Z ozirom na včerašnji komentar Temnejša plat učbeniških koristi proste trgovine, kjer govorim o omejitvah sklepanja o koristih in izgubah proste trgovine zgolj na podlagi simplističnih ekonomskih modelov, kot je denimo Ricardov model, pa je treba vedeti, da gre za teoretski koncept, ki je (ob vseh idealnih predpostavkah) nastal v določenem zgodovinskem kontekstu. In ta kontekst je ključen za razumevanje njegovega delovanja v praksi.

Zavedati se je treba, da so mnoge »ekonomske zakonitosti« veljavne zgolj v zelo specifičnih razmerah in da so se oblikovale v določenem zgodovinskem kontekstu. Učbeniški primer, da se prosta trgovina splača vseh državam, ki ga na primeru Smith-Ricardovega koncepta absolutnih oziroma primerjalnih prednosti tako široko uporabljamo kot argument, da morajo države popolnoma liberalizirati svojo trgovino, je nastal izključno zaradi potrebe Anglije v 18. stoletju, da pride do zlata, ki ga je Portugalska ropala v Južni Ameriki. Anglija se je v sporazumu s Portugalsko iz leta 1703 zavezala, da bo znižala carine na uvoz portugalskega vina za eno tretjino glede na uvoz vina iz Francije, medtem ko se je Portugalska zavezala, da ne bo uporabljala višjih carin za uvoz tekstila iz Anglije kot za uvoz iz drugih držav. Ta navidezno bolj ugoden sporazum za Portugalsko pa je bil vendarle velik pogajalski dosežek za Anglijo, saj Portugalska niti približno ni mogla z vinom pokriti uvoza tekstila iz Anglije. Ker so takrat države trgovino plačevale v zlatu, je bil sporazum zelo eleganten način, da je Anglija leto za letom črpala portugalske zaloge zlata. Nadaljujte z branjem→

Drama glede grškega bankrota se približuje koncu. Morda bo grška vlada tokrat še izbrskala zadnje novčiče iz vseh šparovčkov javnih podjetij, agencij in pokojninskih skladov, da izplača plače v javnem sektorju in pokojnine, toda maja ne bo prebrodila. Takrat mora poplačati tudi dva obroka kredita do IMF. Bankrot Grčije je vprašanje mesecev. …če bodo države kreditodajalke, IMF in ECB še naprej vztrajale pri tem, da mora Grčija pristati na vse pogoje. Toda ti pogoji so, kot ugotavlja tudi Paul De Grauwe, v pretežni meri nerazumni in so vzrok za to, da je Syriza prišla na oblast.

V naslednjih tednih sta na voljo predvsem dve opciji. Prvič, da nova grška vlada sprejme nerazumne pogoje evroskupine, IMF in ECB ter jih potrdi na referendumu. V tem primeru bo vlada dobila nekaj milijard likvidnosti, kar pa ne bo ničesar rešilo in se bo problem zgolj zamaknil za 3 ali 4 mesece. Kajti to ne bo spodbudilo rasti, potrebne za povečanje fiskalnih prihodkov. Ali drugič, da grška vlada uvede bone (ali “grške evre”) kot notranje plačilno sredstvo in z uvedbo paralelne valute de facto izstopi iz evrskega območja. V slednjem primeru sledi zaprtje pipic izredne likvidnostne pomoči ECB za grške banke, to pa seveda tudi, da bo morala grška centralna banka posredovati z lastno neomejeno likvidnostjo bankam. Nadaljujte z branjem→

Tudi v ZDA se je razplamtela razprava o intenzifikaciji proste trgovine s pacifiškimi (TPP sporazum) in evropskimi državami (TTIP sporazum). Bistvo sporazuma ni v znižanju carin, kajti te so zaradi WTO že izjemno nizke (pod 1.5%), pač pa v znižanju necarinskih ovir pri vstopu na trg (predvsem harmonizacija tehničnih, varnostnih, fitosanitarnih in drugih standardov) ter v predpisih glede varovanja intelektualne lastnine (podaljšanje patentne zaščite) in glede reševanja sporov (zloglasni ISDS sporazum). Glede na to, da smo s kolegoma Črtom Kostevcem in Tjašo Redek za vlado naredili študijo glede učinkov sporazuma TTIP na slovensko gospodarstvo, se izogibam javni diskusiji o tem sporazumu. Bi pa opozoril na trhlost simplističnih argumentov nekaterih zagovornikov obeh sporazumov, saj s tem diskusiji o obeh sporazumih delajo več škode kot koristi. Nadaljujte z branjem→

Pred dvema desetletjema so mnogi zagovorniki liberalizacije trga električne energije napovedovali velike pozitivne učinke iz tega naslova. Ločitev dejavnosti proizvodnje, prenosa, distribucije in prodaje električne energije naj bi povečala učinkovitost celotnega procesa. Raziskovalca Severin Borenstein (UC Berkley) in James Bushnell (UC Davis) sta v še sveži raziskavi pregledala učinke deregulacije in liberalizacije trga z električno energijo v ZDA 20 let kasneje in prišla do zanimivih (in dokaj pričakovanih) ugotovitev: (a) deregulacija je bila politično motivirana v pričakovanju povečanih rent, (b) deregulacija je privedla do povečane učinkovitosti v proizvodnji, ne pa tudi do znižanih cen, (c) znižanje cen elektirične energije je bolj posledica eksogenih dejavnikov (predvsem napredka v tehnologiji proizvodnje in dinamike gibanja cen zemeljskega plina), ne pa deregulacije, in (d) podobna dinamika je razvidna tudi glede politike spodbujanja obnovljivih virov energije (predvsem fotovoltaike), ki je profitabilna za zasebnike, vendar pa zelo draga za družbo.
Nadaljujte z branjem→

