Doslej so zahodni politiki dosledno ponavljali, da ruska agresija na Ukrajino ni bila z ničemer sprovocirana (z nobenimi dejanji ZDA ali drugih držav) in da je šlo zgolj za imperialistične težnje Putina, kar so papagajsko za njimi ponavljali praktično vsi zahodni mediji in mnenjski voditelji. Ameriški profesor John Mearsheimer je na podlagi analize dokumentov in vseh dostopnih zapisov oboje ovrgel že ob samem začetku vojne.

Na drugi strani je ruski predsednik Putin vztrajno ponavljal, da za Rusijo širjenje Nata na njene meje predstavlja eksistenčno grožnjo in da je napad na Ukrajino posledica tega, ker članice Nata niso želele dati varnostnih zagotovil Rusiji (in podpisati sporazuma o neširjenju Nata na ruske meje) in ker je Rusija želela zaščititi rusko manjšino v Donbasu, katere avtonomijo so ukrajinske oblasti napadle z orožjem.

No, generalni sekretar Nata Jens Stoltenberg je v četrtek v evropskem parlamentu potrdil Putinove besede. Kar trikrat je povedal, da je ruska agresija na Ukrajino posledica širjenja Nata na ruske meje. Hkrati je potrdil obstoj sporazuma o neširjenju Nata na ruske meje iz jeseni 2021 (slabega pol leta pred vojno), ki ga je Rusija poslala Natu, članice Nata pa ga niso želele podpisati. Še več, kot kažejo dokumenti (glejte spodaj), člance Nata so se zavedale, da širjenje Nata na ruske meje za Rusijo pomeni nesprejemljivo varnostno, eksistenčno grožnjo, na katero bo Putin reagiral z agresijo,  in hkrati, da Putin sicer nima agende, da bi napadel druge države v vzhodni Evropi.

To povsem spreminja dosedanjo zahodno narativo, da vojna v Ukrajini ni bila sprovocirana s strani zahodnih držav ali da je šlo za neizživete imperialistične težnje Rusije. Zahodna moralistična zgodba se sesuva (naj še enkrat ponovim, da nikakor ne podpiram ruske agresije na Ukrajino, pač pa gre zgolj za racionalno razumevanje konteksta, v katerem je do tega prišlo).