Glede na angažma opinion makerjev v socialnih medijih je tole trenutno najbolj pereč problem v Sloveniji:

Saj razumem to malenkostnost, toda kljub temu se mi zdi nepredstavljivo, da se tudi po “zmagi demokracije” lani aprila na obeh političnih polih slovenske inteligence ukvarjajo zgolj eni z drugimi. Denimo z ekstravaganco predsednice Državnega zbora (od preglobokih dekoltejev, čevljev neprimerne barve, plesa, boksa, prekratkega krila, načina potovanja na Dunaj), z okrasitvijo dvorane na “Pučnikovi proslavi”, z mesoljubci in vegetarijanci itd. Ne samo socialni mediji, tudi vsi “kao resni” veliki mediji se ukvarjajo s temi nebulozami. Ki razen tračerske nimajo prav nobene druge vrednosti. Nimajo vpliva na blaginjo in perspektive ljudi. Namesto, da bi se ukvarjali z zares pomembnimi temami, ki zares vplivajo na kvaliteto življenja zdaj in tukaj in  kako bomo živeli v prihodnje.

Nadaljujte z branjem→

Marko Golob

Kot je bilo že omenjeno v predhodnih prispevkih na tem blogu, gre v Ukrajini za vojno izčrpavanja, v kateri ima Rusija nesporno prednost. Že res, sliši se logično, ampak Zahod bo Ukrajini zdaj zdaj dobavil zahodno orožje, tako rekoč Wunderwaffe, s katerim bodo Ukrajinci preobrnili tok vojne. Saj je zahodno orožje, po defaultu, menda ja bistveno boljše od ruskega, samo še Ukrajince izurimo po superiornem Natovem usposabljanju in taktiki, pa bo!

No, ni ravno tako! To glede superiornosti zahodnega orožja je velik mit, ki v mnogih primerih ne drži. V resnici je rusko (še prej sovjetsko) orožje večinomo dobro premišljeno, funkcionalno in relativno dostopno. In nemalokrat tehnološko in konceptualno superiorno. Plansko sovjetsko gospodarstvo se je dostikrat bistveno bolj zavedalo ekonomičnosti oboroževanja kot zahodne sile, kjer je bila dobava vojaške tehnike velikokrat predvsem priložnost za velik biznis in bistveno manj za obrambo države. To sem spoznal, ko sem postal podpredsednik Fotone (bivša Iskra Elektrooptika), kjer sem zelo hitro spremenil mnenje o domnevni inferiornosti ruskega (sovjetskega) orožja. Spomnim se komentarja naših finskih kupcev. Na vprašanje, zakaj (v 1990-tih) še vedno uporabljajo rusko oklepno tehniko, je bil odgovor, da gre za zanesljivo učinkovito in robustno tehniko. No to je bilo še v časih, ko Finske še niso vodile “woke” ženske vlade.

Nadaljujte z branjem→

Vsak spodoben učbenik glede evropske integracije (denimo Baldwin & Wyplosz, 2022; De Grauwe, 2022) vam bo v poglavju o denarni politiki monetarne politike takoj na začetku postregel z argumenti, zakaj v monetarni uniji raznolikih držav ni mogoča učinkovita denarna politika skupne centralne banke. In nato grafično nazorno pokazal paraliziranost denarne politike skupne centralne banke na primeru dveh držav, ki ju prizadane asimetrični šok (ali simetrični šok z asimetričnimi učinki). Ne se ustrašiti, ker ta primer razume vsak študent na dodiplomski ravni ekonomije: na primer, če je v Franciji recesija, medtem ko je v Nemčiji konjunktura, je denarna politika ECB paralizirana, saj Franciji ne more pomagati z znižanjem obrestne mere, ker bi to povzročilo pregrevanje nemškega gospodarstva in povečanje inflacije v Nemčiji. Podobna zgodba je glede razlik v inflaciji: če je denimo danes inflacija v Franciji relativno nizka (7%), na Nizozemskem pa visoka (16%), bo ECB razdvojena med tem ali še naprej močno zviševati obrestno mero, da bi ohladila nizozemsko gospodarstvo, saj bi s tem lahko Francijo spravila v recesijo.

