Marko Golob

Na tem blogu je bila nedavno objavljena izjava poveljnika ameriškega generalštaba generala Milleya, v kateri general nedvoumno trdi, da Rusije precej verjetno ni mogoče premagati vojaško in da je zato potrebno izkoristiti trenutek, ko je “Rusija šibka” in začeti pogajanja. Izjava, ki je takoj naletela na nasprotovanje predsednikovega svetovalca za nacionalno varnost Sullivana, je kasneje dobila dodatno težo z izjavo predsednika Bidena, da se je pripravljen sestati s predsednikom Putinom, in kasnejšimi pobudami predsednika Francije Macrona. Temu lahko dodamo izjave nemškega kanclerja Sholza in Macrona, ki svarita pred skorajšnjo nezmožnostjo oskrbovanja ukrajinske vojske zaradi izčrpanja zalog municije. Lahko, da te izjave držijo, lahko pa do so oblika pritiska na Ukrajino, da začne pogajanja, ali pa oboje.

General Milley je aktivni oficir. Ti praviloma ne smejo dajati izjav brez dovoljenja, najvišji oficirji pa ne izjav, ki so v nasprotju z uradno politiko države. Zato ne boste nikoli dobili realne vojaške slike s strani aktivnih oficirjev.

To, da se je general Milley oglasil, v nasprotju s politiko Bidenove administracije, pomeni, da je situacija v Ukrajini za Zahod, NATO in samo Ukrajino absolutno kritična. Na vojaškem, socialnem in gospodarskem področju. Če Zahod ne bo prisilili Zelenskega v pogajanja, bo prišlo do popolnega kolapsa ne samo ukrajinske vojske, temveč tudi do gospodarstava in ukrajinske družbe nasploh. Potem pa do posledic za NATO, Evropo in Zahod v celoti.

Nadaljujte z branjem→

Tej Gonza*

»Zakon, v svoji veličastni enakosti, enakovredno prepoveduje bogatim in revnim, da spijo pod mostom, da prosjačijo za denar na cesti, in da kradejo kose kruha.« (Anatole France)

Novinarka Petra Sovdat je nedavno v Financah objavila kratek prispevek o napovedani vlogi države pri spodbujanju lastništva zaposlenih v Sloveniji. Presenetljivo je, da je v tako kratkem zapisu, ki sestoji iz šestih odstavkov, tako veliko netočnih informacij in ideološkega podtona, ki si pod retorično masko ekonomske strokovnosti prilašča monopol nad zdravorazumsko obravnavo relativno kompleksne teme.

Osrednja teza, ki sledi tudi v debati na Twitterju, je, da trg že sedaj zagotavlja pravico delavcev, da postanejo solastniki podjetij, v katerih delajo. Zakaj za vraga torej potrebujemo direktorat, ki se bo ukvarjal s tem?

Nadaljujte z branjem→

Nobelovec Paul Krugman je v času najhujše in samopovzročene depresije v evrskih državah zaradi uvedbe politike varčevanja v letih 2012-2013 politiko varčevanja primerjal s tem, da se nekdo sam in samoniciativno s kolom tolče po glavi ter si povzroča bolečino (o tem je leta 2013 tudi napisal knjigo “End this depression now!”). Tista politika varčevanja, ki je bila uvedena zaradi doktrinarnih zahtev Evropske komisije in ECB, je bil eden izmed najbolj napačnih in škodljivih ukrepov v zgodovini 20. stoletja. Absolutno napačen in zelo škodljiv.

No, tako dizajnirane sankcije proti Rusiji, ki bolijo zgolj in edino evropske države, ne pa Rusije (in tudi ne ZDA), so podobno absolutno napačen in zelo škodljiv ekonomski ukrep. In bo čez nekaj časa kot takšen tudi šel v anale zgodovine. Tako kot sem od leta 2011 konsistentno in vztrajno pisal o škodljivosti politike varčevanja v času recesije (in depresije), tako od aprila naprej konsistentno in vztrajno pišem, da so tako dizajnirane sankcije proti Rusiji absolutno napačen in zelo škodljiv ukrep za evropske države. S temi sankcijami Rusija ni prizadeta, z njimi sesuvamo zgolj sebe, Evropo. Samoiniciativno sebe tolčemo po glavi in si povzročamo bolečino.

