Marko Golob

Kot je bilo že omenjeno v predhodnih prispevkih na tem blogu, gre v Ukrajini za vojno izčrpavanja, v kateri ima Rusija nesporno prednost. Že res, sliši se logično, ampak Zahod bo Ukrajini zdaj zdaj dobavil zahodno orožje, tako rekoč Wunderwaffe, s katerim bodo Ukrajinci preobrnili tok vojne. Saj je zahodno orožje, po defaultu, menda ja bistveno boljše od ruskega, samo še Ukrajince izurimo po superiornem Natovem usposabljanju in taktiki, pa bo!

No, ni ravno tako! To glede superiornosti zahodnega orožja je velik mit, ki v mnogih primerih ne drži. V resnici je rusko (še prej sovjetsko) orožje večinomo dobro premišljeno, funkcionalno in relativno dostopno. In nemalokrat tehnološko in konceptualno superiorno. Plansko sovjetsko gospodarstvo se je dostikrat bistveno bolj zavedalo ekonomičnosti oboroževanja kot zahodne sile, kjer je bila dobava vojaške tehnike velikokrat predvsem priložnost za velik biznis in bistveno manj za obrambo države. To sem spoznal, ko sem postal podpredsednik Fotone (bivša Iskra Elektrooptika), kjer sem zelo hitro spremenil mnenje o domnevni inferiornosti ruskega (sovjetskega) orožja. Spomnim se komentarja naših finskih kupcev. Na vprašanje, zakaj (v 1990-tih) še vedno uporabljajo rusko oklepno tehniko, je bil odgovor, da gre za zanesljivo učinkovito in robustno tehniko. No to je bilo še v časih, ko Finske še niso vodile “woke” ženske vlade.

O HIMARS raketnih sistemih, ameriških in francoskih havbicah in ruskih raketnih in artilerijskih ekvivalentih sem že govoril. Povejmo zdaj nekaj o menda čudežnih zahodnih oklepnih vozilih. O ameriških borbenih vozilih pehote Bradley, nemških oklepnih transporterjih Marder ali francoskih lahkih tankih AMX 10, ki naj bi predstavljali glavnino naslednje velike zahodne pošiljke orožja v Ukrajino.

V resnici gre za več deset let stare sisteme, ki so bistveno slabše oboroženi, kot so ruski ekvivalenti npr. BMP 3 ali, da ne govorimo o novejših različicah npr. Kurganetz. Podobno je z MBT( glavni bojni tanki – “main battle tanks”) kot je ameriški Abrams, nemški Leopard2 ali angleški Challenger2. Ti tanki ne po ognjeni moči, ne po sistemih kontrole ognja ne presegajo več ruskih moderniziranih T72 ali novejših modelov kot je T90. V prvi iraški vojni je bila ta prednost, predvsem v kvalitetnejšem nočnem kanalu (termovizija) očitna – takrat so ameriški Abramsi opazili iraške T72 ali T55 na 4 do 6 km in streljali na 2 km, medtem ko je pasivni ruski nočni kanal omogočal streljanje ponoči komaj na 1 km ali manj. Danes te prednosti ni več, kar se lepo vidi na ruskih posnetkih s termovizijskih kanalov.

Zahodni tanki so veliko težji, večji, bolje oklepljeni, manj mobilni kot ruski in neprimerno dražji in bolj zahtevni za vzdrževanje. Ob učinkovitem ruskem 125 mm tankovskem topu in sodobnih ruskih protitankovskih raketah je vprašljivo ali močnejši težji oklep ob vseh drugih stvareh, ki jih to potegne za sabo, sploh predstavlja kakšno bistveno prednost. Izraelci so v vojni v Libanonu leta 2006 izgubili več deset Merkav, ki je veljal za najbolj zaščiten tank na svetu, ki pa ob ruskih protitankovskih raketah Kornet v rokah Hezbolahovih borcev ni imel veliko možnosti. Houthiji v Jemnu so pošiljali v zrak od saudijskih Abramsov in Leopardov do francoskih Leclercov. Z obveznim Allah Uekbar ob vsakem zadetku.

Mislite, da bo s temi 130 tanki, ki naj bi jih dobavili Ukrajincem kaj drugače? No, pravoslavni Rusi vejetno ne bi vzklikali Allah Uekbar (kar pa verjetno ne velja za Čečene in Tatare v ruskih vrstah). Teh 130 tankov Ukrajinci “potrošijo”, glede na statistiko te vojne v  povprečno enem mesecu. Mislite, da lahko ta pošiljka preusmeri tok vojne?

Tradicionalna zahodna prednost v sistemih za kontrolo ognja in nočno bojevanje, ki sem jo opazoval v 90-tih prejšnejga stoleja v Fotoni, je skopnela že pred desetletji. Rusi so medtem prišli kot prvi z vrsto rešitev v pasivnih in aktivnih načinih obrambe oklepnih vozil in predvsem v njihovi komunikacijski integraciji v digitalno bojišče. Predvsem pa se je izkazalo, da se je desetletja dolga debata o konceptu tankov odločno obrnila v rusko stran. Rusi so že v 1960-tih prišli s konceptom (T64 in vsi kasnejši modeli)) avtomatskega polnilca topa (autoloader), ki je omogočil zmanjšanje posadke s 4 na 3 člane in s tem bistveno zmanjšanje notranjega volumna tanka. Z zmanjšanjem notranjega volumna se je zmanjšala teža oklepa, velikost tanka kot tarče in potrebna moč motorja. Z manjšo težo in manjšimi motorji so obremenitve mehanskih sklopov manjše in vzdrževanje je manj zahtevno. Z zmanjšanjem teže se je povečala prehodnost tanka tj. gibljivost preko različnih terenov npr. preko manjših mostov itd. Lažji je transport, manjša je poraba goriva. Predvsem pa se je bistveno povečala okretnost tanka.

V debati močnejši oklep ali večja okretnost, je odločilno zmagala okretnost. Še posebej s pojavom aktivih sistemov obrambe tanka. Dobava 70-tonskih kolosov, kot je ameriški Abrams ali nekoliko lažjih Leopardov in Challengerjev, ne pomeni nobene bistvene taktične prednosti za Ukrajince. Pomeni pa logistično moro za ukrajinsko vojsko. Čeprav tako Abramsi kot Leopardi in Challengerji uporabljajo isti kaliber (120 mm), strelivo npr. za Challengerje ni enako kot tisto za Abramse in Leoparde.

Za časa mojega dela v Iskri Elektrooptiki v 1990-tih smo postali partnerji angleške GEC milijardne elektronske in oboroževalne korporacije. Ker smo bili Slovenci že kandidati za NATO, smo dobili priliko, da našega sodelavca pošljemo na eno od internih za javnost zaprtih konferenc Nata. In tu je bila ocena ruske oklepne tehnike povsem drugačna od tiste propagandne, ki jo slišimo od diletantskih novinarjev v medijih. Pravi profesionalci si ne morejo privoščiti nekritičnega navijaštva. Ker so od tega odvisna življenja in še kaj več. Problem je,  da danes zahodni politiki verjamejo svoji lastni propagandi.

Na Zahodu velja mnenje, predvsem v neuki javnosti in pri ravno tako neukih novinarjih, da Rusi bistveno zaostajajo v digitalizaciji svojih sistemov oz. v fenomenu, ki mu pravimo digitalno bojišče, to je integraciji opazovalnih, komunikacijskih in komandnih sistemov. Daleč od tega. Ne pozabimo, da je Rusija ena izmed glavnih softwarskih sil sveta. Na žalost, na te stereotipe pada tudi del profesionalne javnosti. Že ob spopadih v Donbasu leta 2014 in 2015, kjer je bila ruska vojska le omejeno prisotna preko prostovoljcev, se je izkazalo, da je bil ruski odziv pri kontrabatiranju ukrajinske artilerije manj kot 15 minut. Kar pomeni, da je v procesu sprožitve ukrajinskega artilerijskega orožja – zaznave pozicije ukrajinskega orožja s strani ruskih artilerijskih radarjev – posredovanju informacije ruski artilerij – do padca ruskega izstrelka poteklo manj kot 15 minut. Pred 8 leti! Danes se je ta čas, glede na ameriške vire, skrajšal tudi na samo 2 minuti !!!

To pomeni, da je cel proces skoraj v celoti avtomatiziran in verjetno podkrepljen s sistemom umetne inteligence. Če računaš (za mobilni, ne stacionarni artilerijski sistem), da rabiš več minut, da preideš iz strelnega položaja v mobilno stanje, koliko časa ti ostane za streljanje, preden priletijo ruski izstrelki? Ne veliko, za par granat, potem je veselja konec. Ne pozabimo, da su tudi ruski izstrelki (Smerch, Uragan) tako kot ameriški HIMARS ali EXCALIBUR, lahko tudi inercijsko in satelitsko vodeni; da lahko nad nami kroži ruski dron, ki ga nismo opazili (ker si zaradi ruskih protiukrepov ne moremo privoščiti prižgati radarja, ga nimamo ali pa ta radarsko slabo opaznega drona ne zazna) in ki bo naše artilerijsko orožje osvetlil z laserskim žarkom, ki bo vodilo za ruske artilerijske izstrelke – lasersko vodene granate KRASNOPOL, ki jih ima ruska artilerija v oborožitvi že več desetletij. Ali pa bo nekje v bližini “loitering munition” samomorilni dron LANCET, ki mu bo izvidniški dron posredoval koordinate in bo s svojimi 5 kg razstreliva v nekaj minutah na cilju.

