Kako interpretirati tekst novinarja Davida Ignatiusa (sicer zaupnika Anthonyja Blinkena) v Washington Postu, da je 18 mesecev vojne v Ukrajini za ZDA in zaveznice Nata prineslo izredni strateški dobiček (windfall) za relativno nizke stroške (če zanemarimo Ukrajince)? Kot arogantni, nemoralni cinizem hegemona ali kot hladno realpolitično oceno? 

Jaz bi rekel, da je Ignatius v svoji, kot ji pravi, “midsummer accounting” imel v mislih slednjo interpretacijo. Ignatius v svojem članku nehote potrjuje pravi namen te ameriško sprovocirane proxy vojne v Ukrajini. Pač cilj ZDA je bil vedno, od 1990 naprej ter nato eksplicitno izražen leta 2008 na zasedanju Nata v Bukarešti, da ZDA svoj vojaški vpliv prek Nata prenesejo na meje Rusije. Ukrajina je pač služila kot sredstvo za dosego tega cilja. In čeprav ZDA ni uspelo Nata neposredno spraviti v Ukrajino, pa jim je uspelo Nato razširiti še v Finsko in Švedsko (glede slednje zadeva še ni in morda tudi ne bo kmalu končana). Hkrati je ZDA uspelo spraviti Nemčijo k pameti (k pravim “vrednotam”) in iz ruskega plina (na 5-krat dražjega ameriškega). Torej je bilo letošnje poletje triumfalno za ZDA in Nato zavezništvo?

Nadaljujte z branjem→

Odziv na tale spodnji zelo korekten članek na spletni strani RTV Slovenija je danes precej vznemiril nekatere slovenske kao liberalce. Pogovori ali pogajanja o sklenitvi miru še ne pomenijo, da katerakoli stran popusti ali izgubi oziroma da sploh pride do dogovora, pomeni pa željo po sklenitvi miru kot boljše opcije od nadaljevanja slabe vojne. Toda zakaj je že omenjanje nujnosti / potrebnosti začetka pogajanj o miru za liberalce tako nesprejemljivo?

Liberalci so liberalci zgolj v besedah, pa še to ex ante. Njihov moralizem so zgolj verbalne floskule. Polni so jih, ko gre za druge. Ko gre zanje, pozabijo na visoke ideale, ki so jih prej tako vehementno pridigali drugim. Koliko liberalcev, denimo iz Sveta Evrope, ste slišali protestirati, ko je Bidenova administracija (ki je še lani obsojala uporabo kasetnih bomb kot vojni zločin) pred dvema tednoma odobrila pošiljke kasetnih bom ukrajinski vojski? Znate našteti nekaj svetovno znanih filozofov, ki je javno izrazilo protest proti temu? Znate našteti imena nekaj svetovno znanih filozofov in siceršnjih dežurnih liberalcev, ki so javno izrazili protest nad konstantnim genocidom, ki ga izraelske oblasti izvajajo nad Palestinci? Koliko izmed njih javno izraža protest, ker Izrael skoraj vsako noč z raketami obstreljuje Damask?

Ni jih, mar ne? Univerzalna moralna pravila veljajo za druge, nam se jih ni treba univerzalno držati. Stephen M. Walt, profesor s Harvarda ima zelo dober komentar na to temo v Foreign Policy. Zaključuje s tem, s čimer se sicer kot realist glede mednarodnih odnosov povsem strinjam – če razumemo in priznamo interese tudi drugih držav, vodi to k bistveno bolj mirnemu in stabilnemu svetu, kot če poskušamo naše, zahodne vrednote vsiliti drugim (seveda, kadar nam to ustreza):

“a broadly realist approach to world politics would produce a saner and more peaceful world, precisely because it rejects universal crusading and recognizes that other societies have values that they will want to preserve as much as we might want to spread our own. For this reason, realism emphasizes the need to take the interests of other states into account and to make prudent diplomatic adjustments as balances of power shift.”

Nadaljujte z branjem→

V zvezi z ruskim nepodaljšanjem sporazuma o izvozu ukrajinskega žita ter svarili najvišjih politikov, na čelu z Ursulo von der Leyen, da bo to povzročilo lakoto v Afriki, nekaj ne štima. Prvič, če je verjeti spodnji grafiki, narejeni na podlagi podatkov Svetovne banke, so bile v letu 2022 afriške države deležne le 12.2% izvoza ukrajinskega žita. Evropske države so dobile kar 40% tega žita, preostanek (46%) je šel v Azijo, od tega večina na Kitajsko. In drugič, da je z izvozom ukrajinskega žita  nekaj narobe, je pokazal upor madžarskih, poljskih, slovaških, bolgarskih in romunskih kmetov izpred nekaj mesecev, ki so demonstrirali proti nadaljevanju uvoza ukrajinskega žita in posledičnemu neznosnemu znižanju cen žita v Evropi. Torej ukrajinsko žito je v dovolj velikih količinah pritekalo v Evropo, da je lahko imelo vpliv na cene v Evropi.