• Zakaj se rusko gospodarstvo ne sesuva?
• Ali sankcije proti Rusiji res delujejo?
• Zakaj nič ne kaže, da bi se ruski proračun kmalu presušil?
• Je stagflacija cena za Putinovo glavo?

Sposojena grafika pri Robinu Brooksu (ki sicer navija za kapico na rusko nafto pri 30 $/sodček). Slika kaže na kolaps izvoza zahodnih držav v Rusijo po začetku vojne v Ukrajini zaradi uvedenih zahodnih sankcij. Slika pa hkrati kaže velik porast izvoza Kitajske in Turčije v Rusijo po uvedbi sankcij. Kdo je na boljšem in kdo na slabšem?

Spremembe v izvozni dinamiki v Rusijo kažejo, prvič, da Rusija velik del uvoza iz zahodnih držav zdaj posredno uvaža prek Kitajske in Turčije. To je običajen bypass, kot smo ga lahko spremljali v primeru sankcij proti Srbiji konec 1990-ih in kot se dogaja v primeru drugih sankcioniranih držav (Iran, Venezuela). In drugič, zelo verjetno prihaja tudi do učinka nadomeščanja zahodnih izdelkov s kitajskimi, saj se del ruskega uvoza (predvsem standardnih potrošniških izdelkov) zdaj preusmerja na kitajske izdelke. To kaže, da s sankcijami proti Rusiji izgubljajo predvsem velike evropske izvozne države (na čelu z Nemčijo), pridobivata pa Kitajska in Turčija, ki zdaj pobirata trgovsko maržo ali pa celo uspeta pri izvozu v Rusijo nadomeščati zahodne izdelke s svojimi.

Vir: @RobinBrooksIIF

Nadaljujte z branjem→

Medtem ko vojna v Ukrajini traja že deseti mesec, sta ruski predsednik Vladimir Putin in predsednik ZDA Joe Biden izrazila odprtost za mirovna pogajanja za končanje spopadov. Prav tako francoski predsednik Macron, ki pravi, da te vojne ni mogoče končati z vojaškimi sredstvi. Trenutek za pogajanja je zdaj, ko se milijoni Ukrajincev pripravljajo na zimo brez ogrevanja ali elektrike zaradi ruskih napadov na ukrajinsko energetsko infrastrukturo. Jeffrey Sachs, nekdanji svetovalec ruskega predswednika Gorbačova in ukrajinskega predsewdnika Kučme ter svetovalec treh predsednikov OZN, ki že nekaj časa poziva k mirovnim pogajanjem, pravi, da je treba v pogajanjih nasloviti štiri glavna vprašanja: suverenost in varnost Ukrajine, širitev Nata, usodo Krima in prihodnost regije Donbas oziroma ruske manjšine. Poslušajte njegove zgodovinske vpoglede v dosedanje dogajanje v zadnjih treh desetletjih ter v dogajanje znotraj ameriške administracije in zakaj je Ukrajina aprila, kljub zelo zbližanim stališčem z Rusijo, nenadoma zapustila mirovna pogajanja.

Toda čeprav se zdi, da bi bil mirovni sporazum dober za Ukrajino in za ves svet, pa v Bidenovi administraciji še ni prave naklonjenosti tej rešitvi. V administraciji potekajo notranji boji glede pogajanj. Na eni strani so neokonzervativci (neocons), in med njimi je ob Bidenu glavni jastreb Victoria Nuland (znana po administriranju puča v Ukrajini leta 2014 skupaj z Bidenom in njeni izjavi “Fuck the EU”), na drugi pa realisti in med njimi poveljnik ameriške vojske general Mark Milley, ki je nekajkrat javno povedal, da Ukrajina ne more pregnati Rusije iz zasedenih ozemelj “anytime soon” in da je čas za pogajanj zdaj (preden se ruske sile okrepijo in vkopljejo). Zaenkrat neokonzervativci v Bidenovi administraciji še vedno krepko prevladujejo.

Ni slaba. Je pa ta pesem bistveno boljša v živo.

