Lahko zaupamo bankam, ki naj bi jih za vsako ceno reševali?

Aleš Praprotnik

Očitno ne. Novica sicer ni nova, vendar je pomembna: nekaj tednov nazaj je v določenih medijih odjeknila vest, da naj bi mega ‘too big to fail’ (TBTF) banke prirejale tudi referenčno obrestno mero ISDAfix za zamenjave obrestnih mer (‘interest rate swaps’), katerih trg naj bi bil vreden okoli 380 bilijonov dolarjev. Dober članek o tem je v reviji Rolling Stone napisal Matt Taibbi, ki med drugim pravi:

“… now Libor may have a twin brother. Word has leaked out that the London-based firm ICAP, the world’s largest broker of interest-rate swaps, is being investigated by American authorities for behaviour that sounds eerily reminiscent of the Libor mess. Regulators are looking into whether or not a small group of brokers at ICAP may have worked with up to 15 of the world’s largest banks to manipulate ISDAfix, a benchmark number used around the world to calculate the prices of interest-rate swaps.”

Te mere, ki jih dnevno objavlja ICAP, naj bi vplivale na celo vrsto finančnih produktov.  Taibbi:

 Interest-rate swaps are a tool used by big cities, major corporations and sovereign governments to manage their debt, and the scale of their use is almost unimaginably massive.”

Matthew Leising iz Bloomberg Businessweek pa pravi:

 “…they affect everything from pension annuities to commercial real estate investments …”

Kako naj bi potekala manipulacija? Leising:

 ICAP publishes ISDAfix prices each morning at 11 a.m., after 13 banks, including Goldman Sachs (GS) and JPMorgan Chase (JPM), submit bids and offers for interest rate swaps in various currencies. ICAP brokers update the numbers throughout the day based on reported transactions. The data, displayed on an electronic screen known as 19901, are followed by about 6,000 corporate treasurers, money managers, and other clients, who use swaps to protect against changes in interest rates. Banks could earn millions by persuading ICAP brokers to delay their manual entry of data.”

Zgodba je seveda precej velika, toda kolikor mi je znano, sta od slovenskih medijev novico povzela samo Mladina in spletni portal MMC, kar je po svoje šokantno. Človek bi pričakoval, da bi se o tem razpisale vsaj Finance.

Pa vendar je to samo zadnja v celi seriji kriminalnih afer, ki smo jim bili priča v zadnjih nekaj letih. Verjetno največja novica, ki bi še danes morala polniti prve strani predvsem finančnih časopisov, je afera prirejanja referenčne medbančne obrestne mere LIBOR, ki vpliva na ceno posojil, časovnih depozitov in tudi na ceno korporativnih obveznic.

Evropska komisija se je sicer odzvala dokaj hitro in predlagala naj bodo manipulacije z referenčnimi merami kaznivo dejanje.

Enako bi seveda moralo veljati tudi za druga kriminalna dejanja, ki si jih privoščijo finančne institucije. Med drugim so bile vpletene v pranje denarja za mafijske združbe, v podkupovanje bonitetnih agencij, v laganje pod prisego, v neplačevanje davkov, kot tudi v trgovanje z notranjimi informacijami in v prirejanje bilanc.

Po poročanju GATA (Gold AntiTrust Action Committee) naj bi (v sodelovanju s centralnimi bankami) manipulirale tudi cene žlahtnih kovin. Vplivale pa naj bi tudi na cene surovin in hrane prek trga terminskih pogodb.