Nato so tukaj še zgodovinski dejavniki: Italija, ki je izgubila 20 let razvoja s prevzemom evra in ki je danes na isti ravni BDP, kot je bila leta 2007, ima povsem drugačen (odklonilen) odnos do morebitne nove recesije kot Nemčija, ki je relativno solidno rasla po uvedbi evra in je kakšna recesija, da bi prek nje zaustavili inflacijo, ne bi motila. In nato so tukaj še različne vrednote, ki jih izoblikovala zgodovina: denimo Nemčija zaradi svoje strahotne izkušnje s hiperinflacijo izpred enega stoletja (1921-1923) ima povsem drugačen odnos do inflacije kot denimo Italija ali Francija, ki te izkušnje nimata. Potem pa so tu še številni drugi dejavniki, tudi osebne preference posameznih guvernerjev in različne ekonomske šole, katerim pripadajo, ki še dodatno pripomorejo k razdvojenosti skupne centralne banke

Nadaljujte z branjem→

To, da se inflacija v ZDA in evro območju umirja ni nič novega. V ZDA upada že od junija lani, v evro območju zadnja dva meseca. Vendar gre pri tem za uradne številke, ki temeljijo na uradni metodologiji izračunavanja indeksa inflacije. Dejansko je znižanje inflacije precej večje, če bi uporabili “bolj pravilno” metodologijo. Ker je rast cen zelo volatilne narave z velikimi mesečnimi nihanju v pozitivno in negativno smer, statistični uradi inflacijo izračunavajo kot 12-mesečno povprečje mesečnih indeksov inflacije tekočega meseca glede na isti mesec pred enim letom. In tukaj je catch: statistični uradi pri tem povprečenju dajejo vsem mesecem enako utež (1/12). Kar pomeni, da imajo pri povprečnem indeksu inflacije za zadnjih 12 mesecev dvigi cen izpred enega leta enako utež kot zadnji meseci. Ali drugače rečeno, če smo imeli pred enim letom ali pred tričetrt leta velike cenovne šoke, nato pa so se ti šoki izpeli, to še danes vpliva na visok indeks inflacije.

Spodnja slika za Slovenijo prikazuje, da se je pri nas velik cenovni šok zgodil v mesecih april, maj in junij, kar je indeks letne inflacije dvignilo na 10%, nakar pa so se cenovni šoki močno izpeli. Vendar pa je indeks letne inflacije zaradi uporabljene metodologije še vedno ostal na ravni nad 10%. Če pa bi zadnjim mesecem v formuli za izračun povprečja dali večjo utež kot mesecem izpred enega, tri četrt ali pol leta, bi se indeks letne inflacije dejansko močno usmeril navzdol.

Nadaljujte z branjem→

V vojni je prva žrtev vedno resnica, vse strani vedno manipulirajo podatke in iz njih delajo ciljne manipulacije za maksimiranje lastnih koristi. Zato mora javnost podatke vedno preveriti pri več neodvisnih virih. Spodaj je primer manipulacije s strani “visokega predstavnika EU” za zunanje zadeve Josepa Borrella glede uspešnosti delovanja sankcij na rusko nafto in hkrati problem nekritičnega širjenja teh manipulacij s strani novinarjev. Borrell je uspešnost EU+G7 sankcij glede nafte “podkrepil” z grafom in izjavo, da je zaradi sankcij cena ruske nafte padla na 40 $/sodček.