V ponedeljek sem navajal številke Financial Timesa glede tega, da je tekom letošnjega leta dobrih 100 (103) tankerjev starejšega datuma zamenjalo lastništvo in državo registracije. Šlo naj bi za neznane lastnike, povezane z Rusijo. No, današnji Oil price navaja ocene TradeWinds, da naj bi bila ruska skrita flota kar 4-krat večja, saj je bilo v času od ruske invazije na Ukrajino 393 tankerjev (ali 43 % vseh transakcij s tankerji) prodanih neznanim lastnikom ali novoustanovljenim podjetjem. Poleg tega je letos na desetine tankerjev, registriranih v državah članicah EU, kot so Malta, Ciper in Grčija, zapustilo njihov register. Večina teh naj bi bila po novem registrirana v Dubaju in se angažirala v prevozu ruske nafte. Glede na to, da gre za bypass okrog zahodnih sankcij proti Rusiji s postavitvijo cenovne kapice, naj bi se precej zvišala premija za prevoz ruske nafte. Kar seveda privlači mnoge ladjarje v prevoz ruske nafte in oblikoval naj bi se 2-delni trg prevoza nafte.

Rusija se je očitno dobro pripravila na to cenovno sankcijo in lahko na ta način v precejšnji meri zavaruje svoj pomorski izvoz nafte v ne-G7 in ne-EU države. Problem v zvezi s tem pa je, da ker gre za stare tankerje, stare 12 do 15 let, ki so na koncu življenjske dobe in zreli za razrez, je ta razvoj dogodkov “accident waiting to happen”. Povečuje se verjetnost nesreč in izlitij nafte in ker so te ladje in tovor zavarovani pri ruskih zavarovalnicah, se odpira vprašanje pokritja morebitne škode.

Nadaljujte z branjem→

John Mearsheimer v brilijantni analizi vojne v Ukrajini postavi nekaj ključnih ugotovitev. Izpostavljam tri. Prvič, konvencionalno stališče, da je ruski napad na Ukrajino le prvi korak Rusije pri agresiji na ostale evropske države, je po Mearsheimerju napačno. Ker za takšno stališče ni absolutno nobenega empiričnega dokaza – niti v obliki kakšne ruske strategije niti v obliki kakršnekoli Putinove izjave v tej smeri do sedaj. In če bi Putin res hotel zasesti najprej Ukrajino in nato nadaljevati proti drugim državam, bi se na vojno bolje pripravil in Ukrajine ne bi napadel zgolj s 190,000 vojaki. Ko je Hitler leta 1939 napadel Poljsko, je za to uporabil 1.5 milijona vojakov. Mearsheimer trdi, da gre v primeru eskalacije v Ukrajini za rusko percepcijo širjenja Nata v Ukrajino kot “eksistenčne ogroženosti” zase. In če veš, da širjenje Nata v Ukrajino pomeni eksistenčno ogroženost za Rusijo kot regionalno velesilo, tega ne boš naredil.

Drugič, zakaj so ZDA izvršile širitev Nata v Vzhodni Evropi, čeprav je bila Gorbačovu ob kolapsu komunizma dana obljuba, da se Nato ne bo širil proti ruskim mejam in zakaj so ZDA napovedale širitev Nata v Ukrajino in Gruzijo, čeprav so vedele, da to pomeni eksistenčno ogroženost za Rusijo? Preprosto, ker so lahko. Ker je bila Rusija po razpadu Sovjetske zveze šibka in ker so ZDA tudi v primeru Ukrajine skrajno podcenjevale Rusijo in so nadaljevale s širjenjem vojaškega vpliva v Ukrajini ne glede na ruska opozorila.

Tretjič, glede Ukrajine ni možna diplomatska rešitev, ker ta ni v interesu ZDA, pač pa zgolj dolgotrajna vojna izčrpavanja z jedrsko eskalacijo na koncu. Zakaj? Ker Rusije v tej vojni ni mogoče poraziti. Ker Rusija te vojne ne sme izgubiti. Ker bi bilo s tem konec Rusije. In zato bo Rusija, če bo pritisnjena ob zid, v Ukrajini v skrajni sili, če bo ogrožena njena eksistenca (kot jo percipira Rusija, ne mi), uporabila tudi jedrsko orožje. Zakaj? Ker ve, da si ZDA ne bodo upale odgovoriti z jedrskim napadom na Rusijo, saj bi slednji pomenil konec Evrope in konec sveta, kot smo ga poznali.

Komu bolj verjamete – Mearsheimerju ali temu, kar govorijo ameriški in evropski politiki?

