• Stop-Go Austerity and Self-Defeating Recoveries – Paul Krugman
• The IMF, Greece and economic reality – Simon Wren-Lewis
• Irrelevant Things Matter in Economic Behavior – Richard Thaler
• JM Keynes: Social Philosophy and the General Theory – Brad DeLong
• Do Agricultural Conditions Matter for Institutions? – Growth Economics
• Deep poverty and its consequences – Brookings Institution
• Rent-Seeking, Price-Taking Competition, and Paul Romer – Brad DeLong
• Labour power sets the neutral real rate – Vox EU
• What I Missed – Paul Krugman
• Some International Minimum Wage Comparisons – Tim Taylor

Bine Kordež

Trenutno so med delodajalci in sindikati aktualne razprave o višini minimalne plače ter upravičenosti ali naj se razna dodatna izplačila (dodatek za nočno, nadurno delo, za stalnost in podobno) vštevajo vanjo ali ne. Pogosto pa je na dnevnem redu tudi vprašanje, kaj narediti z nadomestili stroškov, do katerih so zaposleni upravičeni po zakonu in kolektivnih pogodbah (nadomestilo za prevoz na delo, za prehrano in regres za letni dopust). Obveznosti izplačevanja teh nadomestil v večini drugih primerljivih držav namreč ni in je to prepuščeno interni politiki nagrajevanja v podjetju. Zaradi tega so logične pobude in predlogi, da bi tovrstno prakso opustili tudi v Sloveniji in jo (mogoče, vsaj delno – odvisno od predlagatelja) nadomestili z ustrezno višjimi rednimi plačami. Kakor je sicer primerljivost z okoliškimi državami zaželena, pa bi bila takšna sprememba skorajda neizvedljiva. Nadaljujte z branjem→

Včeraj zvečer je Financial Times tudi uradno objavil, kar naj bi se pogovarjali na sestanku evroskupine pred desetimi dnevi v Rigi, in sicer da je vodja ekonomskega oddelka IMF za Evropo, Poul Thomsen, finančnim ministrom evrskih držav povedal, da bo najbrž potreben delni odpis dolgov Grčiji. V nasprotnem primeru IMF naj ne bi sprostil naslednje tranše pomoči Grčiji (približno polovico 7.2 mlr evrov skupne pomoči). Razlog za zahtevo IMF so najnovejši podatki, ki kažejo, da naj bi letošnji grški primarni saldo (proračunski saldo, očiščen izdatkov za obresti) namesto načrtovanega presežka v višini 1.5% BDP izkazoval primanjkljaj v višini 2.5 do 3% BDP. Po domače povedano, to pomeni, da naj bi se letošnji grški javni dolg (kot % BDP) še povečal, namesto, da bi se zmanjšal. IMF ima težave s tem, ker to pomeni, da grški javni dolg tudi na papirju ne kaže vzdržnosti. Nadaljujte z branjem→

Stagnacija (povprečnih) plač v razvitih državah je resen problem, kajti zaposleni so tudi potrošniki. In če zaposlenim ne rastejo dohodki, tudi povpraševanje (in s tem BDP) ne more rasti. Razen če se zaposleni z nizkimi plačami divje zadolžujejo, kar pa je bil eden izmed razlogov za finančno krizo v ZDA. The Economist je pripravil zelo dober in uravnotežen članek o tem, zakaj plače stagnirajo ter kako jih dvigniti, brez da bi prizadeli zaposlenost. Nadaljujte z branjem→

Prvi nauk “Kovačičleaks” je v izkazani matrici delovanja našega najbolj ljubljenega bivšega predsednika vlade. “Smoking gun” in blagajniške prejemke je v takšni matrici seveda praktično nemogoče najti. Drugi nauk te afere pa je seveda v neuspešnosti takšne matrice delovanja avtokratskega predsednika. Razlika med nedavno preminulim “večnim singapurskim premierjem” (Lee Kuan Yew), ki je 40 let “vedel vse in odločal o vsem” v otoški državici, in našim najbolj ljubljenim bivšim predsednikom vlade, ki je prav tako “vedel vse in odločal o vsem“, je v cilju njunega angažmaja. Medtem ko je Lee Kuan Yew imel vizijo uspešnega razvoja Singapurja in je v ta namen z drastičnimi ukrepi izkoreninjal korupcijo, je naš najbolj ljubljeni bivši predsednik vlade korupcijo institucionaliziral na najvišji ravni. Zato je Singapur z minimalno dozo korupcije prosperiral, Slovenija z institucionalizirano korupcijo pa bi kmalu pristala na cevkah “tuje pomoči”. Iz tega vidika je Slovenija namesto Singapurju zelo podobna žalostnim zgodbam afriških avtokratskih režimov.

Ampak vse to smo itak že vedeli. Tudi brez “smoking gun”, blagajniških prejemkov in objavljenih prisluhov. Nadaljujte z branjem→

Ben Bernanke, bivši predsednik Fed, je velik gospod. In gosposki je tudi njegov način komuniciranja, čeprav ima zelo izpiljena stališča. Odkar je pred enim mesecem začel pisati blog na Brooking Institution, se je zapletel v številne diskusije s kolegi. Že takoj v v drugem postu o sekularni stagnaciji se je zapletel z Larryjem Summersom in Paulom Krugmanom, napadel nemški trgovinski merkantilizem kot vzrok evrske krize itd. Toda na zelo akademski, ali če hočete, gosposki način.

In enako gosposki je njegov odgovor na uvodnik Wall Street Journala (WSJ), ki je prejšnji teden Fed obtožil, da je kriv za počasno rast. WSJ, ki je kot skrajno konzervativni oziroma desničarski zastopnik interesov lastnikov kapitala, že od izbruha finančne krize napovedoval izbruh hiperinflacije zaradi ekspanzivne monetarne politike (ki pa ga kar ni in ni bilo), je tudi tokrat izkoristil nizko rast v prvem četrtletju 2015 kot povod za komentar, da je Fed preveč optimističen v gospodarskih napovedih in da ekspanzivna monetarna politika očitno ne daje željenih rezultatov, zato je treba z njo prekiniti. No, Bernanke je odgovoril zelo gosposko, da napovedovanje očitno ni lahka zadeva, kar WSJ zelo dobro ve, ker je že od leta 2006 napovedoval izbruh inflacije (bodite pozorni na besednjak, Bernanke sploh ne omeni, da do napovedanega izbruha inflacije ni prišlo, vendar je njegov sarkazem nad WSJ očiten): Nadaljujte z branjem→

Bine Kordež

Med privatizacijskimi zgodbami je ena najbolj aktualnih vsekakor prodaja Nove kreditne banke Maribor d.d. (NKBM). V medijih smo tako zasledili informacijo, da naj bi banko kupil sklad Apollo za okoli 200 milijonov evrov, kar pa so odgovorni zanikali. Pomanjkanje javnih informacij (kar je v fazi pogajanj sicer razumljivo) sproža pri tako vroči temi dodatne špekulacije. In z njimi se samo krepijo ideološki tabori zagovornikov in nasprotnikov prodaje državnega premoženja. Tako levica prodajam nasprotuje, predvsem zaradi očitka o domnevni razprodaji, bolj pa ji je naklonjena desnica (vsaj del), ki v njej vidi prekinitev dosedanjih klientelističnih povezav. Značilno je tudi dejstvo, da se v krog nasprotnikov prodaje povezujejo predvsem starejše generacije, medtem ko mlajše v prodaji vidijo prekinitev dosedanje prakse slabega upravljanja državnih podjetij (ta oceno je sicer skupna vsem).

Vendar se v tem tekstu se ne bi opredeljeval do načelnih stališč glede prodaje državnega premoženja, predstavil pa bi nekaj zanimivih podatkov o finančnem položaju NKBM, kot jih lahko razberemo iz letnih poročil. Ti vsekakor nakazujejo neko drugačno vrednost banke, kot jih sicer lahko zasledimo v medijih, zaradi česar tudi nekoliko provokativen naslova teksta (o tem več na koncu). Nadaljujte z branjem→

• WSJ Editorial Page Watch: The Slow-Growth Fed? – Ben Bernanke
• An assessment of the state of the world economy – Olivier Blanchard
• An Even More Dismal Science – Brad DeLong
• Austerity and British Inflation – Paul Krugman
• The US as a Debtor Economy – Tim Taylor
• Signs of Strengthening Wage Growth? – macroblog
• Paul Romer on Growth Theory and ‘Work That is Scientifically Unjustifiable’
• The Taylor Rule: A benchmark for monetary policy? – Ben Bernanke
• Bernanke and the Inflationistas – Paul Krugman
• A Little Disruption, Big Economic Shocks – Noah Smith
• Bob Solow on rents and decoupling of productivity and wages – Branko Milanovic
• The austerity delusion – Paul Krugman
• Is climate policy compatible with Tesla’s battery? – Digitopoly
• Ten Take Aways from the “Rethinking Macro Policy” – Olivier Blanchard
• Needed: New Economic Frameworks for a Disappointing New Normal – Brad DeLong
• Why manufacturing? – Updated Priors

Jure Jež

Nista še minila dva tedna od »elegantnega zaključka Slovenske pivovarske zgodbe«, nakupa Skupine Pivovarne Laško s strani Heinekena, ko se Petra Sovdat v svojem prispevku v Financah sprašuje ali ima Heineken pri prevzemu Skupine Pivovarne Laško problem? In tisti, ki spremljamo sago o »križevem potu« slovenske pivovarske industrije in naivno verjamemo, da morda nekje še obstaja pravica, smo o tem prepričani. Ne samo zato, ker o koncentraciji na trgu piva v Sloveniji nikakor ne sme odločati Evropski varuh konkurence, ki bi kot upoštevni trg opredelil celotni trg EU, ampak predvsem zato, ker bi želeli dati slovenskemu varuhu konkurence možnost »popravnega izpita«. Vsekakor so kriteriji za izbiro pristojnega odločevalca na strani slovenskega varuha (leta 2014 so bili prihodki Skupine Pivovarne Laško 251,7 mio EUR- skupaj s prihodki Radenske in prodajo vseh družb skupine tudi izven EU). Meja za odločanje Evropskega varuha konkurence pa je 250 mio EUR prihodkov prevzemne tarče in 5 mrd EUR prihodkov prevzemnika. Nadaljujte z branjem→