Kar seveda ni res. Ne vem, katere podatke uporablja Borrell (ker ima čudne številke na grafu), jaz se zanesem na podatke specializiranega portala OilPrice.com. Iz tega sledi, da so bile do začetka ukrajinske vojne cene Brent in Urals nafte poravnane, nakar se je ruska nafta (vsaj na borzi, za dejanske cene ne vemo) začela prodajati z velikim diskontom, ki se je med aprilom in junijem gibal med 40 in 45 $/sodček. Svetovne cene so po sredini junija začele upadati in cena Brent je med 8. junijem (max) do 9. decembra (min) upadla iz 122 na 76 $/sodček, cena Urals pa v istem času iz 88 na 49 $/sodček. Diskont na Urals se je v tem obdobju torej skrčil na okrog 25 $/sodček. Po 9. decembru se cena Urals giblje na ravni 49 – 54 $/sodček, torej (če zaokrožimo) za 10 do 15 $/sodček višje, kot to prikazuje “visoki predstavnik EU”.

Vir slike: OilPrice.com

Nadaljujte z branjem→

O dosedanji učinkovitosti kapice na rusko nafto je težko govoriti, ker so do nedavnega cene nafte na svetovnem trgu upadale in ker se je ruska nafta po napadu na Ukrajino ves čas prodajala po diskontu (cena Urals nafte je bila od marca 2022 nižja od cene Brent nafte za 25 do 45 $/sodček). Od 4. januarja cene nafte na svetovnih trgih zaradi spodbudnih novic iz Kitajske in ZDA spet naraščajo in videli bomo, kaj se bo zgodilo s ceno ruske surove nafte in če se bo dvignila nad 60 $/sodček.

5. februarja se režim cenovne kapice na rusko nafto zaostruje, saj se iz surove nafte razširja tudi na naftne derivate. Spodaj je dobro pojasnilo v Bloombergu, kakšne učinke bi to utegnilo imeti in kakšna so tveganja. Če strnem, ker so evropske države še vedno 40-odstotno odvisne od uvoza ruskega dizla, morajo upati na idealni scenarij, da bodo nadomestni dizel in bencin dobile iz drugih virov. Hkrati morajo upati, da Rusija ne bo uveljavila napovedi, da bo prenehala izvažati derivate trgovcem, ki bodo želeli v pogodbah uveljavljati cenovno kapico, oziroma da bo Rusija našla nadomestne kupce drugje, sicer lahko pride do presežnega globalnega povpraševanja po derivatih, kar bo cene derivatov spet pognalo v višave. Seveda pa se lahko tudi ne zgodi nič, če bo Rusija s svojo skrivno floto tankerjev sama organizirala prevoz nafte in če bodo države uvoznice inovativne – denimo z nakupom cenejše ruske nafte in derivatov in nato prodajo lastnih po višjih cenah, ali z nakupom ruskih derivatov ter mešanjem z derivati iz drugih virov in prodajo naprej ali z nakupom surove ruske nafte ter predelavo v derivate in prodajo naprej. Tako so dosedaj mnoge države izigravale sankcije in zraven (skupaj z ruskimi izvozniki) dobro služile.

Nadaljujte z branjem→

Vrhunsko in v sredino. Res, kateri bebec se je spomnil, da so zavarovanci, ki so jih z administrativnim ukrepom sedanjega svetovalca ministra za zdravje izbrisali iz seznama njihovih dotedanjih osebnih zdravnikov, zdaj zato “nepredeljeni” pacienti? Ti zavarovanci se o ničemer niso mogli opredeliti, nihče jih ni nič vprašal, preprosto so jih izbrisali. Zato so “izbrisani” res najboljša oznaka. In morali bi iti v skupinsko tožbo proti državi ter zahtevati tako odškodnino kot to, da jih spet uvrstijo nazaj na spiske. Samodejno.