Prav tako so finančne institucije vpletene v načrtno zavajanje kupcev hipotekarnih posojil glede njihove kakovosti. Študija, ki sta jo nedavno napisala Piskorski in Seru, ugotavlja, da so se vse večje tovrstne institucije posluževale zavajanja:

A significant degree of misrepresentation exists across all reputable intermediaries involved in sale of mortgages.” (str. 1)

Prevarantsko pa je bilo seveda že samo izdajanje velikega odstotka teh posojil, saj banke niti niso preverjale kreditne sposobnosti strank (t.i. ‘liar’s loans’). William K. Black, bivši regulator in borec proti korupciji in prevari v finančni industriji, opozarja na t.i. ‘prevaro nadzora’ (‘control fraud’), ko so ljudje na najvišjih nadzorstvenih položajih zavestno vpleteni v prevaro zaradi dobičkov lastne institucije in mastnih osebnih bonusov:

By 2006, roughly 40% of all U.S. mortgages originated that year were liar’s loans (45% in the U.K.). Liar’s loans produce extreme “adverse selection” in home lending, which produces a “negative expected value” (in plain English — making liar’s home loans will produce severe losses). Only a firm engaged in control fraud would make liar’s loans. The officers who control such a firm will walk away wealthy even as the lender fails.”

Kljub temu jih to ni odvrnilo od nelegalnega zasega domov.

Je katera od velikih bank za omenjena dejanja že odgovarjala? To se sprašuje tudi Elizabeth Warren, ameriška senatorka in članica senatnega komiteja za bančništvo. Praktično nihče od odgovornih v finančnih institucijah ni tako ali drugače odgovarjal za svoja kriminalna dejanja. Običajna praksa je plačilo simbolične kazni.

(vsaka podobnost s Slovenijo, kjer naj bi ‘komisija za ugotavljanje zlorab v bančnem sistemu’ sedaj preiskovala tudi bančne posle med letoma 2005 in 2009, je zgolj naključna)

Regulatorji in nadzorniki, tako Federal Deposit Insurance Corporation (FDIC), Securities and Exchange Commission (SEC), Office of the Comptroller of the Currency (OCC) kot tudi Federal Reserve in davčna uprava (IRS), z mega bankami sklepajo dogovore in izvensodne poravnave, ki banke stanejo drobiž v primerjavi z milijardami nepošteno zasluženih dolarjev.

Zakaj je temu tako? Razlog za to vsaj delno ponujata t.i. fenomena ‘revolving doors’ in ‘regulatory capture’, ko ljudje iz finančne industrije zasedejo mesta na ključnih položajih v vladi in v javnih regulatornih telesih, le-ta pa nato promovirajo interese zasebnih institucij.

Tako se zdi, da tudi tožbe in kazni ne morejo ustaviti mega bank, za katere veliko število ekonomistov meni, da bi jih morali razbiti (pomagala pa bi seveda tudi jasna ločnica med investicijskim in komercialnim bančništvom).

Kot ugotavlja Taibbi je očitno večina cen prirejenih (v korist megainstitucij in na škodo navadnih državljanov). Svobodni trg, na katerem naj bi se cene oblikovale glede na ponudbo in povpraševanje, je tako očitno zgolj iluzija.

Če na kratko povzamem:

  • v finančni industriji sta prisotni vsesplošna korupcija in prevara na škodo večine prebivalstva;
  • ključne obrestne mere so zmanipulirane;
  • manipulira se tudi pri ostalih cenah, vključno s cenami hrane;
  • odgovorni za svoja kriminalna dejanja ne odgovarjajo ne kazensko in ne odškodninsko;
  • regulatorji so (verjetno z dobrim razlogom) impotentni.

Temu dodajmo še tri dejstva:

  1. velike finančne institucije so v samem središču najpomembnejših povezanih svetovnih korporacij;
  2. izvedeni finančni instrumenti (derivati) so povečini neregulirani in nenadzorovani, njihova skupna vrednost naj bi presegala desetkatnik svetovnega BDP, trg pa obvladuje zgolj peščica mega bank;
  3. banke denar ustvarjajo same na računovodskih knjigah brez predhodnih depozitov (kako to poteka bom opisal v kakšnem drugem prispevku).

Je rešitev torej v svobodnem bančništvu? Presodite sami.

%d bloggers like this: