Financializacija in sprememba korporativnega obnašanja

Aleš Praprotnik

Tretji del

Vpliv financializacije na spremembo korporativnega obnašanja

Ekonomist Thomas I. Palley v svoji študiji Financialization: What is it and why it matters piše, da je veliko korporacij s financializacijo privzelo interese in mišljenje finančne industrije. Praksi odkupov in prevzemov podjetij s finančnimi vzvodi (in izdajanje ‘junk bonds’, ki se jih lahko zamaskira v kolateralne dolžniške obligacije – CDO) sta postali običajni, saj se je (tudi v akademski sferi) verjelo, da to povečuje učinkovitost trgov, obenem pa nagrajuje delničarje z večjimi dobički. Korporacije so privzele mišljenje, da tovrstno zadolževanje ni problematično. Po drugi strani pa so se ciljna podjetja v neizprosnem ozračju prevzemov začela zatekati k taktikam obrambe (oz. izboljšanja pogajalskega položaja), ki pogosto prav tako vključujejo zadolževanje.

Vendar so se z vsem tem najbolj okoristili vodstveni menedžerji, saj so njihove nagrade in bonusi postali odvisni od cen delnic. Dolgoročno rast, stabilnost in profitabilnost podjetja je zamenjal fokus kratkoročne rasti cene delnic. Po letu 1980 je prišlo do eksplozije najvišjih menedžerskih plač. Executive Paymatch navaja, da se je razmerje med plačo navadnega delavca in izvršnega direktorja med letoma 1980 in 2012 povzpelo iz 40 : 1 na 354 : 1. Kot ugotavlja Business Week, pa naj bi se tisti menedžerji, ki so bili nagrajeni z delniškimi opcijami (namesto z obstoječimi delnicami), slabše odločali glede prevzemov in imeli več računovodskih nepravilnosti.

Korporacije kot kaže raje vlagajo dobiček v lastni odkup delnic in v izplačevanje dividend (kot pa v investicije v raziskave in inovacije ali v ustrezno nagrajevanje navadnih delavcev), saj to potiska ceno delnic navzgor. S tem pa se najbolj okoristijo vodilni menedžerji in ne podjetje ali njegovi zaposleni. Kot poroča William Lazonick (2010) z univerze Lowell v Massachusettsu se je tovrstno početje največjih 500 podjetij v ZDA precej povečalo po letu 2003 in naj bi vplivalo na rast delniških trgov in indeks S&P 500. Samo v letu 2006 je 437 podjetij (od 500) odkupilo za 436 milijard $ delnic (64 % njihovega neto prihodka), leto kasneje pa se je ta znesek povzpel na 549 milijard $ (94 % neto prihodka).

Lazonick pa pravi tudi, da je povečanje nagrad vodilnim v podjetjih močno povezano s povečanjem neenakosti v ZDA. Konec 1970-ih let je začel naraščati delež dohodkov zgornjega 1% in s 23% v letu 2008 dosegel raven izpred gospodarske depresije 1929-1933.

Slika: Trije najvišji dohodkovni razredi kot odstotek celotnega dohodka ZDA med letoma 1913 in 2008.

Top income_USVir: Lazonick (2010)

Lazonick et al (2012) v študiji From innovation to financialization opisujejo primer podjetja Cisco Systems, ki je bilo v poznih 90-ih letih najhitrejše rastoče podjetje. Veliko rast si je zagotovilo predvsem s prevzemi in investiranjem v rastoče sektorje telekomunikacij. Leta 1990 je imelo 254 zaposlenih, desetletje kasneje že 34,000, leta 2012 je bila ta številka še dvakrat večja. Prav tako je v zadnjih desetih letih več kot podvojilo prodajo, vendar kot ugotavljajo avtorji, podjetju ni uspelo izrabiti potenciala in si izboriti vodilnega položaja v komunikacijski tehnologiji. Pomemben razlog vidijo v dejstvu, da je med letoma 2002 in 2012 podjetje porabilo 76.7 milijard $ za lastne odkupe delnic, kar je predstavljalo 1.2-kratnik neto dobička in 1.6-kratnik zneska, ki ga je sicer vložilo raziskave in razvoj. Ta denar bi lahko porabilo tudi za prevzeme podjetij, ki so obvladovala arhitekturni aspekt komunikacijskih tehnologij. Motorola je naredila podobno napako in po uspehu 2G telefona Razr ves dobiček vložila v odkup delnic. Pri naslednji generaciji telefonov so jo konkurenti prehiteli. Nasprotni zgodbi sta Apple in Google, ki sta večino dobička vlagali v razvoj in inovacije in postali vodilni.

Torej, tudi običajna podjetja prevzemajo kratkoročno mentaliteto hitrega dobička in rastočih cen delnic (primarno finančni motiv), ki je tipična za današnji finančni sektor. Pri tem pomembno vlogo igra način nagrajevanja vodilnih menedžerjev, ki je vezano na ceno delnic in na finančne instrumente. Prevzemi temeljijo na zadolževanju, prav tako tudi sama obramba pred njimi. Vse to pa duši razvoj in inovacije ter povečuje plačni razkorak.

Sklep

Magdoff in Sweezy sta leta 1985 financializacijo hvalila kot funkcionalno gonilo gospodarske rasti, vendar pa je postalo jasno, da financializacija gospodarstva in trgov ni napravila manj tveganih (velja obratno) in da ne doprinaša k inovativnosti, investicijam in napredku. To pa je pravzaprav že definicija rentništva: srkanje in izčrpavanje finančnih (in drugih) resursov brez opravljanja koristne družbene funkcije. To vlogo so nekdaj igrali zemljiški veleposestniki (ki so jim nasprotovali že Adam Smith in drugi klasični ekonomisti), danes pa jo kot vse kaže Wall Street (simbol vseh velikih finančnih institucij po svetu), ki realnemu gospodarstvu pušča zgolj vse večjo negotovost in volatilnost, ovire pri najemu posojil za mala podjetja, odtujenost od lokalnega okolja, velik dolg, socializacijo špekulativnih izgub, kriminalne afere, željo po rekordno visokih prihodkih finančnih menedžerjev in vedno večji dohodkovni razkorak.

Ekonomist James Tobin je že leta 1984 opažal: … občutek imam, da mečemo vse več in več resursov … v finančne aktivnosti nepovezane s proizvodnjo izdelkov in storitev, v dejavnosti, ki ustvarjajo velike zasebne dobičke, ki niso v sorazmerju z njihovo socialno koristjo.“ (Foster, str. 3)

Rešitev nastale situacije nakazuje zgodovina. Kot razlaga Michael Hudson (2012), so Francozi in Nemci v 19. stoletju razumeli, kakšen naj bi bil poglavitni namen bank in finančnega sektorja – biti servis realnemu produktivnemu sektorju – in takšen učinkovit bančni sistem, ki je za potrebe investicij služil industriji, so (do določene mere) tudi uspešno udejanili v praksi. Druga plat pa je seveda tudi nujna spremeba korporativne mentalitete in opustitev osredotočenosti na kratkoročne finančne motive.

Pri vsem tem je pomembno vedeti, da imajo vlade in njihove institucije v rokah na voljo vsa orodja, da tudi danes oblikujejo sistem, v katerem bo kapital služil realnemu sektorju (in ne obratno), vključno z ustanavljanjem javnih bank. Vendar – jim je to sploh v interesu?

%d bloggers like this: