Članek v The Economistu, ki priznava, da sankcije proti Rusiji ne delujejo in da ne morejo delovati niti na srednji rok na pričakovan način, prinaša še dve zanimivi priznanji. Prvo je prostodušno priznanje, da – odkar je po Afganistanu in Iraku nekako ugasnil apetit zahodnih držav po vojaškem posredovanju oziroma bombardiranju neposlušnih držav – naj bi v novi doktrini sankcije služile kot bolj civiliziran mehanizem politike discipliniranja neposlušnih držav. Sankcije naj bi omogočale zahodnim državam izvrševati svojo moč prek trgovinskih, finančnih in tehnoloških kanalov, dokler gospodarstva ciljnih držav pač ne kolapsirajo. Drugače rečeno, sankcije omogočajo zahodnim državam, da brez bombardiranja uničijo gospodarstva držav, ki ne sledijo političnemu ali gospodarskemu modelu, kot so si ga zamislile ZDA. Kuba in Iran sta že desetletja predmet tega “civiliziranega waterboardanja“, Venezuela pa zadnji dve desetletji.

(Tukaj seveda izpuščam dejanske motive za uvedbo sankcij, ki se praktično skoraj vedno skrivajo v dejstvu, da ciljna država ni omogočila dostopa ameriškim korporacijam do njihovih naravnih resursov in trga. Ameriški orkestrirani politični prevrati, enostranske vojaške intervencije (bombadiranja in umori visokih političnih predstavnikov) in sankcije so praktično vedno materialno motivirane. Seveda pa zakrite z ekstenzivnimi piarovskimi kampanjami glede zaščite človekovih pravic in demokracije in drugega piarovskega bla-bla.)

Behind such ambitious goals lies a new doctrine of Western power. The unipolar moment of the 1990s, when America’s supremacy was uncontested, is long gone, and the West’s appetite to use military force has waned since the wars in Iraq and Afghanistan. Sanctions seemed to offer an answer by allowing the West to exert power through its control of the financial and technological networks at the heart of the 21st-century economy. Over the past 20 years they have been deployed to punish human-rights abuses, isolate Iran and Venezuela and hobble firms such as Huawei. But the Russia embargo takes sanctions to a new level by aiming to cripple the world’s 11th-biggest economy, one of the biggest exporters of energy, grain and other commodities.

Nadaljujte z branjem→

No, končno so se tudi v velikem mediju opogumili povedati, da je cesar nag. Sicer še vedno dokaj sramežljivo, vendar The Economist kot največji globalni ekonomsko-finančni magazin ugotavlja, da sankcije proti Rusiji ne delujejo po pričakovanjih, da pa lahko morda na srednji rok prizadenejo Rusijo. Denimo sankcije lahko do leta 2025 prizemljijo morda petino ruskih civilnih letal in prizadenejo rusko industrijo zaradi pomanjkanja sestavnih delov. Ali da Rusiji grozi, da bo postala “bencinska postaja za Kitajsko” (no, do zdaj je bila to za Nemčijo in ostale evropske države). The Economist:

What are the results? On a three- to five-year horizon isolation from Western markets will cause havoc in Russia. By 2025 a fifth of civil aircraft may be grounded for want of spares. Upgrades to telecoms networks are being delayed and consumers will miss Western brands. As the state and tycoons seize Western assets, from car plants to McDonald’s outlets, more crony capitalism beckons. Russia is losing some of its most talented citizens, who recoil at the reality of dictatorship and the prospect of their country becoming a petrol station for China.