Zelo verjetno bi večina ruskih in svetovnih voditeljev v enaki situaciji, če bi bila na čelu Rusije, naredila to, kar je storil Putin. Nihče ne bi toleriral, da bi domače glavno mesto regionalne velesile nenadoma pristalo v dosegu konvencionalnih raket sovražnega režima. Poglejte si reakcijo ZDA, ko je Rusija pred 60 leti v odgovor na ameriško širjenje jedrskih raket v Italijo in Turčijo poslala jedrske rakete na Kubo. Takrat smo se za las izognili jedrskemu spopadu. Seveda to nikakor ne pomeni opravičevanja ruske agresije na Ukrajino, gre zgolj za razumevanje sosledja dogodkov. Tako kot tudi ni opravičila za ameriško agresijo na Irak (in vse ostale države, ki so jih ZDA neizzvano napadle v zadnjih 70 letih), kjer pa ZDA niso bile eksistenčno ogrožene.

Nadaljujte z branjem→

Profesor John Mearsheimer zelo dobro razloži, zakaj je verjetnost spopada med ZDA in Kitajsko na Tajvanu zelo velika. Ker ZDA ne morejo tolerirati regionalnega hegemona v Aziji. Tako kot niso mogle tolerirati imperialne Japonske, imperialne Nemčije in imperialne komunistične Sovjetske zveze. Za razliko od Rusije je Kitajska resnično velika gospodarska sila, ki lahko ogrozi primat ZDA. In ZDA tega ne morejo dopustiti. Tudi za ceno totalnega spopada na terenu Tajvana. Tajvan je v tem primeru pač “azijska Ukrajina”, kjer si ZDA brez škode zase lahko privoščijo izzvati in se prek Tajvancev bojevati s kontenderjem za regionalni prestol.

Nadaljujte z branjem→

Danes (s 45-dnevnim prehodnim obdobjem) vstopi v veljavo cenovna kapica, ki so jo na uvoz ruske kapice uvedle skupina G7 in EU. Kot sem že nekajkrat pisal, dizajn cenovne kapice predvideva, da zahodna podjetja ne bi smela zavarovati, prevažati ali trgovati z rusko nafto, katere cena bi bila višja od postavljene cenovne kapice. S tem naj bi te sankcije dosegle dvojni učinek: prvič, zmanjšale ruske fiskalne prihodke (ki delujejo v obliki izvozne carine na izvoz nafte in plina) in s tem možnost financiranja ruske agresije v Ukrajini; in drugič, znižale cene nafte za zahodne države. Ta ukrep ima zelo majhne možnosti, da doseže zgornji cilj. Prvi razlog je v tem, da je cenovna kapica postavljena na ravni 60 $/sodček, kar je bistveno višje od mejnih proizvodnih stroškov ruske nafte (v razponu med 20 in 40 $/sodček), in ki je višja od povprečne cene, ki jo je ruska nafta (Ural) dosegala v obdobju 2014-2020, je višja od trenutne cene in je približno na ravni letošnjih cen ruske nafte.

Razlogi za neučinkovitost te kapice so še drugi, denimo da je cena ruske nafte zelo konkurenčna (za 20 do 30 $/sodček nižja od drugih cen nafte), da obstajajo številne izjeme, da države, ki uvajajo kapico (G7 in EU + Avstralija) itak uvažajo zelo malo ruske nafte (po podatkih Bruegel se je delež zahodnih držav v uvozu ruske nafte iz ruskih evropskih pristanišč do oktobra letos zmanjšal na vsega eno tretjino), da ukrep velja samo za pomorski prevoz nafte in ne za naftovode in da se države, za katere je Rusija pomemben vir nafte, teh sankcij ne bodo držale.

In se jim tudi ne bo treba. Kot piše Financial Times, Rusija v preteklega pol leta, ko je bila napovedana cenovna kapica (maja letos), ni stala križem rok, pač pa so z Rusijo povezana podjetja v tem obdobju na svetovnem trgu potihem kupile več kot 100 (103) velikih tankerjev in jih registrirale pod različnimi lastniki v različnih registrih. Gre večinoma za tankerje, ki so starejšega datuma (12 do 15 let) in ki so bili prosti zaradi sankcij ZDA na uvoz nafte iz Irana in Venezuele. Prednost te “skrite flote tankerjev” je, da bo Rusija s tem ustvarila lastno ponudbeno verigo, ki se je sankcije ne dotaknejo, saj bodo prevoz nafte zavarovale ruske zavarovalnice. Največji trg za rusko nafto letos so postale Kitajska, Indija in Turčija, kjer je ruska nafta v veliki meri izpodrinila saudsko.

Nadaljujte z branjem→