Ko je John Mearsheimer, profesor na University of Chicago, eden najbolj uglednih politologov in kot avtor teorije ofenzivnega realizma absolutna avtoriteta na področju geopolitičnega realizma, na podlagi analize zgodovinskih dejstev že od leta 2014 zagovarjal tezo, da je bila Rusija izzvana v spopad v Ukrajini, so ga proglašali za rusofila. Toda Mearsheimer je zgolj navajal dejstva, da je bila Gorbačovu ob kolapsu komunizma dana obljuba s strani ZDA, da se se Nato ne bo “niti za inch” širil proti vzhodu. Navedel je dejstvo, da so ZDA leta 2008 z uradnim povabilom na zasedanju Nata v Bukarešti napovedale širitev Nata v Ukrajino in Gruzijo. Navedel je dejstvo, da zahodne države, in med njima predvsem Nemčija in Francija, niso imele nobenega namena spoštovati obeh sporazumov Minsk 1 in Minsk 2, katerih skrbnici sta bile in ki naj bi zagotovila varovanje temeljnih pravic 6-milijonske ruske manjšine v Ukrajini.

Različni komentatorji so relativizirali Mearsheimerjeve trditve. Pri čemer se poslužujejo treh stopenj relativizacije: (1) za te trditve ni dokazov, ali (2) kljub zgodovinskim faktom pa za njimi ni bilo slabega namena, ali (3) tudi če obstajajo zgodovinski fakti in tudi če so bili za njimi dejanski slabi nameni, pa je imel Zahod vso legitimnost tako ravnati, sicer bi Rusija lahko potencialno zavzela Evropo. To zadnje je seveda nonsens, saj je bila Rusija po razpadu Sovjetske zveze leta 1991 v popolnem gospodarskem in političnem razsulu in je leta 1998 bankrotirala. Rusija ni bila sposobna nikogar napasti, saj še zase ni bila sposobna poskrbeti.  Rusijo je iz bankrota dvignila skorajda izključno rast cen nafte in plina v letih 1999-2000. Trajneje pa se je okrepila šele po letu 2003 po zaslugi ZDA, ki so z invazijo na Irak spodbudile rekordno rast cen nafte in plina. Rusko vstajenje od mrtvih je “kolateralna škoda” tako ameriške brutalne geopolitike kot pohlepa ameriških naftnih korporacij.

Rusija danes ni sposobna zavzeti niti celotne Ukrajine, kaj šele da bi – kot Hitler ali pred njim Napoleon – naredila osvajalski pohod čez Evropo. Za kaj takšnega je potrebna vojaška armada z vsaj 5 milijoni vojakov in leta priprav ter močne vojaške industrije in gromozanskih zalog orožja, opreme in hrane. Hitler se je na vojno pripravljal 6 let, v vojaški industriji imel zaposlenih 6 milijonov ljudi in v napad na Poljsko poslal 1.5 milijona ljudi. Rusija je invazijo na precej večjo Ukrajino začela s 190,000 vojaki, kar pove vse o resnosti namena, da zavzame državo s 600,000 kvadratnih kilometrov in več kot 40 milijoni prebivalcev ter nato nadaljuje še v Poljsko, Slovaško in naprej proti zahodu. Zato lahko pozabimo na nepotrjene insinuacije, da naj bi imela Rusija namen zavzeti Evropo in si poglejmo tri ključna dokumentirana dejstva, ki se lepo zlagajo v mozaik zgodbe glede konteksta ruske agresije v Ukrajini.

Dejstvo št. 1: Dogovor Gorbačov – Baker (1990), da se Nato se ne bo “niti za inch” širil proti vzhodu

Vir: Memorandum of conversation between Mikhail Gorbachev and James Baker in Moscow

Dejstvo št. 2: Povabilo Ukrajine in Gruzije v Nato

NATO welcomes Georgia’s and Ukraine’s aspirations for membership

At the Bucharest Summit, NATO Allies welcomed Ukraine’s and Georgia’s Euro-Atlantic aspirations for membership and agreed that these countries will become members of NATO.

They also agreed that both nations have made valuable contributions to Alliance operations and welcomed democratic reforms in Ukraine and Georgia.

The Membership Action Plan (MAP) is the next step for the two countries on their direct way to membership.

Allies made clear that they support Georgia’s and Ukraine’s applications for MAP. Allies also said NATO will now begin a period of intensive engagement with both countries at high political level to address the questions still outstanding regarding their MAP applications. NATO Foreign Ministers were asked to make a first assessment of progress at their December 2008 meeting.

Vir: https://www.nato.int/docu/update/2008/04-april/e0403h.html

Dejstvo št. 3: Zahodne države niso nikoli mislile resno s sporazumoma Minsk 1 in Minsk 2

Nekdanja nemška kanclerka Angela Merkel je sredi prejšnjega tedna poskrbela za turbulence, ko je v intervjuju za Die Zeit priznala, da je bil namen sporazumov Minsk 1 in Minsk 2 zgolj v tem, da dobi Ukrajina dovolj časa, dase okrepi in pripravi na morebitni ruski napad. Za nemško negovoreče je spodaj interpretacija v angleščini:

Former German Chancellor Angela Merkel affirmed today that the Minsk agreements were signed with the aim of giving Ukraine time to get stronger, highlighted the newspaper Die Zeit.

She said it was clear to all parties involved that the conflict was frozen and the problem had not been solved, but this is what gave Ukraine time to fortify itself.

Merkel expressed doubts that at that time the member countries of the North Atlantic Treaty Organization (NATO) could provide support to Kiev to the extent they do now.

The German politician was serving as head of government when a coup took place in Ukraine in 2014, and then with her participation the Minsk agreements were signed to resolve the Donbass conflict.

During the signing of the pact in the city of Minsk, Belarus, the Ukrainian authorities committed to reform their Constitution to grant extended autonomy to Lugansk and Donetsk, as well as the holding of local elections in both regions.

Last February 24, the Russian Federation launched a special military operation in Ukraine to defend the self-proclaimed Donbass republics, previously recognized by Moscow as sovereign states, against genocide by Kiev.

…

According to the president, the Minsk agreements were killed by the current Kiev authorities long before the recognition of the Lugansk and Donetsk People’s Republics. 

Vir: https://www.plenglish.com/news/2022/12/07/angela-merkel-reveals-intention-of-minsk-agreements/

Odgovor na vprašanje, zakaj so ZDA izvršile širitev Nata v Vzhodni Evropi, čeprav so dale obljubo neširjenja Nata proti vzhodu in čeprav so vedele, da to pomeni eksistenčno ogroženost za Rusijo, je preprost: Ker so lahko. Ker je bila Rusija po razpadu Sovjetske zveze šibka in ni bila v stanju, da to širjenje kredibilno prepreči. In ZDA so s širjenjem Nata na ruske meje lahko nadaljevale, ker so ZDA tako v primeru Gruzije kot Ukrajine skrajno podcenjevale Rusijo in nadaljevale s širjenjem Nata ne glede na ruska opozorila. Takšno opozorilo je bila ruska hitra invazija na Gruzijo leta 2008 in ruska zasedba Krima po majdanskem puču leta 2014, ko so ZDA pomagale inscenirati državni udar v Ukrajini.

Seveda nič od tega ne opravičuje ruske agresije na Ukrajino. Tako kot nič ne opravičuje ameriške invazije na Irak, Afganistan, Libijo, Sirijo, … Lahko pa razumemo kontekst, v katerem se je zgodila ruska invazija na Ukrajino.