Nizka pričakovanja podaljšujejo pot iz krize

Črt Kostevc

Bruto investicije v nova osnovna sredstva v Sloveniji so od leta 2008 do letos padle na dobro polovico tedanje vrednosti, pri čemer smo padec omenjene postavke zabeležili prav v vseh letih krize. Bolj kot sam padec investicij preseneča dejstvo, da so z izjemo leta 2009 v istem obdobju investicijska pričakovanja slovenskih menedžerjev ostala pozitivna. Prav vsa preostala leta so namreč anketirana slovenska podjetja statističnemu uradu napovedovala rast investicij in jo v povprečju precenila za 21 odstotnih točk na leto. Vse do letos, ko so podjetja z manj kot 50 zaposlenimi prvič po letu 2009 napovedala, da se bodo investicije zmanjšale. Očitno smo prišli tako daleč, da so se tudi podjetja nehala zavajati, da bo jutri boljše. *

Slovenija se od konca leta 2008 spopada s finančno in ekonomsko krizo, ki je v zadnjih štirih letih odnesla dobrih 90.000 delovnih mest, naš bruto domači proizvod pa že potisnila pod mejo tistega, ki smo ga ustvarili leta 2007. Tri krizne vlade so nam ponudile tri načine za izhod iz krize. Prva je ponudila pretvarjanje, da krize ni, ostalo bo pa rešila državna potrošnja, druga pretvarjanje, da bodo krizo rešili manjši rezi v stroške javnega sektorja in njegovo antagoniziranje, tretja pa pretvarjanje, da bo krizo rešilo majhno zmanjšanje stroškov javnega sektorja in znatno dodatno obdavčenje vsega, kar doseže dacarjeva roka. Celo bolj pomembno od navedenega pa je, da nam nobena od teh istih vlad za zdaj ni znala, zmogla ali hotela pokazati luči na koncu predora. Podjetja in potrošniki morajo namreč jasno in glasno slišati predvsem, da so bili to zadnji novi davki, zadnje znižanje plač, zadnje nove takse, trošarine, podražitve vinjet…

Potrošniška pričakovanja in pričakovanja podjetij so eden ključnih kazalnikov, ki jih s skoraj patološko pozornostjo spremljajo tako oblikovalci makroekonomske politike kot tudi trgi sami. Dejstvo je, da so potrošniška pričakovanja sicer empirično dokaj povprečen napovedovalec prihodnje potrošnje (Ludvigson, 2004, Dees, Soares Brinca, 2011), in vendar, posebno v času nizke konjunkture vsak, še tako neznaten signal optimizma potrošnikov močno resonira v kuloarjih nosilcev gospodarske politike. Večina strokovnjakov si je enotna, da je h globini in trajanju trenutne gospodarske krize v veliki meri doprinesla tudi erozija zaupanja tržnih akterjev. Pri pregovorno pesimističnih Slovencih že dolgo ni ne duha ne sluha o pozitivnih pričakovanjih, k temu pa je levji delež prispevala vsakokratna vladajoča elita, ki se ekonomskega pomena teh pričakovanj ne zaveda. Zadnjim trem vladam je namreč, kljub različnemu pristopu k reševanju krize, skupno to, da so ohranjale stanje negotovosti in perpetuirale nepredvidljivost gospodarske prihodnosti.

Pravzaprav je še nekoliko huje, saj sta nam zadnji vladi ob varčevalnih proračunih napovedovali, da bo stanje v bližnji prihodnosti kvečjemu slabše. Tako je bila ob napovedi znižanja državnih izdatkov in povečanja davkov hkrati eksplicitno dopuščena možnost, da se bodo izdatki in davki v škodo državljanov spreminjali tudi v bližnji prihodnosti, odvisno pač od potreb proračuna in zahtev naših mednarodnih partnerjev. Napoved v stilu »danes imamo za vas višje davke, verjetno pa vas bomo jutri obdavčili še bolj« pušča dokaj malo prostora za optimističen pogled v prihodnost.

Statistični urad RS skladno s statističnimi uradi v drugih članicah Evropske unije tako mesečno beleži stanje duha v podjetjih in pri gospodinjstvih, s čimer lahko v grobem ocenjuje verjetno gibanje različnih področij proizvodnje in potrošnje v bližnji prihodnosti. Ključnega pomena sta tako nivo domačih in tujih naročil v podjetjih ter njihovo bodoče investicijsko povpraševanje. Ravno slednje je namreč komponenta potrošnje podjetja, ki je najbolj občutljiva za predviden prihodnji položaj na trgu, ima potencialno daljnosežne posledice in, kar je najpomembnejše, je odložljivo, če podjetje oceni, da za investicije ni pravi čas. Nič torej ne opisuje bolje pogleda podjetij na prihodnost kot njihovi investicijski načrti.

Če se vam zdi investicijska potrošnja podjetij morda nekoliko preveč abstrakten koncept in se lažje poistovetite s posameznimi potrošniki, so vprašanja, ki jih statistični uradi zastavljajo posameznikom, bistveno bolj praktične narave. Anketarje namreč zanima verjetnost, s katero bo anketiranec v naslednjem letu kupil nov avto, nepremičnino ali investiral v obnovo svoje obstoječe nepremičnine. Tudi tukaj nam ne kaže ravno dobro, saj v napovedih za leto 2013 znova rastejo deleži ljudi, ki ne bodo investirali v naštete oblike trajnih dobrin. Posebno drastično je pri pričakovanjih stanje pri predvidenem nakupu nepremičnin. Podobno kot pri investicijskem povpraševanju podjetij to kaže na to, da potrošniki svoje prihodnje gmotno stanje ocenjujejo kot negotovo ali pa celo pričakujejo poslabšanje. V takšnih primerih pride do odlaganja nakupov trajnih dobrin in dajanja prednosti varčevanju za slabe čase.

Še bolj neposredne odgovore na pričakovano gospodarsko in finančno stanje v prihodnjem letu od anketirancev dobimo pri mesečnih anketah o mnenju potrošnikov. Tukaj posamezniki podajo svoje mnenje o prihodnjem gospodarskem stanju države in finančnem stanju gospodinjstva za naslednjih 12 mesecev. Res je, da mnenje povprečnega anketiranca verjetno večinoma temelji na poročanju medijev in je posledično napovedna moč anket omejena, vendar pa takšne napovedi pogosto postanejo samoizpolnjujoče, saj ljudje začnejo udejanjati svoja predvidevanja tudi v lastni potrošnji. Tudi pogled na prihodnost skozi prizmo ankete o mnenju potrošnikov ne kaže dobrih obetov, saj se od lanskega aprila ohranja zgodovinsko visok delež anketirancev z negativnim pogledom na prihodnost.

Današnja pričakovanja ekonomskih agentov so tesno povezana s trenutnimi gospodarskimi razmerami, investicijske oziroma nakupne odločitve podjetja in posameznih gospodinjstev, temelječe na teh pričakovanjih, pa neposredno ustvarjajo jutrišnjo gospodarsko sliko. Jasno je, da gospodarske rasti ne bo brez premika k bolj pozitivnim pričakovanjem glede prihodnosti, po drugi strani pa se do te težko pride brez bolj dinamičnega gospodarstva in proaktivne vlade. Do zdaj v tej krizi nismo dobili nič od navedenega.

______

* Izvorno objavljeno v Dnevniku

%d bloggers like this: