Tako izgleda likvidnostna past (zero lower bound) v ZDA:

. Nadaljujte z branjem→

Ran Bi, Haonan Qu in James Roaf iz IMF so pravkar objavili novo raziskavo (‘Assessing the Impact and Phasing of Multi-year Fiscal Adjustment: A General Framework’) o timingu fiskalne konsolidacije. Kjučno vprašanje raziskave je, ali naj države fiskalno konsolidacijo (varčevanje oz. “austerity”) izvedejo takoj ali jo nekoliko zamaknejo. Pri tem – s simulacijami na podlagi “splošnega okvirja” – pridejo do sklepov, da v visoko zadolženih državah večletna takojšnja fiskalna konsolidacija ni nujno v nasprotju z visokimi fiskalnimi miltiplikatorji. No, pri tem so zgrešili ključno napako: v svojem “splošnem okvirju” niso upoštevali monetarne politike, ki bi (z njihovimi besedami) “lahko imela pomemben vpliv na BDP”. Hja, kaj naj si potem začnemo z njihovimi izsledki? Nadaljujte z branjem→

Uredništvo Guardiana je zaradi pritiska in groženj vlade s sodišči 20. julija v kletnih prostorih časopisa uničilo vse računalniške trde diske, na katerih je imelo shranjene Snowdnove dokumente. Zgodilo se je to vpričo dveh agentov GCHQ, očitno izvedencev za razbijanje trdih diskov, ki sta novinarjem pomagala z nasveti o tem, katere dele diskov je treba razbiti, pa tudi, kako jih je treba razbiti. Nadaljujte z branjem→

Medtem ko se pri nas ukvarjamo z dejansko in simbolno usmrajeno mlako, ki bo ob ribah zadušila še vse ostalo, kar diha ali poskuša normalno poslovati, pa se ekonomisti (akademski in praktiki iz centralnih bank) na tradicionalnem simpoziju Federal Reserve Bank of Kansas City v Jackson Holeu ukvarjajo s tem, ali je bila monetarna politika s kvantitativnim sproščanjem uspešna pri spodbujanju rasti in zmanjševanju brezposelnosti ter kakšne konsekvence bo imelo prenehanje s to nekonvencionalno prakso centralnih bank razvitih držav. Zaenkrat ostajajo globoko razdvojeni že glede same učinkovitosti dosedanje politike, glede prihodnosti pa so popolnoma negotovi. Nadaljujte z branjem→

Kakšno moč ima centralna banka v času krize? Odvisno od tega, koliko lahko kontrolira finančni sistem prek zahtevanih minimalnih rezerv ter kako nizka je obrestna mera. Kadar so zahtevane rezerve bank nizke in kadar velik del finančnega sektorja sploh nima rezerv (shadow banking), monetarna politika nima vzvoda, prek katerega bi vplivala na obrestne mere in spodbudila gospodarsko rast. Podobno se zgodi, kadar v času krize podjetja, banke in gospodinjstva kopičijo denar pri sebi, bodisi zato ker se razdolžujejo, bodisi zato ker pričakujejo poslabšanje situacije (v obliki deflacije, zmanjšanja agregatnega povpraševanja ali celo vojne). Gospodarstvo zapade v likvidnostno past, za katero so značilne izjemno nizke kratkoročne obrestne mere (blizu ničle) ter velika nihanja v ponudbi denarja. Toda še tako velika dodatna ponudba denarja ne more vplivati na raven obrestnih mer ali cen, ker subjekti držijo denar pri sebi. To je bilo značilno za Japonsko v 1990-ih letih ter za ZDA in EU v času sedanje krize. Nadaljujte z branjem→

Hudič je odnesel šalo. Dežela že dolgo ni več zgodba o uspehu, ki jo simbolno upodablja čudoviti labod na Blejskem jezeru. Odkar je osrednja novica meseca pogin nekaj ton rib v lokalnem štajerskem jezercu, se je naš javni diskurz dokončno afirmiral v simbolnem jeziku; težko bi kje našli toliko simbolike – tragične, neizprosne, a resnične – kot v Perniškem jezeru. Nadaljujte z branjem→

Danes in jutri poteka tradicionalni in prestižni simpozij Federal Reserve Bank of Kansas City v Jackson Hole, in sicer na temo “Global Dimensions of Unconventional Monetary Policy“. Glavna tema prvega dneva simpozija je omejitev “ničelne spodnje meje” oziroma likvidnostne pasti, v katero so se ujele razvite države zaradi prešibkega agregatnega povpraševanja, in ki preprečuje okrevanje gospodarstev. Ob ničelni spodnji meji postane monetarna politika impotentna. Robert Hall iz Stanford University je kot uvodničar predstavil svoj pogled glede potrebnih ukrepov. Skladno z ekonomsko šolo, ki ji pripada, stavi na monetarno politiko in na potrebo po občutno negativni obrestni meri, ki bi povrnila agregatno povpraševanje na raven izpred leta 2008. Ker tega ni mogoče doseči z znižanjem nominalnih obrestnih mer zaradi “ničelne spodnje meje”, je po njegovem izhod le v višji inflaciji, ki naj bi naredila svoj del posla. Nadaljujte z branjem→

Črt Kostevc

Bruto investicije v nova osnovna sredstva v Sloveniji so od leta 2008 do letos padle na dobro polovico tedanje vrednosti, pri čemer smo padec omenjene postavke zabeležili prav v vseh letih krize. Bolj kot sam padec investicij preseneča dejstvo, da so z izjemo leta 2009 v istem obdobju investicijska pričakovanja slovenskih menedžerjev ostala pozitivna. Prav vsa preostala leta so namreč anketirana slovenska podjetja statističnemu uradu napovedovala rast investicij in jo v povprečju precenila za 21 odstotnih točk na leto. Vse do letos, ko so podjetja z manj kot 50 zaposlenimi prvič po letu 2009 napovedala, da se bodo investicije zmanjšale. Očitno smo prišli tako daleč, da so se tudi podjetja nehala zavajati, da bo jutri boljše. * Nadaljujte z branjem→

Aleš Praprotnik

Tretji del

Vpliv financializacije na spremembo korporativnega obnašanja

Ekonomist Thomas I. Palley v svoji študiji Financialization: What is it and why it matters piše, da je veliko korporacij s financializacijo privzelo interese in mišljenje finančne industrije. Praksi odkupov in prevzemov podjetij s finančnimi vzvodi (in izdajanje ‘junk bonds’, ki se jih lahko zamaskira v kolateralne dolžniške obligacije – CDO) sta postali običajni, saj se je (tudi v akademski sferi) verjelo, da to povečuje učinkovitost trgov, obenem pa nagrajuje delničarje z večjimi dobički. Korporacije so privzele mišljenje, da tovrstno zadolževanje ni problematično. Po drugi strani pa so se ciljna podjetja v neizprosnem ozračju prevzemov začela zatekati k taktikam obrambe (oz. izboljšanja pogajalskega položaja), ki pogosto prav tako vključujejo zadolževanje. Nadaljujte z branjem→

Bradford DeLong in Laura D. Tyson (2013) razpravljata o tem, kaj se je spremenilo od leta 2007, da centralne banke kličejo na pomoč fiskalno politiko. Kako je prišlo do odmika od Taylorjevega argumenta (iz 2000), da je uravnavanje agregatnega povpraševanja skoraj izključno v domeni centralnih bank. Kaj je povzročilo ta miselni preobrat? Nadaljujte z branjem→