Kratek odziv na prispevek Bineta Kordeža o financiranju prevzema podjetij ter na komentar Branka Drvariča o razliki med “domačimi” in “tujimi” prevzemi. Razlika med obema namreč ni samo v “nacionalnosti prevzemnika” ali “nacionalnosti finančnih virov”, ki financirajo prevzem. Razlika je v kapitalskem ozadju prevzemnikov, s tem pa v zavarovanjih za prevzemni posel. Nadaljujte z branjem→

Bine Kordež

V svetu realizirajo prevzeme v pretežni meri s posojilnimi viri, za katera tudi zastavijo prevzemno tarčo, ker ima le redkokateri prevzemnik na svojem računu presežna finančna sredstva. Prav tako je predpostavka vseh prevzemov, da bo prevzeto podjetje s svojim uspešnim poslovanjem v določenem obdobju povrnila vložek – ali preko povečanja vrednosti prevzetega podjetja ali z izplačevanjem donosa. Pri tem običajno prevzemniki za izveden posel jamčijo s svojim ostalim premoženjem, katerega tvegajo ob odločitvi za prevzem. Ne glede na to pa banke in financerji natančno preverijo transakcijo prevzema ter njena tveganja, saj v prevzem vstopajo s svojimi sredstvi. * Nadaljujte z branjem→

Pozdravljeni,

Hm, nisem prepričan, da ste zaradi te diskusije še “bolj krivi“. Krivi niste nič bolj in nič manj, kot ste. Toda zdi se mi, da te debate niste izkoristili za boljšo predstavitev vaših motivov za prevzem ter pojasnitev okoliščin po tem, ko je že postalo jasno, da bo prevzemna avantura fiasko. Vaših dejanj po tem ter ravnanja bank v celi zgodbi. V času prevzema in po tem, ko je nastopila kriza. Nadaljujte z branjem→