Toda: zaradi sankcij se rusko gospodarstvo ni sesulo, padec BDP bo morda zgolj 6% (namesto pričakovanih 15%), finančni sistem se je hitro stabiliziral, ruska plačilna bilanca in proračun dosegata rekordne presežke. Rusija je našla nadomestne trge za nafto in plin in našla je nadomestne izvoznike za uvoz ključnih komponent. Telekomunikacijska infrastrukturna tehnologija Kitajske je precej bolj napredna od evropske in ameriške (zato toliko težav za kitajski Huawei, ki ima najbolj napredno 5G tehnologijo). Več kot 100 držav ne sodeluje v sankcijah proti Rusiji, iz Dubaja in drugih držav lahko prosto letite vsak dan v Rusijo. Sankcije ne morejo zaustaviti ruske agresije na Ukrajino, niti je upočasniti, Rusija lahko nadaljuje vojno še 5 ali 10 let, pa ji ne bo zmanjkalo denarja. Nasprotno pa so sankcije prizadele evropsko gospodarstvo, ki bo zaradi njih zapadlo v recesijo.

Ruski rubelj nikoli ni bil močnejši, evro pa nikoli šibkejši (proti dolarju) v zadnjih 20 letih. Pozimi bodo v mnogih EU državah redukcije pri dobavah plina in morda tudi pri elektriki (če ne bo dovolj premoga, ki bi nadomestil plin v termoelektrarnah) in naslednjih 5 let bo izjemno težkih. Zaradi bedasto dizajniranih sankcij.

Nadaljujte z branjem→

Drago Mislej – Mef je kot vino, z vsakim letom je boljši.

Drago Babič

Zmanjševanje ruskih dobav zemeljskega plina v zadnjem letu, do katerih je prišlo po izbruhu vojne v Ukrajini, predvsem pa po uvedbi sankcij EU proti Rusiji, je razkrilo veliko napako evropske, predvsem nemške energetske politike, na kratko imenovano Energiewende (energetski prehod).

Kako se je vse skupaj začelo?

Leta 2010 je Nemčija kot ena izmed najnaprednejših držav pri spopadanju s podnebnimi spremembami sprejela svoj Energetski koncept za okoljsko varno, zanesljivo in cenovno dostopno oskrbo z energijo (tukaj).

Dokument vsebuje vse bistvene postavke kvalitetne podnebno-energetske strategije in se še danes lepo bere. Zajema pospešeno izgradnjo obnovljivih virov energije (OVE), povečanje energetske učinkovitosti, okrepitev prenosnega sistema za elektriko, elektromobilnost, energetsko učinkovite zgradbe, itd. Ključna ukrepa naj bi bila tudi podaljšanje delovanja obstoječih jedrskih elektrarn (skupaj so jih imeli Nemci 17, sedaj delujejo le še tri) in opremljanje tistih termoelektrarn (TE), ki bi jih ohranili, z zajemom CO2 iz izpuha. Torej, če bi se Energiewende izpeljevala po tem scenariju, bi vsem cvetele rožice. Pa se ni.

Nadaljujte z branjem→

O verjetnosti jedrske vojne zaradi vojne v Ukrajini sem pred dvema tednoma že pisal tukaj. Pred dnevi je svoje razmišljanje o tem v Foreign Affairs objavil tudi ugledni profesor političnih ved John L. Mearsheimer. Mearsheimer, kot veste, zagovarja stališče, da je bila Rusija k napadu na Ukrajino sprovocirana z ameriškim širjenjem Nata (tukaj je njegov tekst v Foreign Affairs iz septembra 2014, tukaj pa njegovo predavanje iz junija letos na EUI v Firencah). Mearsheimer v tekstu razčlenjuje različne scenarije, po katerih bi bodisi ZDA bodisi Rusija lahko posegle po jedrskem orožju.

