Kaj bi revizorji morali videti, pa niso

Stanko Štrajn

Če sploh kdo, potem revizor pri revidiranju vidi in ve, kaj se v revidirani družbi ali banki dogaja, kako stoji, zakaj je v stanju, kakršnem je, kam gre in kaj se bo verjetno zgodilo, če se kaj spremeni, ali če se nič ne spremeni. Če navedena ugotovitev ne bi držala, potem ga. Nevenka Kržan, ne bi mogla v svojem intervjuju uvodoma ugotoviti, da je zdravje slovenskega gospodarstva šibko, da pa kljub temu imamo nekatera podjetja, ki so vendarle zdrava, da torej uspešno poslujejo. Od sogovornika, ki takšno oceno, z avtoriteto revizorske stroke pove, v nadaljevanju  pričakujemo, da nam bo razkril vzroke, ki so slovensko gospodarstvo prignali v krizo, za katero boleha že vse od leta 2008 in se nikakor ne pobere, saj je deležno napačnega zdravljenja naših vlad, napačnega ukrepanja bank in ignoriranja težav s strani nadzornih organov na čelu z banko Slovenije.

Toda ne. V nadaljevanju izvemo, da v revidiranju veljajo stroga pravila in da revizor ne sme ocenjevati poslovnih odločitev, ker je to naloga notranjega nadzora družb. Revizor ima v rokah predstavitveno pismo, v katerem uprava revidirane družbe izjavi, da je revizorju razkrilo vsa pomembna dejstva v zvezi z računovodskimi izkazi. Revizorju to zadostuje in ne preverja resnice, dejanskega stanja, temveč le formalno pravilnost knjižnih podatkov družbe. Vse to revizor počne po mednarodnih standardih, čeprav nam veljavni slovenski predpisi (Zakon o gospodarskih družbah in Zakon o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju) jasno določajo, da morajo družbe finančno poslovanje voditi po pravilih poslovno – finančne stroke, ki jih v poslovnih načelih in standardih določi slovenski inštitut za revizijo. Slovenski inštitut za revizijo je sprejel Kodeks  poslovno finančnih načel, (KPFN) ki v celoti opredeljuje strokoven način vodenja  finančne funkcije družbe in nam tako jasno – kot včasih Zakon o računovodstvu – pove, kaj vse mora biti iz poslovnih knjig razvidno in kaj vse mora ukreniti poslovodstvo, nadzornik in lastnik, da zagotovi tekoče in trajno likvidnost in solventnost družbe. Če  poslovodje in nadzorniki ter lastniki ne  ravnajo po strokovnih pravilih, so po ZFPPIPP celo odškodninsko odgovorni za svoje izigravanje načel dobrega gospodarjenja. Prav to izigravanje načel dobrega gospodarjenja, ki ga v zadnjem času mnogi avtorji označujejo kot pojav FINANČNEGA PRIMITIVIZMA, revizorji ne vidijo, ali ga nočejo videti, vsekakor pa se izogibajo v finančnem primitivizmu iskati vzrok za krizo slovenskega gospodarstva.

 Tako nam  Nevenka  Kržan v tipični govorici  revizorjev ne razlaga vzrokov, temveč  ugotavlja prezadolženost gospodarstva, neustreznost strukture virov sredstev, neustreznost inštrumentov varovanja kreditnih obveznosti, kratkovidnost lastnikov in bank pri najemanju tako imenovanih »tajkunskih kreditov« in še kaj takega. Banke so krive, ker so za dolgoročne namene odobravale kratkoročne kredite, jih neustrezno zavarovale z zastavo delnic in ker sedaj, ko morajo same vrniti denar na medbančnem trgu tujim bankam, terjajo vračilo  zapadlih kreditov od svojih kreditojemalcev, ki seveda  svojih dolgov ne morejo poravnati, ker nimajo več denarja, ki so ga že zapravili ali pa spravili na privatne račune v davčnih oazah. Ničesar ne izvemo, kakšno vlogo je v vseh procesih zadnjih let imela ekonomska politika države, kako so pristojni organi – od Urada za preprečevanje pranja denarja, Računskega sodišča  do policije, zloglasne SOVE, do tožilstva in Davčne uprave – opravljali svoje pristojnosti.