S tem komentarjem si ne bom ustvaril prijateljev. Nasprotno. Toda v času vulgarnega populizma mora kdo tudi pobrskati za zrncem razuma onstran všečnosti na prvo žogo. In ponovno aktualna diskusija o (ne)prostovoljnem članstvu v zbornicah spada med takšne teme. Na prvi pogled se zdi jasna kot beli dan. Vendar niti slučajno ni tako preprosta, kot se zdi. Preberite in presodite.

Če naredite anketo med ljudmi o tem, ali naj bo članstvo v raznoraznih zbornicah in združenjih prostovoljno ali ne, boste seveda v vsaj 80 odstotkih dobili odgovor, da je treba obvezno članstvo ukiniti. Toda še večji odstotek podpore boste dobili, če ljudi v anketi ali na referendumu vprašate, če so za ukinitev davkov. Pa vendar ne gre nihče ljudi tega spraševat. Tudi referendum o takšnem vprašanju bi bil iz ustavnega vidika nedopusten.
Nadaljujte z branjem→

Stanko Štrajn

V dolgem intervjuju v Dnevniku sta nam viceguvernerka Mejra Festić, Bine Kordež pa v intervjuju v Delu in v mnogih prispevkih objavljenih v Damijanovem blogu, spregovorila o mnogih aktualnih temah slovenskega gospodarskega dogajanja od osamosvojitve do danes, o katerih je zlasti v zadnjih nekaj mesecih v slovenskih medijih možno zaslediti burno razpravljanje makroekonomistov, politikov, bančnikov, managerjev, ogorčenih predstavnikov civilne družbe, skratka vseh ljudi, ki se ukvarjajo z razmislekom o vprašanju zakaj Slovenija gospodarsko propada, zakaj tonemo v revščino in kdo je kriv, da prebivalci prelepe dežele Slovenije dojemamo svoje življenje vedno bolj kot splet »norosti in bolečine«.

Nadaljujte z branjem→

• An Economic Agenda for Hillary Clinton – Mark Thoma
• How Does Ben Bernanke Add Value to Citadel? – Brad DeLong
• Nonlinearity, Multiple Equilibria and Sticky Prices – Roger Farmer
• All Institutions, All the Time? – Growth Economics
• Keynesian Multipliers, Investment Accelerators, and Crowding-in – Brad DeLong
• Breaking down the decline in the U.S. labor share of income – Nick Bunker
• Can we predict happiness? – Robb Rutledge
• Secular Stagnation in the US – Robert Hall
• The Wisdom of Free Trade – Greg Mankiw
• No Price Like Home: Global House Prices, 1870-2012 – Knoll, Schularic & Steger
• Sluggish Wage Growth – Economic Policy Institute
• The Economics of Suspense – NYTimes.com
• Clinton Rules – Paul Krugman

Ashoka Mody, dolgoletni drugi človek ekonomskega oddelka IMF za Evropo, sedaj pa profesor na Princetonu, je po odhodu z IMF, podobno kot nekateri ostali nekdanji člani Boarda IMF, postal glasen kritik “IMF-ovih operacij” v Grčiji. V zadnjem komentarju na Brueglu piše, da bi se moral IMF, ki je svoje napake glede politike do Grčije sicer že priznal, Grčiji tudi uradno opravičiti in ji odpisati dolg. Kot pravi tudi Karl Otto Pohl, nekdanji predsednik Bundesbanke, je bil temeljni cilj reševanja Grčije pred tremi leti zgolj in samo reševanje nemških in francoskih bank, pri čemer je bil dolg do zasebnega sektorja (ki bi ga bilo mogoče s pogajanji zmanjšati) zgolj zamenjan z dolgom do držav in IMF, ki pa ga je težko zmanjšati. Vsi pa vedo, da Grčija tega dolga ne more nikoli vrniti.
Nadaljujte z branjem→

Medtem ko države upnice, ECB in IMF novo grško vlado stiskajo v kotu mišnice, iz katere ni izhoda, pa se finančni minister Yanis Varoufakis še naprej trudi na mednarodnem podiju prepričevati o nujnosti drugačne rešitve za Grčijo. Varoufakis ima iz makroekonomskega vidika nedvomno prav, toda prepričuje napačne ljudi, medtem ko prave ciljne publike njegova izvajanja niti malo ne zanimajo. Schäuble, Draghi in Lagardova z vidnim odporom gledajo skozi njega … in po vsakem razgovoru še dodatno privijajo pipice oziroma ne popuščajo niti za milimeter. Čakajo, da grški vladi, potem ko bo izsrkala vse likvidnostne rezerve pokojninskih skladov, javnih ustanov in državnih podjetij, zmanjka denarja za kruh in pripravljena sprejeti vse pogoje začne beračiti za odmerek infuzije finančne pomoči. Pomoč pod takšnimi pogoji seveda ni rešitev za Grčijo, toda pogajalska taktika mednarodnih inštitucij deluje. In grški konec prihaja točno kot smrt. Nadaljujte z branjem→