Ena od pomembnih prednosti ukrajinske vojske je bila podpora ameriških satelitskih sistemov tako vojaških kot civilnih (predvsem Muskov Starlink) in NATO radarskih letalskih platfom, ki patruljirajo ob mejah Ukrajine in v dosegu več sto kilometrov pokrivajo ukrajinsko ozemlje. “Lepota” teh sistemov (Starlink) je ne samo v tem, da so dosegljivi (relativno poceni tudi, če ne štejemo, da Musk nudi te »usluge« zastonj), množični (več tisoč satelitov Starlink,) kvalitetni (broadband internet v realnem času) in učinkoviti, temveč predvsem v tem, da jih Rusija ne sme uničiti (jih pa bolj ali manj učinkovito elektronsko moti), ne da bi pri tem tvegala 3.s.v. (uničenje “early warning satelite network” je avtomatsko “casus beli”). Če bi šlo med Rusijo in Natom bolj zares, vseh teh satelitskih sistemov in letalskih radarskih platform v nekaj urah ne bi bilo več in situacija bi bila popolnoma drugačna. Ampak takrat bi bilo tudi še kaj drugega drugače.

Zakaj ta diskurz v vojaško tehniko? Ne zato, da bi vas moril ali animiral s tehničnimi podrobnostmi, ampak da pokažem, da je naša zahodna percepcija ruske vojaške moči in predvsem strategije v temelju zgrešena. Zahod je pijan od zmagoslavja po letu 1991 pozabil, da Sovjetska zveza ni propadla zaradi vojaške inferiornosti ali padca cen nafte, padla je, ker je predvsem sovjetski partijski establishement (in manj ljudstvo) izgubil vero v sistem. Danes je Rusija ponovno ideološki pol Zahodu, ne kot dežela komunizma, ampak kot steber tradicionalnih vrednot, od vere do družine, antiteza zahodne “woke” revolucije (ata in mama proti staršu 1 in 2) in vprašanje je, če ni s tem njen soft power v svetu močnejši kot kadarkoli. Definitivno je bližje kulturi arabskega sveta kot ameriška, akr se kaže v sedanji koaliciji teh držav z Rusijo proti zahodnim državam.

Rusija ostaja vojaška velesila kljub zmanjšanem obsegu tako populacije kot oboroženih sil. Je pa poleg tega še vedno znanstvena in tehnološka sila, ki na vojaškem  področju lahko parira ali marsikje celo presega bistveno večji Zahod.

Zahod je po 1991 naredil vrsto potez, ki jih Ukrajina in NATO boleče občutita v tej vojni. Ne gre samo za zmanjšanje vojaških kapacitet in industrijske baze. Gre predvsem za zanemarjanje priprave na konflikt z nasprotnikom, ki je na enokovrednem oz “peer level”. Za koncentracijo na ekspedicijske kolonialne vojne (Irak, Libija, Afganistan, Grenada, Afrika…), na taktični nivo bojevanja ob hkratnem zanemarjanju operative masovnih vojaških operacij z enakovrednim nasprotnikom, t.j. takih, s katerimi se srečujemo v Ukrajini. Organizacija NATO vojsk na brigadni ravni to lepo ilustrira. Rusi, kljub vzpostavitvi visoko mobilnih in udarnih bataljonskih taktičnih grup (BTG), t.j. še manjših enot kot brigade, nikoli niso pozabili na višje nivoje divizij, armad ali armadnih skupin.

Danes je vojna industrijska visoko-tehnološka operacija, ki zahteva vrhunsko izurjenost, organizacijo in obsežno zaokroženo industrijsko bazo v zaledju. Je koordinirana operacija celotne družbe. Zahod je ob trendu (ali mitu) visoko natančnih orožij in do te vojne ob tehnološko inferiornih nasprotnikih pozabil, da obstaja protiorožje tudi za njih in da kvantitete ne moreš vedno zamenjati s kvaliteto. Kvantiteta je lahko sama po sebi nova kvaliteta. Danes Ukrajina (jutri pa mogoče Zahod) za to plačuje visoko ceno.

Vendar, tako kot pred tisočletji, tudi danes še vedno odloča tudi kvaliteta strategije, volja do boja in pripravljenost prenašati dolgoročno ceno vojne. Za doseganje strateških ciljev radikalne politike, ki ji pravimo po von Clausewitzu tudi vojna, je pomembna usklajenost vseh materialnih kot tudi nematerialnih faktorjev. Vojna ni frivolna zadeva, gre pogosto za obstoj, za biti ali ne biti, v vojno greš samo, če si v to absolutno prisiljen ali, če si tako dobro pripravljen, da je zmaga več kot verjetna.

Vprašanje je, ali je Zahod res dobro premislil, v kaj se je spustil, ko je sprovociral to vojno?