Draghijeva poanta je, da skupnih ciljev EU, kot je boj proti klimatskim spremembam, ni mogoče učinkovito dosegati na decentraliziran način, ko imajo nekatere države več fiskalnega prostora kot druge, na drugi strani pa so članice EU omejene z avtomatiziranimi fiskalnimi pravili. Zato naj bi bila potrebna skupna, centralizirana fiskalna politika EU s posebnimi skupnimi skladi za doseganje skupnih ciljev (klimatske sprenembe, skupna obrambna politika…).

Le kaj bi pri tem lahko šlo narobe?

Jaz sem skeptičen do tega predloga. Iz dveh razlogov – prvič zaradi neučinkovitosti takšne politike in drugič zaradi neupoštevanja nacionalnih specifik. V času Covida je takšna omejena ad hoc skupna fiskalna politika imela nek smisel, sploh glede skupne nabave cepiv. Vendar se je na drugi strani pri veliko večjem cilju, to je skupnem spodbujanju okrevanja po pandemiji, centralizirana skupna fiskalna politika izkazala kot povsem neučinkovita – kratkoročno neustrezna in dolgoročno neučinkovita. Skupni sklad za okrevanje in odpornost (RRF), oblikovan v ta namen, se je sprevrgel v neoperativno in nekoristno administrirano deljenje denarja zaradi deljenja, pri čemer pa cilji ne bodo doseženi.Za kratkoročno spodbujanje okrevanja so bili specifični nacionalni ukrepi bistveno bolj učinkoviti. Slovenija je bila denimo z bolj odločno fiskalno politiko s številnimi ukrepi za preprečevanje odpuščanja in spodbujanje povpraševanja med najbolj uspešnimi pri omejevanju upada gospodarske aktivnosti in pri spodbuditvi ponovne rasti. Na EU ravni se s skupnimi tega ne doseči.

Tudi dolgoročno je bila skupna politika EU glede spodbujanja odpornosti povsem neučinkovita. Naj pojasnim: Leta 2020 so članice EU morale na hitro oblikovati nacionalne načrte za okrevanje in odpornost (NNOO), s katerimi naj bi s 750 milijardami evrov skupnih sredstev financirale projekte za zelen, digitalni in bolj pravičen prehod. Vlade članic so na hitro nekaj spacale in si izmišljevale paleto projektov z ustreznimi naslovi, vendar brez identificirane vsebine. Alocirana sredstva so razbile na tisoče majhnih in nekoristnih projektov, od katerih ni nobene konkretne koristi. Pri tem pa pozabile na res velike projekte za prestrukturiranje gospodarstev v zeleno, digitalno in socialno pravično smer, ki bi  tudi prinesli konkretne učinke. Evropska komisija pa je te načrte zacementirala in zdaj izvaja zgolj administrativni nadzor, ali so sredstva porabljena v skladu z NNOO. V Sloveniji imamo nekaj zares pomembnih velikih projektov na področju energetskega prestrukturiranja industrije in pri strateško pomembnih materialih, vendar zanje v NNOO ni denarja, ker je denar alociran na tisoče majhnih projektov, katerih vsebina se še išče.

In bo šlo 750 milijard evrov v tri krasne, članice EU pa bodo še bolj zaostajale za Kitajsko in ZDA. Bistveno bolj smiselno bi bilo relaksirati pravila o državni pomoči in članicam prepustiti, da same identificirajo in financirajo res pomembne projekte za prestrukturiranja gospodarstev v skladu z nacionalnimi prioritetami. Samo nacionalne oblasti poznajo lokalne specifike.

In tako je pri vseh EU skupnih finančnih politikah (od kohezije do pametne specializacije). Gre za deljenje drobnih subvencij po neki skupni EU šabloni brez pomembnih učinkov. Hočemo še več tega?