Kdo si je izmislil izraz neopredeljeni pacienti? Res grozen, žaljiv, odvraten, ponižujoč izraz. Kot ’kolateralna škoda’ – izraz za nedolžne žrtve iraške vojne. Neopredeljeni pacienti – kot da ljudje brez zdravnika sami nočejo imeti zdravnika. Tako so se odločili, veste. Ne jebejo! Dovolj imajo zdravnika! Nočejo ga! Kar vi ga imejte, če hočete! Tako so se opredelili. In seveda, neopredeljeni pacienti – kot da so ljudje brez zdravnika sami krivi, da so brez zdravnika. V tem lahko vidite le razširitev dobro znane neoliberalne logike, po kateri so revni sami krivi, da so revni, in brezposelni sami krivi, da so brezposelni. Mar ne obstaja kak boljši, ustreznejši, resničnejši izraz? Recimo … recimo … recimo – a že vem: izbrisani pacienti! Ali pa kar – izbrisani ljudje. Na kratko: izbrisani. Nekateri so ga te dni pisali v navednicah, a pozabite na navednice – lahko ga mirno pišete brez navednic. Še toliko bolj, ker lahko zdaj v živo in v realnem času – ja, v laboratorijskih razmerah – gledamo, kako izgleda izbris. Izraz neopredeljeni pacienti ljudi brez zdravnika dehumanizira – ne le zato, ker ustvarja vtis, da si zdravnika ne zaslužijo, temveč tudi zato, ker nas odvrača od identifikacije z njihovim problemom. Kaj moremo? Pa bi se opredelili!

Vir: Mladina

Olivier Blanchard, nekdanji profesor na MIT in nato desetletje glavni ekonomist na IMF, sicer pa nedvomno eden izmed top 3 makroekonomistov na svetu, je prejšnji teden predstavil novo knjigo (glejte naslov) o fiskalni politiki v času nizkih obrestnih mer. S to knjigo se Blanchard navezuje na svoje članke izpred treh let, ko je nakazal, da se je s strukturnim znižanjem obrestnih mer, ko je ta nižja od stopnje gospodarske rasti (r < g), fundamentalno spremenila vloga fiskalne politike. Medtem ko je v zadnjih treh desetletjih bila dana prednost monetarni politiki pri stabilizaciji gospodarskih ciklov (t.i. monetarna dominanca), se z znižanjem  obrestne mere težišče ekonomske politike obrača v smeri dominantne vloge fiskalne politike. Ker se bodo tudi po tem inflacijskem šoku obrestne mere vrnile nazaj na nizko raven, bo mogoče fiskalno politiko bolj aktivno uporabljati tudi za stabilizacijo gospodarskih ciklov (prek financiranja javnih investicij in transferjev). V času, ko so obrestne mere nižje od stopnje gospodarske rasti, tudi visoke stopnje zadolženosti in financiranje dolga niso problematični, saj se ob r < g in izravnanem proračunu stopnja zadolženosti glede na BDP samodejno znižuje (v primeru deficita v proračunu, pa je pomembna razlika med r in g; denimo v primeru r-g=-2%si lahko država privošči primarni deficit v višini 2% BDP, pa se dolg/BDP ne bo povečal).

Spodaj je posnetek zanimive predstavitve knjige in diskusije na PIIE ter kratek povzetek za tiste, ki posnetka ne bodo pogledali.

Nadaljujte z branjem→

Letošnja energetska kriza, do katere bi v vsakem primeru prišlo, vendar se je predčasno zaostrila z vojno v Ukrajino, je pokazala, da dosedanji prevladujoči koncept odziva na podnebne spremembe ni vzdržen. Koncept stave na obnovljive vire sonca in vetra je bil vzdržen le, dokler so poceni fosilni viri v jesensko-zimskih mesecih zagotavljali manjkajočo električno energijo po sprejemljivih cenah. Tega obdobja je konec.

Ključni problem tega koncepta je v neenakomerni letni in dnevni dinamiki proizvodnje električne energije. Po podatkih iz Nemčije sončne elektrarne v šestih mesecih, med aprilom in septembrom, proizvedejo več kot 70% letne proizvodnje električne energije. To pomeni, da v pomladansko-poletnih mesecih, ko je poraba elektrike najnižja, nastajajo veliki presežki, medtem ko se v času kurilne sezone, ko se poraba potrebne energije (za ogrevanje) podvoji glede na poletne mesece, prihaja do velikih primanjkljajev električne energije.

Nadaljujte z branjem→