Predstavljajmo si, da lastniki privatiziranih podjetij  ne bi izčrpavali podjetij, ki so jih kupili z tajkunskimi  krediti in da bi banke pod diktatom Banke  Slovenije dosledno po KPFN zahtevale revizorska poročila in bi pooblaščeni revizorji, kot na primer KPMG, dosledno ugotavljali pojave finančnega primitivizma. V tem primeru  »tajkuni« ne bi mogli pridobiti lastninskih upravičenj izčrpati (beri okrasti) lastnih podjetij. Nadalje si predstavljajmo, da bi v bankah in družbah v večinski lasti države, revizorji državo kot lastnika korektno seznanili s revizorskimi razkritji o tem, kako politično in klientelistično nastavljeni menedžerji ob sodelovanju nadzornikov veselo kradejo javno premoženje in ga veselo  trošijo za  plačevanje astronomskih honorarjev za poslovna in pravna svetovanja, za mnogo preplačana zemljišča, za absurdne prekoračitve investicij doma in v tujini, za izigravanje javnega naročanja in za delitve visokih plač sami sebi in svojim podrepnikom, namesto da bi ustvarili dobiček za proračun.

Uveljavljanja te predstave v praksi si ne moremo zamisliti, saj po teoriji Nevenke Kržan, vse to ni stvar revizorjev. Za kaj takega revizorji niso poklicani, še manj plačani. Za kaj pa so poklicani in za kaj so plačani? Jasen odgovor je naslednji: za to, da potrdijo, kar želi lastnik, delničar slišati.

Pošten lastnik hoče vedeti, kaj se z njegovim premoženjem dogaja, nepošten delničar pa hoče imeti potrdilo, da je na videz vse lepo in prav in da lahko skrije resnico, saj hoče še naprej zlorabljati  lastninska upravičenja. Direktor v javnem podjetju ali podjetju v javni lasti pa je usmerjen predvsem na to, kako bi javno premoženje pretočil v ta prave žepe. Ker poštenih lastnikov pri nas ni, ali pa so v izraziti manjšini, ker je samo nekaj podjetij ekonomsko zdravih, se revidiranje seveda reducira na  pomoč pri zlorabah vseh oblik finančnega primitivizma. Še več, kolikor revizorji v svoji intelektualni nepoštenosti sodelujejo pri skrivanju resnice in ne opozarjajo na ravnanja finančnega primitivizma, toliko so neposredno soodgovorni za krizo, v kateri smo.

Toda samokritično preverjanje lastnega poslanstva ni domena revizorjev. Veliko raje nam razlagajo, potem, ko je že prepozno, kaj vse bi banke morale storiti, pa niso in kaj vse bi morali storiti uprave  gospodarskih družb, da ne bi podjetja celih panog končale v stečajih. Revizorje pač ne skrbi, koliko bo brezposelnih in v kakšni bedi bo živela večina Slovencev. Bolj se ukvarjajo z vprašanjem, ali bodo deležni svojega kosa kolača, ko bodo v privatizaciji, ki je državi še preostala za prenose terjatev na slabo banko.

Tako nam Nevenka Kržan pod krinko neodvisnosti revizorja sugerira obvezno najmanj tri-letno, namesto eno-letno angažiranje revizorja. Lepo. Revizorska hiša se pogodi z revidiranim podjetjem, da bo kar tri leta in ne le eno leto v revizorskih poročilih krila finančni primitivizem. Tako bo seveda honorar za triletno sodelovanje večji in bo interes dobrega poslovnega sodelovanja pri siromašenju slovenskega gospodarstva še ugodnejši. Tako bodo  delničarji rešeni vsakoletnih skrbi poiskati strokovnega revizorja, ki bo strokovno po revizorskih standardih potrdil verodostojnost računovodskih izkazov, ter osrečil banke, da bodo odobrile še en kratkoročni kredit po oderuških obrestih, ki ga tako in tako ne bodo dobile vrnjenega in ga bo prej ali slej prevzela država v breme davkoplačevalcev.

Oglejmo si še konkreten primer.  Ivan Zidar naj bi s tajkunskim prevzemom SCT, tako kot ostali takoimenovani  tajkuni bil nekakšen model glavnega krivca za gospodarski polom slovenskega ekonomskega sistema. Ja, s kreditom NLB je Zidar res delno financiral prevzem osnovnega kapitala SCT, ki je skupaj nominalno znašal ca. 7 mio evrov. Kot prevzemnik in večinski lastnik je skupaj s preostalima članoma uprave (Meze in Jamnik) s tem prevzemom dobil legalno pravico razpolagati s prometom družbe, ki je še v letu 2008 presegal 800 mio evrov in v letu 2010, ko je SCT  predlagal prisilno poravnavo, je še vedno presegal 300 mio evrov. Zidar je najete kredite za nakup delnic SCT NLB odplačal in je ta znesek drobiž v primerjavi z višino kreditov in garancij, ki jih je najel oziroma pridobil SCT za financiranje svojega poslovanja, v katerem je denar odtekel neznano kam.