Torej, kaj je zdaj z argumentom, da nepodaljšanje žitnega sporazuma pomeni lakoto v Afriki? Glede Afrike je, kolikor je videti novice v medijih, Putin itak obljubil, da jim bo zastonj ali po ugodnih cenah prodajal dobavljal rusko žito. Ali pa nepodaljšanje žitnega sporazuma zgolj pomeni, da ukrajinsko žito več ne bo prihajalo v Evropo?

Vir: twitter

Nadaljujte z branjem→

Drugi krak Belt & Road projekta

Gordon Hahn dobro ugotavlja, da če bi v ukrajinski vojni zahodnim državam res šlo za vojno za demokracijo in zaščito zahodnih vrednot itd. itd., bi se z vsemi silami vključile v to vojno. Dejansko pa gre zgolj za kaprico ZDA, ki jim kot slepe ovce sledijo ostale evropske države, da imajo pravico do neomejenega širjenja Nata z namenom vzdrževanja ameriške globalne hegemonije. Ukrajina pa je bila izbrana za to, da se bori – do zadnjega Ukrajinca, do zadnjega kvadratnega metra ukrajinske zemlje – za to ameriško kaprico. Ukrajina nikoli ne bo mogla izpolniti nemogočega pogoja za članstvo v Natu, da premaga Rusijo (in tudi če bi ga izpolnila, bi ji naložili nove težko izpolnjive pogoje), sme pa pasti v boju za to ameriško kaprico.

U.S. President Joseph Biden and not surprisingly NATO made it evidently clear that there will be no Ukrainian membership in NATO until after the war. This stipulation and the requirement – objective and subjective – of Ukraine’s victory over Russia in the war constitutes a form of de facto blackmail of Kiev on the part of the West. This dooms Ukraine to fight ‘as long as it takes’ – in the sloganeering vernacular of the White House – to the cliched but very real last Ukrainian in order to gain NATO membership.

The Blackmail Trap

On the eve of NATO’s Vilnius summit Joseph Biden stated clearly that he had consolidated the alliance’s members around the position that it will not offer Kiev membership in NATO until after the war. Never mind that this carrot was dangled over Ukraine for additional months as war raged and Ukrainians died by the tens of thousands at the West’s behest. More importantly, this ‘decision’ (actually a long ongoing policy) means that Ukraine cannot gain NATO membership without attaining victory in the war with Russia. Why? Because a defeated Ukraine cannot become a NATO member not just from Washington’s and Brussels’ point of view but also from that of Moscow.

Anything that can be called a Russian victory objectively speaking and in Moscow’s view cannot coexist with the survival of the principle of NATO’s ‘open door policy’ and its application to Ukraine.* As long as the West and Ukraine insist on the right of Ukraine to be a member of the alliance, Russia will continue its special military operation and is likely to escalate to full-scale war. Ukraine is faced with the Hobson’s choice of continuing war – one which is eviscerating Ukraine’s landscape in every possible sense—from the economy to society to the polity (now distinctly undemocratic) to the ecology. It is being held hostage. Kiev is told that it must risk survival – though naturally the West will do everything it can ‘for as long as it takes’ – in order to achieve NATO expansion.

Nadaljujte z branjem→

Eric Schmidt, nekdanji CEO Googla, zdaj pa top svetovalec Pentagona, je po vrnitvi iz Ukrajine v intervjuju za CNN vse prej kot optimističen, da bi Ukrajini lahko uspel preboj na fronti in da bi lahko zmagala v tej vojni:

Nadaljujte z branjem→

Če smem parafrazirati Margot Timmins: Ko sem bil še mulc, sem bil zaljubljen v Margot Timmins, zdaj ko sem star prdec, sem še vedno zaljubljen vanjo.

Jasmina Držanič

Ob branju kolumne Janka Lorencija v Mladini (št. 28, 14.7.2023) se mi je dvignila obrv ob naslednji pasaži: »Odrečeš se nuklearki in raje sistematično varčuješ z energijo. Varčevanje je zahtevnejše, od tod toliko nuklerak.« Sem ta tekst še isti dan komentirala na Twitterju. Nimam namena polemizirati z avtorjem Mladinine kolumne, ker nima samo on takega pogleda na reševanje energetskih vprašanj. Mislim, da je treba tole »dajmo raje varčevati« mantro, pogledati drugače.

Za začetek, oglejmo si stvari v našem domu. Poglejmo, koliko predmetov imamo, iz kakšnih materialov so narejeni in premislimo, koliko od teh materialnih stvari smo imeli pred 30 leti? In kako so ti materiali in produkti narejeni, koliko od tega se uvaža, koliko se pridobi v EU? Sladokusci bodo ta razmislek verjetno izvedli še za kakšno tovarno, pa za transportne poti in vozila in plovila…. Rezultat bo povsod podoben: imamo več predmetov in več materialov in za izdelavo več materialnega je potrebno več energije. Edinokrat, ko je bilo porabljeno manj energije, je bilo v 2020, ko je bil svet v lock-downu.  Ali kdo želi to enkratno izkušnjo spremeniti v vseživljenjsko?

Nadaljujte z branjem→