Ključna v tej zadevi so tri spoznanja. Prvič, da gre v Ukrajini dejansko za proxy vojno med ZDA in Rusijo, to je vidno že iz vojaškega angažmaja ZDA v Ukrajini (dobave orožja, usposabljanje ukrajinskih enot, servisiranje z varnostnimi informacijami in vodenje strategije). Drugič, da te vojne nobena izmed obeh strani ne sme izgubiti. Ali bolje rečeno, da si nobena izmed obeh strani ne more privoščiti, da bi izgubila vojno v Ukrajini. ZDA zaradi prestiža (izguba ugleda kot svetovnega hegemona), Rusija pa zaradi eksistenčnega problema (če Rusija izgubi, bo plačala neizmerno ceno v obliki popolne degradacije kot države in nekdanje velesile). In tretjič, konflikt med ZDA in Rusijo je šel predaleč, obe strani sta tako globoko involvirani, da je diplomatska rešitev v doglednem času zelo malo verjetna. Zelo malo verjetno v mandatu sedanjega ameriškega predsednika Bidena, kar vojno v Ukrajini podaljšuje vsaj še za dve leti in pol. Če se seveda vmes Rusija ne umakne ali pa se ne zgodi katastrofa.

Nadaljujte z branjem→

O tem se bodo sicer še pisale analize in knjige. Medtem ko zahodni medijo vztrajno trdijo, da je ruska agresija na Ukrajino spodletela, saj Putinu ni uspelo v blitzkriegu zavzeti Kijeva (in s tem obglaviti vodstva Ukrajine) in je po tem fiasku moral nato spremeniti strategijo ter trupe premestiti na južno in vzhodno fronto, pa je resnica najbrž bližje temu, kar je opisal Marko Golob na tem blogu. In sicer, da je pri “napadu na Kijev” ter napredovanju ruskih sil na severu Ukrajine šlo zgolj za Putinov slepilni manever. S tem manevrom naj bi preslepil ukrajinsko vodstvo in zahodne zaveznice, da namerava zamenjati vodstvo Ukrajine in zavzeti celotno Ukrajino, s čimer je pridobil dovolj časa, da je nakopičil vojaške sile, orožje in zaloge streliva na južni in vzhodni fronti, kjer so dejansko njegovi glavni cilji v tej vojni. To potrjuje tudi analiza, objavljena v avgustovski izdaji glasila ameriške vojske Marine Corps Gazette.

V analizi je identificirana razlika med “napadom na Kijev” in severno fronto na eni ter južno in vzhodno fronto na drugi strani. Pri “napadu na Kijev” je šlo zgolj za tankovsko kolono, ki se je premikala proti Kijevu, na severni fronti pa so ruske sile na hitro zavzele ozemlje, vendar brez aktivnosti, da bi ga obdržale, oboji pa so se nato hitro umaknili, kar so v Ukrajini in na Zahodu slavili kot spodletelo rusko akcijo. Za razliko od tega pa so na južni in vzhodni fronti ruske sile uporabile povsem drugačno strategijo – od ciljanih raketnih napadov na ključne vojaške točke ter dolgotrajnega raketiranja ključnih mest. Po zavzetju ozemelj pa so ruske sile začele izvajati aktivnosti za integracijo teh ozemelj v rusko federacijo – od preklopa na rusko mobilno telefonsko omrežje do prevzema bančnega sistema.

Ta Putinov slepilni manever morda nakazuje, da je (ob demilitarizaciji in denacifikaciji Ukrajine) njegov resnični cilj, ki ga navaja od začetka agresije, dejansko zavzetje in zaščita avtonomije Donetske in Luganske republike. Ta cilj je Rusija dosegla, dodatno pa še zavzela jug Ukrajine oziroma regiji Zaporožje in Herson, s čimer je ustvarila kopensko povezavo med Rusijo in Krimom. Če je to res, je Putin krepko nadmudril zahodne stratege.

Nadaljujte z branjem→

Če bi izbiral, bi kot dva največja ekonomska natega v sodobni zgodovini izbral ameriški Trickle down in nemški Energiewende. Oba sta pomembna, ker sta povzročila ogromno škodo ne samo doma pri »izumiteljih« konceptov, pač pa ker sta v napačno smer zvabila še zasledovalce in s tem povzročila globalno škodo.

Nadaljujte z branjem→

https://twitter.com/WallStreetSilv/status/1560958165801267200