Pooblaščeni revizorji niso opazili, kako je v nekaj letih podjetje z 800 mio evrov letnega prometa in visoko vrednostjo dobljenih naročil tonilo v nelikvidnost in nesolventnost. Nihče ni opazil, da SCT uničuje množico podizvajalcev in da ne plačuje plač zaposlenim. Nihče ni opozoril, da vse to vodi v nujen propad nosilca gradbeništva v Sloveniji in izgubo več deset tisoč delovnih mest. Ne, izčrpavanje podjetja revizorjev ni zanimalo, niso ga opazili in so o tem pojavu dosledno molčali.

Seveda niso bili edini. Enako so ravnale banke, ki so dobile revidirane bilance in niso opazile resnice, pač pa so raje verjele varljivemu videzu. Kaj sta storili SOVA in Policija, ki sta, kot lahko razumemo iz afere »čista lopata«, nenehno prisluškovali vsem telefonom vodilnih SCT-jevih  delavcev, na čelu z Zidarjem? Ali posebni davčni urad in urad za preprečevanje pranja denarja res nista  opazila  nobenih anomalij? Mar ministri in predsedniki strank, ki so redno zahajali  k Zidarju v avdienco, niso opazili, kaj se godi in so se res zadovoljili s tem, po kar so k Ivanu Zidarju prišli? Je to bil res samo prijazen klepet in dobra kavica ali nemara še kaj več? O vsem tem revizorji molčijo. Kdo ve, če ne revizor, ta pa ve, ali pa bi moral vedeti, a molči.

Ekonomisti radi simulirajo in se zelo radi igrajo s številkami in izračunavajo, kaj bi bilo, če bi bilo. Predstavljajmo si, da bi SCT in slovensko gradbeništvo in vse ostalo gospodarstvo  bilo, kar bi moralo biti, če ne bi bilo primitivizma in bi pravni red v Sloveniji funkcioniral nekako tako kot pri smiselno podobnih predpisih in istih revizorskih standardih funkcionira sistem v nordijskih državah ali Švici ali Nemčiji. Trenutno bi imeli  skoraj polno zaposlenost, proračun ne bi bil odvisen od  milosti finančnih trgov, javni sektor bi prejemal dostojne plače in gospodarstvo bi bilo suvereno v rokah Slovenije in njenih državljanov.  Seveda pa direktor Koprske banke v tem primeru ne bi mogel trditi, da je najmanj 10 milijard evrov iz Slovenije v zadnjih letih odteklo v davčne oaze. Koliko je tega denarja res šlo iz slovenskega gospodarstva, ve Banka Slovenije, ki spremlja plačilni promet poslovnih bank. Če tega ne ve Banka Slovenije, pa bi to lahko ugotovili strokovni revizorji, ki bi revidirali poslovanje slovenskih bank po mednarodnih ali po slovenskih standardih. V tem primeru vsekakor ne bi bila resno ogrožena ustavna pravica do socialne varnosti vseh državljanov in Slovenija bi bila pravna država.

Vsekakor ni mogoče pričakovati, da bi slovenski ekonomisti in vsi markantni ekonomski inštituti skupaj zmogli simulacijo, ki bi razkrila resnico in razgalila žargon pravšnjosti kot ga skupaj s političnimi elitami govorijo tudi revizorji. Evidentno je namreč, da to ni pristojnost poklicanih, saj za kaj takega jih ne bo nihče plačal. Tudi pravosodje na čelu z ministrom za pravosodje in policija na čelu z ministrom za notranje zadeve nista pripravljena v okviru svojih pristojnosti opaziti enostavnega dejstva, da tonemo v revščino predvsem zato, ker vsi govorimo žargon pravšnjosti in dosledno nočemo ravnati po veljavnih predpisih v skladu z načeli dobre vere in poštenja.

 Nevenki Kržan moramo biti hvaležni za njen intervju, saj je neposredno razgalila žargon govorjenja in intelektualno nepoštenega mišljenja, ki dosledno ščiti  roparske elite v škodo večine in zlasti v škodo javnih financ. Njen intervju provocira intelektualno poštene ekonomiste in pravnike ter  družboslovce in vse ljubitelje resnice  k razumnemu premisleku družbene stvarnosti in k jasnemu odgovoru, kaj moramo storiti, da dosežemo nivo Nordijcev in da ne pademo v bedo in kaos, kamor bi nas rade pripeljale desne in leve do sedaj vladajoče politične elite, navkljub vsem protestom in vstajam razjarjenega ljudstva.

%d bloggers like this: