočil na pomoč. Pravna zaščita že, verjetno tudi iztožljiva, a verjetno ne pričakujete od teh ljudi, da se bodo spustili še v dolgotrajne sodne bitke. Mimogrede, tudi odločitev ustavnega sodišča iz leta 2004 je posledica tožbe staršev – avtor pozabi omeniti, da je imela vsaj eno koristno posledico – člene v ZNB o odškodninah.

    Fascinantno je tudi enoumje v znanosti. Drugačna mnenja, ki svarijo pred verjetno podcenjenimi frekvencami stranskih učinkov cepiv, preveliki pavšalnosti ocen procentov, ki zagotavljajo čredno imunost itd. – so zasmehovana, njihovi nosilci pa so v najboljšem primeru antivaxerji ali neoliberalci. Nad trenutnim nivojem diskurza sem izjemno razočaran.

    Ne dati državi in stroki prostih rok. Upravičenost cepljenja morata argumentirano dokazati in ovreči nasprotne argumente. To je sicer težja pot, a edina produktivna.

    • Maksimalna odškodnina v Sloveiji, ki je bila dosojena za 100% invalidnost je bila 70.000 evrov!!!

      Prekalkulirajte sami na naslednjem primeru. Imate perfektno zdravega sina, ki ima verjetnost, da bo umrl od Covid-19 manjšo od verjetnosti, da ga bo do smrti povozil avto.

      Sina cepite in tako kot že na stotine drugih mladih moških po svetu dobi miokarditis tj. priznan stranski efekt cepljenja z mRNA cepivi. Sin ima “srečo” ,sicer ne umre kot mnogi drugi, ampak ker je imunski sistem uničil celice, ki so proizvajale S spike protein, ki ga je tja zaneslo mRNA iz Pfizer-jevega cepiva (žal ta prehaja v limfni in krvni sistem, čeprav ne bi smel). Na žalost se srčne celice ne obnavljajo. Ko jih enkrat v imunski reakciji telo uniči, so šle za zmeraj. Vaš sin postane senca samega sebe, nihajoč med vedno ogrožajočim preostankom življenja in smrtjo.

      In za to vam država kot odškodnino plača maksimalo 70.000 evov!!!

      Ali ne bi bilo vseeno bolje malo počakati s cepljenjem vašega sina?

      Če verjamemo madžarskom podatkom, je umrljivost zaradi Pfizer-jeva cepiva 32 na 100.000. Kar pomeni, da je verjetnost, da boste umrli od Corminaty-ja (Pfizerjevega cepiva) večja od verjetnosti, da boste umrli zaradi Covid-19, če ste zdrav posameznik mlajši od 60 let.

  5. Za tiste, ki želijo kaj več, kot zgolj dnevno dozo manipulacij! Odličen (sicer malo daljši) esej, ki zelo lucidno opiše to, kar bi morali opisati skrbniki javnega zdravja.
    Julius Ruechel: Prodajalci kačjega olja in COVID-Zero con: klasična vaba in stikalo za vseživljenjske poživitvene odmerke (imunost kot storitev)
    Torej, potopimo se v fascinantni svet imunskega sistema, virusov in cepiv, plast za plastjo, da bi razblinili mite in lažna pričakovanja, ki so jih ustvarili lažni skrbniki javnega zdravja, farmacevtski lobisti in medijski manipulatorji. Kar se pokaže, ko se laži odstranijo, je presenetljivo in zaskrbljujoče.
    “Ko enkrat odstranite nemogoče, mora biti vse, kar ostane, pa naj bo še tako neverjetno, resnica.” – Sherlock Homes ” – Sir Arthur Conan Doyle.
    • Fantazija izkoreninjenja virusa
    • SARS: pravilo ali izjema?
    • Hitre mutacije: Fantazija obvladovanja imunitete črede
    • Fantazija pravočasnih odmerkov
    • Fantazija preprečevanja okužbe
    • Protitelesa, B-celice in T-celice: Zakaj imuniteta proti respiratornim virusom tako hitro zbledi
    • Proizvodnja nevarnih variant: mutacije virusa pod pogoji zapora – lekcije iz španske gripe 1918
    • ADE in Marekov učinek
    • Varnostne posodobitve protivirusne zaščite: navzkrižno reaktivna imuniteta s ponavljajočo se izpostavljenostjo
    • Ne tako nov virus: izbruh križarke ladje Diamond Princess je dokazal, da imamo navzkrižno reaktivno imuniteto
    • Mati ve najbolje: vitamin D, igranje v lužah in puloverji
    • Paradoks: Zakaj COVID-Zero naredi ljudi bolj ranljive za druge viruse
    • Uvedba imunosti kot storitve – poslovni model, ki temelji na naročnini za farmacevtsko industrijo (vedno je šlo za denar!)
    • Kako naprej, da se to ne bo več zgodilo?
    https://www.juliusruechel.com/2021/09/the-snake-oil-salesmen-and-covid-zero.html

    • Ivan,
      Morda bi to, da ni virusa oziroma da je zarota, poskušal pojasniti bolnikom na intenzivni in svojcem od 4,453 mrtvih z Covid do danes.

