Po začetku vojne v Ukrajini so zahodni politiki Ukrajini velikodušno obljubljali članstvo v Natu in EU. Realnost pa je bila – iz objektivnih razlogov – manj prijazna. Glede članstva v Natu je Ukrajina naletela na tipični Catch 22. Članstvo v Natu ni možno, dokler traja vojna, ker članice Nata nočejo biti prisiljene v aktivacijo člena 5 in vključitev v neposredno vojno z Rusijo. Po koncu vojne pa članstvo v Natu tudi ne bo možno, ker Ukrajina te vojne brez aktivne vključitve članic Nata ne more zmagati, zato bo Rusija kot zmagovalka postavljala pogoje in nečlanstvo v Natu bo prvi pogoj Rusije v mirovnem sporazumu, saj je zaradi tega sploh začela z vojno.

Glede članstva v EU, ki bi bilo po mojem mnenju pozitivno za EU, saj bi se s tem izboljšala avtonomija EU na mnogih področjih – od hrane, energije do nekaterih ključnih surovin, pa je zgodba enako kruta. Po eni strani je Ukrajina preveč kmetijska država in z njeno vključitvijo bi zaradi povečane konkurence cene hrane v EU močno padle, kar bi prizadelo ostale države, predvsem vzhodnoevropske in Francijo. Ukrajina še niti ni postala članica EU, pa je že poškodovala skupni trg, zaradi česar so vzhodnoevropske države serijsko blokirale uvoz žita iz Ukrajine.

Drugi problem je finančne narave. Ukrajinski kmetje bi po vstopu v EU posrkali večino kmetijskih subvencij in Francija bi glede skupne kmetijske politike nenadoma postala neto plačnica v EU proračun. In naprej, ker bi bila Ukrajina daleč najmanj razvita članica EU, bi posrkala tudi levji delež sredstev za kohezijo. Namesto Poljske bi Ukrajina postala največja prejemnica EU sredstev. Vstop Ukrajine v EU bi torej zahteval bodisi povečanje vplačil v proračun EU ali zmanjšanje EU sredstev za večino držav.

To so pač objektivni razlogi, zakaj Ukrajina v previdljivi prihodnosti ne more postati članica EU. Seveda ji ostale članice in Evropska komisija tega ne morejo naravnost povedati, zato se bodo skrivali za formalizmi. Za reformami, ki bi jih Ukrajina morala narediti pred vstopom, za vladavino prava, za potrebnim zmanjšanjem korupcije, in za reformami delovanja EU, ki bi jih članice  morale narediti pred tem itd. Več o tem v spodnjem članku.

Nadaljujte z branjem→

Pogovori o miru v Ukrajini konec prejšnjega tedna v Savdski Arabiji, kamor ni bila povabljena Rusija kot ena izmed strani v vojni, so se po pričakovanju končali s popolnim neuspehom. Ruski predstavniki so naknadno v izjavah za javnost sporočili svoje pogoje za začetek mirovnega sporazuma, ki se nahajajo v razponu med “popolno kapitulacijo Ukrajine” (Maria Zakharova, tiskovna predstavnica ministrstva za zunanje zadeve Rusije) in “ko bo Ukrajina na kolenih prosila za milost” (Dmitri Medvedev, nekdanji predsednik Rusije in predsednik vlade ter zdajšnji podpredsednik Sveta za nacionalno varnost).

Rusiji se razumljivo nikamor ne mudi. V prid ji gredo trije razlogi. Prvič, v tej vojni po pričakovanju vojaško zmaguje in v dolgotrajni vojni izčrpavanja bo postopno povsem izčrpala Ukrajino in voljo po pomoči zahodnih donatork, ki so že ostale brez streliva. Ruska vojna industrija dela na polnih obratih, zagnali so nove obrate, hkrati pa jim nemoten izvoz energentov in kritičnih surovin (umetna gnojila, kobalt, aluminij itd.) po visokih cenah omogoča tako trgovinski kot proračunski presežek. Hkrati je Rusija zagnala uvozno nadomestno proizvodnjo, ki jo je zanemarjala zadnja tri desetletja (pa čeprav je to zagon proizvodnje “moskvičev na kitajski osnovi”) in dosega letos pozitivno gospodarsko rast.

Nadaljujte z branjem→

Video, ki plastično pojasni, zakaj je vojna v Ukrajini fantastična za posel špekulantov.

