• The Post-1980 Rise of Extreme Inequality in America – Brad DeLong
• Is Piketty all wrong? – Paul Krugman, New York Times
• Spillovers from systemic bank defaults – vox
• Screening technologies disadvantaged job applicants – vox
• Conservative Reformers Still Don’t Have a Plan for Wall Street – Rortybomb
• Historical Echoes: The Trouble with Money – Liberty Street Economics
• Longer Lives and Retirement Finance Challenges – Tim Taylor
• Q&A: David Autor on inequality among the “99 percent” – MIT News
• Congress Is Blowing a Huge Opportunity to Rebuild America – David Dayen
• The wages of low pay – David Cay Johnston

Chris Giles iz Financial Timesa si je vzel čas in naredil hvalevredno analizo podatkov, ki jih Thomas Piketty uporablja v svojem presenetljivem bestsellerju “Capital in the Twenty-First Century“. Piketty je vse podatke in izračune dal na spletno stran knjige, da bi jih podvrgel kritični analizi kolegov in z namenom, da bi izboljšali obstoječe serije podatkov o porazdelitvi bogastva in dohodkov po državah.

Giles je po analizi podatkov zapisal, da je Piketty naredil precej napak pri analizi podatkov, da ima ponekod napake v izračunih, drugje pa se sklicuje na napačen vir. Giles te napake primerja z napakami Reinharove in Rogoffa, ki so jih odkrili lani. Toda po lastni analizi alternativnih podatkov je Giles prišel do zelo podobnih rezultatov kot Piketty (razen za Evropo, kjer ni zaznal bistvenega povečanja neenakosti po letu 1970).

Spodaj z namenom transparentnosti na kratko povzemam glavne ugotovitve Gilesa, odgovor Pikettyja, neodvisen povzetek obtožb s strani Justina Wolfersa ter kritiko Gilesa s strani Paula Krugmana, oboje v New York Timesu.  Nadaljujte z branjem→

Italijanski politiki so v obupu nad mlahavim BDP prišli na genialno idejo, kako povečati BDP: Italijanski statistični urad Istat je napovedal, da bo v izračun BDP za leto 2014 vključil tudi podatke o dohodkih iz nezakonite trgovine z mamili in prostitucije ter tihotapljenja tobačnih izdelkov in alkohola. Na ta način bi lahko BDP dvignili za 1 do 2%, potencialno pa tudi za skoraj 11%. Nadaljujte z branjem→

Simona Toplak je danes v Financah Jožeta Mencingerja označila kot levega fašista, ker je volilce razdelil na “volilce desnih strank” in na “normalne volilce” (originalna izjava je tukaj).

Hm, to me je malce zaskrbelo, če nisem po analogni logiki tudi jaz fašist. Tudi jaz sam pri sebi razvrščam ljudi na normalne in na politike. Pri čemer kot nenormalnost jemljem kriterij, da se za vstop v politiko odločajo ljudje, ki niso dovolj sposobni, da bi si s svojim znanjem in kvalifikacijami zagotovili spodobno in dovolj dobro plačano službo oziroma delo, zato iščejo obvode, da bi se kljub šibkim kvalifikacijam pririnili do korita. Sam pri sebi torej delim ljudi na “normalne” in na “nesposobne koristoljubneže”. Nadaljujte z branjem→

Mark Thoma o tem, kako so empirični testi ovrgli zmotno trditev neoklasične teorije, da monetarna politika nima vpliva na ekonomijo (glavni zagovornik nevtralnosti monetarne politike je bil nobelovec Robert Lucas):

Many people believe there has been no progress in economics, but that isn’t true. For example, one of the most important questions in the 1970s and 1980s was whether monetary policy could be used to stabilize the macroeconomy. One popular theoretical model, known as the New Classical model, implied that monetary policy could not affect output and employment, and hence was of no use in trying to offset cyclical fluctuations in these variables.

