Mandatarka je torej napovedala večje izdatke države in višje davke. Kaj bi to pomenilo za primanjkljaj, ni razložila, iz poudarjanja gospodarske rasti pa sklepam, da bi se ji zdelo smiselno načrtovati večji primanjkljaj. To je namreč edina pot, da proračun kratkoročno manj negativno vpliva na gospodarsko rast. Nadaljujte z branjem→

Zsolt Darvas iz Bruegla, bruseljskega think tanka, v luči zadnjih napovedi Evropske komisije glede gospodarske rasti piše o nujnosti razmisleka o preobrnitvi makroekonomske politike EU od varčevanja k fiskalnemu stimuliranju. Jasno, output gap (razlika med dejansko in med potencialno možno gospodarsko rastjo) v EU narašča (iz -1.2% v 2011 na -2.9% v 2013), medtem ko v ZDA upada (iz -1.6% v 2011 na -1.3% v 2013). Nerodno je, da se je začel povečevati tudi v najbolj “prudent” državah EU – Nemčiji in Nizozemski, kar pomeni, da zaradi recesije v nekaj “južnih” državah močno trpi tudi gospodarska aktivnost v “severnih” državah. Nadaljujte z branjem→

Pred nekaj tedni, ko sem pisal o globalizaciji, sem kot eno izmed ključnih vprašanj stabilnosti svetovnega gospodarstva v prihodnje navedel krhko razmerje v trgovinsko – finančnih odnosih med ZDA in Kitajsko. Natančneje, krhkost razmerja, v katerem Kitajska kupuje ameriške državne obveznice in s tem financira ameriški trgovinski deficit, ali preprosteje – financira ameriški uvoz kitajskega blaga. Ta naraščajoča ameriška odvisnost od kitajskega financiranja je poskrbela za številne skrbi v ZDA in je bila eno izmed ključnih predvolilnih vprašanj lansko leto. Torej ali imajo Kitajci v lasti ZDA? * Nadaljujte z branjem→