Slika 1: Spodnji graf lepo pokaže, da odkar se je Schröderjeva vlada leta 2000 odločila za t.i.Energiewende (za zapiranje jedrskih elektrarn in za njihovo nadomeščanje z energijo sonca in vetra) se je cena nemške električne energije več kot podvojila (povečala se je za 130% do 2021, s čimer zaradi korektnosti izvzamemo cenovni šok zaradi ukrajinske vojne v letu 2022). Energija iz OVE sonca in vetra je za Nemčijo torej ekstremno draga, sploh v primerjavi s prej poceni energijo iz jedrskih elektrarn.

Nadaljujte z branjem→

To poletje so zaznamovale nutrije. Dramatična akcija ljubiteljice živali in influencerke brez najmanjše strokovne podlage, vendar z enormnim političnim vplivom, in ki bi imela v primeru politične udejanitve akcije gromozanske negativne družbene učinke. No, nutrije so na simbolni ravni zgolj odsev energetske politike te vlade.

Dajmo nutrije v perspektivo. Problem akcije za nutrije je dvojne narave. Prvi problem je diskrepanca med stroko in navdušenimi ljubiteljskim pristopom. Nutrije kot za nekatere simpatični kosmati glodalci sicer imajo lahko naše simpatije, toda vpliv njihovega enormnega razmnoževanja na širši ekosistem mora ovrednotiti stroka in ne ljubiteljice živali in podobno ljubiteljska združenja. Kot pravi Hubert Potočnik z Biotehniške fakultete, avtor študije in strokovne podlage odločitve ministrstva za kmetijstvo glede odlova nutrij, je prenos etičnega stališča glede dobrobiti in celo svetosti življenja posameznega bitja »na področje upravljanja prostoživečih vrst, še posebej invazivnih tujerodnih, je nevzdržen oziroma pogosto celo škodljiv za celo vrsto drugih bitij in samo naravno okolje«. Nutrije so pač globalno »ena najbolj invazivnih in škodljivih vrst za mokriščne ekosisteme, ki so najbolj ranljivi ekosistemi na našem planetu« in če zaradi nekritičnega navdušenja ljubiteljev dopustimo njihovo nekontrolirano razmnoževanje, smo naredili nepopravljivo škodo za ranljiv ekosistem.

Nadaljujte z branjem→

In short: We can’t talk peace from a position of strength or of weakness, or from points in between. So we’ll wait for the Putin regime’s collapse or for NATO to enter the war—and hope that neither of those brings the regional if not global catastrophe that either could well bring.

Does that summarize Biden’s current thinking? If not, could somebody explain what he is thinking? What is his plan?

This week a widely followed Twitter account called War Mapper quantified the amount of terrain Ukrainian forces have retaken since the beginning of their counter-offensive two months ago. The net gain is a bit over 100 square miles. So the fraction of Ukrainian territory occupied by Russia has dropped from 17.54 percent to 17.49 percent.

This gain has come at massive cost: untold thousands of dead Ukrainians, untold thousands of maimed Ukrainians, and lots of destroyed weapons and armored vehicles.

At this rate of battlefield progress, it will be six decades before Ukraine has expelled Russian troops from all its territory—the point before which, President Zelensky has said, peace talks are unthinkable. And at this rate of human loss, Ukraine will run out of soldiers long before then—and long before Russia does.

Nadaljujte z branjem→

Bine Kordež

Nedavno smo lahko v eni od slovenskih revij brali članek v katerem avtor kot vodilno temo izpostavlja podatek, da ima 1 % najbogatejših Slovencev v rokah kar 23,2 odstotka vsega premoženja v Sloveniji. Ta odstotek je višji kot v veliko evropskih državah, kar je v popolnem nasprotju splošni tezi, da smo v Sloveniji v samem vrhu po kazalcih neenakosti. V Italiji ima npr. 1 % najpremožnejših  22,1 % celotnega premoženja, v V. Britaniji 21,3 %, na Nizozemskem celo samo 16,4 %, v Avstriji pa 30,6 %. V naši državi imamo res skoraj najmanjše razlike med prejemki najbolje in najmanj plačanih, po premoženju pa naj bi imeli bistveno večjo razslojenost. Podatki so povzeti po sicer ugledni spletni strani WID.WORLD, kjer so zbrani obsežni podatki o razlikah v dohodkih in premoženju vseh držav sveta skozi čas. Glede na kredibilnost vira je seveda zaključek avtorja korekten.

Nadaljujte z branjem→