Economists call this “money neutrality.” A competing theoretical model, the Keynesian model, asserts that money is non-neutral. In these models, monetary policy is a useful tool to stabilize fluctuations in output and employment. Nadaljujte z branjem→

Robert Skidelsky pravi, da je za padajoče stopnje rasti BDP v razvitih državah kriv izpad zasebnih investicij zaradi padajoče stopnje dobičkonosnosti. Posledica tega je sekularna stagnacija. Po njegovem bi izpad zasebnih investicij morala nadomestiti država z naložbami v infrastrukturo in subvencioniranjem zasebnih naložb. Nadaljujte z branjem→

Kot poroča Der Spiegel, naj bi ECB na zasedanju 6. junija letos naredila naslednji korak v eksperimentiranju z monetarno politiko. Vse z namenom, da bi spodbudila stagnirajoče ali celo upadajoče investicije in spodbudila okrevanje v evro območju. Po eni strani naj bi vodilno obrestno mero znižala iz praktično nič (0.25%) na absolutno ničlo (0%), po drugi strani pa naj bi prvič v zgodovini centralnega bančništva uvedla negativno obrestno mero za bančne vloge pri ECB. To efektivno pomeni davek za banke, ki denar parkirajo pri ECB.

Toda to ne more rešiti problema nizkega kreditiranja bank. Zakaj ne? Nadaljujte z branjem→

Aleš Praprotnik

L. Randall Wray se v zanj značilnem cinično zabavnem slogu v zadnjem članku sprašuje, ali je progresivno višanje davkov (predvsem seveda premožnemu 1 %) pravo zdravilo za kronično povečevanje neenakosti, katere pojav je v javne debate spravila knjiga Thomasa Pikettyja. Wray misli, da ne. Po njegovem mnenju ima redistribucija slabe stranske učinke in ni učinkovita, je draga, poleg tega pa naj bi prav tako delila ljudi. Nadaljujte z branjem→

John M. Keynes je v Splošni teoriji (1936) zanikal veljavnost Sayevega zakona (vsaka ponudba vedno najde povpraševanje) in pokazal, da brezposelnost (neravnotežje) v času depresije lahko traja v nedogled, to persistentnost brezposelnosti v času negotovosti pa pripisal “živalskim nagonom” investitorjev in njihovim samo-izpolnjujočim pričakovanjem. Roger Farmer je leta 2012 v članku “Animal Spirits, Persistent Unemployment and the Belief Function” te živalske nagone vgradil v mikrofundiran makro model, ki omogoča multipla ravnotežja in pokazal, da ta model bolje pojasnjuje dogajanje v ameriškem gospodarstvu kot novo-keynesianski model z “lepljivimi cenami”.

V še vročem članku “A demand-driven search model with self-fulfilling expectations” pa Paolo Gelain in Marco Guerrazi testirata Farmerjev model in pokažeta, da so v ozadju oscilacij ameriškega gospodarstva v zadnjih 30 letih šoki v povpraševanju (in ne ponudbeni šoki, kot uči standardna neoklasična teorija) in da je tudi v ozadju zadnje Velike recesije velik povpraševalni šok: Nadaljujte z branjem→

Ricardo Hausmann v odličnem članku razloži, zakaj so nasveti glede nujnosti specializacije tako nevarni. Specializirajo se posamezniki v veščinah, kjer so najboljši, toda mesta ali države se morajo čim bolj diverzificirati in pri tem uporabiti visoko učinkovite specializirane posameznike. Teorije, ki priporočajo specializacijo v panogah, kjer ima država trenutno primerjalne prednosti, so nevarne in vodijo v dolgoročno zaostajanje.

O tem bom sicer več pisal v eni od prihodnjih kolumen, kjer se bom lotil problematičnosti Smith-Ricardove teorije primerjalnih prednosti in pokazal, v čem je bil njen namen in zgodovinski nateg. Nadaljujte z branjem→