Letošnja energetska kriza, do katere bi v vsakem primeru prišlo, vendar se je predčasno zaostrila z vojno v Ukrajino, je pokazala, da dosedanji prevladujoči koncept odziva na podnebne spremembe ni vzdržen. Koncept stave na obnovljive vire sonca in vetra je bil vzdržen le, dokler so poceni fosilni viri v jesensko-zimskih mesecih zagotavljali manjkajočo električno energijo po sprejemljivih cenah. Tega obdobja je konec.

Ključni problem tega koncepta je v neenakomerni letni in dnevni dinamiki proizvodnje električne energije. Po podatkih iz Nemčije sončne elektrarne v šestih mesecih, med aprilom in septembrom, proizvedejo več kot 70% letne proizvodnje električne energije. To pomeni, da v pomladansko-poletnih mesecih, ko je poraba elektrike najnižja, nastajajo veliki presežki, medtem ko se v času kurilne sezone, ko se poraba potrebne energije (za ogrevanje) podvoji glede na poletne mesece, prihaja do velikih primanjkljajev električne energije.

Problem bi bil rešljiv, če bi lahko poletne viške elektrike shranili za zimske čase, vendar te tehnologije danes še nimamo. In je v doglednem časunaslednjega desetletja – prek pretvorbe elektrike v vodik, shranjevanja vodika in nato pretvorbe nazaj v sintetični metan, ki je primeren za kurjenje v termoelektrarnah (ob čemer se sicer izgubi polovica energije) – tudi ne bomo imeli. Zato države ta problem »rešujejo« tako, da pozimi potrebno elektriko proizvajajo predvsem s kurjenjem plina in premoga. Kar je seveda posmeh v obraz boju proti podnebnim spremembam.

Ta računica se je ekonomsko, ne pa iz vidika ogljičnega odtisa, nekako izšla, dokler so bile cene fosilnih virov energije nizke. Ob povečanem povpraševanju zaradi gospodarskega okrevanja ter nato zaradi vojne v Ukrajini in napačnega odziva evropskih držav nanjo, so cene nafte, plina in premoga šle v nebo. S tem pa tudi cene električne energije, ki so postale prohibitivno visoke, zaradi česar so morale evropske vlade uvesti cenovne kapice na električno energijo za gospodinjstva in subvencije za podjetja.

K temu je treba dodati, da so zaradi zmanjšanja nabav ruskega plina številne države morale reaktivirati termoelektrarne na premog oziroma povečati njihovo proizvodnjo. Prišteti je treba dodatne emisije CO2 zaradi pomorskega prevoza utekočinjenega zemeljskega plina, ki naj bi nadomestil ruski plin.

Dosedanji koncept stave na obnovljive vire sonca in vetra kot boja proti podnebnim spremembam je s tem tako ekonomsko kot moralno bankrotiral.

Potrebna je korenita sprememba energetskega koncepta. Optimalna rešitev mora v luči ciljev zagotavljanja stabilne in zanesljive oskrbe z energijo in trajnega zmanjševanja ogljičnih emisij upoštevati predvsem en postulat – nacionalno energetsko samozadostnost oziroma samooskrbo. To je mogoče zagotoviti le s kombinacijo decentraliziranega in centraliziranega načina.

Decentraliziran način pomeni, da gospodinjstva in stanovanjske skupnosti inštalirajo sončne elektrarne in toplotne črpalke. Pri tem sta dva problema. Prvi je v uravnavanju dnevne in letne dinamike proizvodnje in porabe električne energije. Do sedaj je sistem deloval zaradi letnega net meteringa, ki je omogočal, da gospodinjstva na letni ravni poračunajo količine proizvedene energije, ki je šlo v omrežje, s količinami iz omrežja prevzete energije. Pri čemer za prevzeto energijo plačajo samo omrežnino in dajatve, ne pa cene energije. Ob povišanih cenah elektrike je tak sistem postal ekonomsko nevzdržen za dobavitelje in bo treba obračun premakniti na mesečno ali celo dnevno raven.

Drugi problem je v omrežju, ki ni bilo dizajnirano za agregacijo viškov elektrike iz razpršenih virov. Zaradi česar omrežje kolapsne ob množični priključitvi razpršenih sončnih elektrarn oziroma je potrebno te odklapljati in proizvedena energija gre v prazno.

Edina vzdržna rešitev za ta problema je večja stopnja samooskrbe, torej da gospodinjstva ob inštalaciji sončne elektrane vgradijo tudi shranjevalnike energije. S tem bi bila v »sončnih« mesecih dosežena popolna samooskrba in razbremenitev omrežja, v celotnem letu pa 40 do 50-odstotna samooskrba.

Takšna investicija povprečnega gospodinjstva v toplotno črpalko, sončno elektrarno in baterijo stane okrog 40 tisoč evrov. Vlada bi namesto sedanjih subvencij lahko spodbudila samooskrbo s ponudbo ugodnih kreditov (prek Eko sklada), sredstva pa bi se zagotavljala iz Podnebnega sklada ter izdaj trajnostnih obveznic. S takšno investicijo bi gospodinjstva lahko na letni ravni privarčevala med tisoč in dva tisoč evrov pri stroških energije.

Še vedno pa ostane problem, da bi s tem gospodinjstva postala največ polovično samooskrbna. Potrebno je zagotoviti čisto energijo za gospodarstvo, ki je največji porabnik. Hkrati je potrebno na nacionalni ravni urno, dnevno in letno centralizirano izravnavati proizvodnjo in porabo elektrike. To pomeni, da je potrebno zagotoviti tudi nacionalno samooskrbo, torej čim manjšo odvisnost od uvoza električne energije in virov zanjo.

Kot lahko spremljamo letos v Evropi, so energetsko krizo mirno prestale le države, katerih energetski sistem temelji na kombinaciji jedrske, hidro in vetrne energije. Vse te države so energetsko samozadostne, hkrati pa nizkoogljične. Na drugi strani je Nemčija, ki je največ vložila v solarni vir energije, zaprla pa jedrske elektrarne, za Poljsko druga energetsko najbolj umazana država v Evropi, hkrati pa v strahu pred morebitnimi redukcijami.

Za Slovenijo to pomeni takojšen začetek priprav na gradnjo drugega bloka v Krškem, hidroelektrarn na srednji Savi, črpalnih hidroelektrarn in opisanega spodbujanja gospodinjske samooskrbe, na daljši rok pa vlaganja v vodikove tehnologije. Na ta način bi bila Slovenija do leta 2045 energetsko povsem samozadostna in brezogljična.

________

* Izvorno objavljeno v Dnevniku