      Aja, če ponovim Marka, itak je bila večina starih in bi slejkoprej umrli po naravni poti?

      Kolkšen naval na bolnišnice, koliko hospitaliziranih, koliko intubiranih in koliko odpovedanih pregledov, koliko odpovedanih (nenujnih) operacij, koliko prepozno odkritih rakastih obolenj itd. je potrebno, da bomo lahko prepričani, da je virus Covid-19 realen in da je smrtno nevaren?

      Povej neko cifro, v % ali na 100,000 prebivalcev, pri kateri naj začnemo Covid resno jemati?

  6. Če bi jaz imel moč odločanja, bi stavil na pamet prebivalcev Slovenije:

    – PCT represijo bi ukinil, ker ne deluje in ne bo delovala (ali res imamo pravico siliti zdrave državljane v testiranje, obstaja celo famozni sklep o nedotakljivosti telesa zato poslancev ne smemo testirati na droge), enako niso delovali lanskoletni ukrepi
    – ukinil bi večino omejitev (bedasto, da lahko grem k maši brez PCT, ali na naročilnico v gostilno)
    – testiranje bi bilo brezplačno, testi bi bili na vsakem vogalu, nagovarjal bi ljudi k samotestiranju (seveda je to težko ob razglednicah iz Kube, nedelujočih respiratorjih, meni se kar milo stori, ko minister govori o solidarnosti)
    – brezplačno bi testiral na protitelesa, če imaš protitelesa, si bil v stiku z virusom
    – stroka naj pro in contra razpravlja o cepljenju (naslov, ki ga je podal Ivan je zanimiv, ampak google doktor Milan nima dovolj znanja, da bi lahko vse razumel) in tudi če poljuben XY širi nebuloze, ga ne bi žalil, ampak bi argumentirano odgovarjal
    – ponovno bi zagnal reklamno kampanjo za cepljenje (seveda bi zamenjal nekaj ljudi, ker so se izkazali za izjemno nesposobne in tu ne mislim informacijske pooblaščenke)
    – načrtno bi spremenil retoriko okoli zaščite cepljenja, ker stroka ne ve kako bo pozimi (če bomo cepljeni enako polnili bolnice, bo se še manj ljudi želelo cepiti, stroki bomo še manj zaupali …)
    – novinarske konference vodi PR služba, oziroma profesionalci (politikov sploh ne bi spustil pred mikrofone, stroko redko – še zdaj ne morem pozabiti Beovićeve in njenega flancanjo o južnih kulturah)

    Ampak dvomim, da bosta vrhovna epidemiologa Janez in Aleš to kdajkoli dojela, še zakonov niso sposobni spoštovat. Sta zasedena s 133. členom in ostalimi kaznovalnimi ukrepi (a se je kdo kdaj vprašal zakajo so okužbe podivjale v Črni, Železnikih, … in ne v LJ, kjer so protesti?). Ravno danes je Janez čivkal o 70% nezaupanju prebivalcev Slovenije v sodstvo, očitno je že pozabil, na referendum o vodah. Ni tolažba, da ima Madžarska več kot 3000 mrtvih na milijon.

    Švedi vseeno zmorejo. Mogoče razumejo, da v boju z virusom lahko zmagajo samo enotni. kaznovalna politika, žalitve, … ne zaležejo. Mogoče so tam drugače nagovorjeni (če se prav spomnim je na Švedskem zbolelo 500 otrok zaradi cepiva proti svinjski gripi).

    Virus SARS-CoV2 ni tako nevaren kot virus ebole, zato se ga moramo drugače lotiti. Pa še ta verjetno ne bi zadržal človeške sorte pred druženjem (na indexu so kakšni dve leti nazaj napisali dober članek o tem, da bi cepivo proti eboli bilo razvito takoj, če bi ta bolezen kosila v EU ali ZDA).

%d bloggers like this: