Colm McCarthy ima problem z uradnim poimenovanjem evrskega območja kot Evropske monetarne unije. Glede na manjkajoče ključne elemente (prava bančna unija) namreč ne gre za monetarno unijo, pač pa za valutno unijo s skupno centralno banko. Problem seveda ni samo v semantiki, pač v realnih problemih, ki izhajajo iz tega. Pri tem pa tega ključnega manjka tudi nova evropska bančna unija seveda ne rešuje: ne jamči namreč za vloge varčevalcev posamičnih poslovnih bank, evropski reševalni sklad pa je premajhen, da bi lahko rešil banke v primeru večje finančne krize.

Defenders of the Eurozone’s initial design, subsequent management and purported reform invariably refer to the system as a ‘monetary union’. So do academic commentators including the authors of the recent Vox piece on the origins of the crisis. Whether intended or unconscious, this is an abuse of language.

Nadaljujte z branjem→

• Review: Coldplay’s New Album, ‘A Head Full of Dreams,’ Is Blissful and Bittersweet – NY Times
• A Review of Robert Reich’s “Saving Capitalism: For the Many, Not the Few” – Paul Krugman
• The New Supply-Side Economics – Mark Thoma
• A puzzle Janet Yellen cannot solve with a rate rise – Financial Times
• For Any Fed Action on Interest Rates, an Unforeseeable Reaction – Robert Shiller
• Monetary Policy Renormalization – Narayana Kocherlakota
• Financial Stability and Shadow Banks – Stanley Fischer
• The FRBNY DSGE Model Meets Julia – Liberty Street Economics
• Anchors Away (Slightly Wonkish) – Paul Krugman
• The Euro Debate and the Abuse of Language – Colm McCarthy
• What a devolved eurozone should look like – Centre for European Reform
• The Real Value of the ISIS Antiquities Trade – The New Yorker

Tisti, ki ste dlje časa v tem “biznisu”, ste gotovo že slišali za Petra Bofingerja, in sicer kot enega izmed bolj s svojo glavo razmišljujočih nemških ekonomistov. Ta teden je Bofinger lansiral pravo malo bombo, ko je v VoxEU (portalu CEPR) objavil kratko analizo, v kateri dokazuje, kako je Nemčija z namernim in med vlado in sindikati usklajenim paktom pred desetletjem in pol zamrznila nominalne plače in s tem (prek znižanja inflacije) povročila povečanje nemške izvozne konkurečnosti glede na ostale države v evrskem območju. Hkrati je z zmanjšanjem kupne moči plač vplivala tudi na zmanjšanje domačega in uvoznega povpraševanja ter dramatično povečanje nemškega izvoznega presežka in nemškega izvoza kapitala.

Bofinger ni sicer povedal nič takšnega, česar ne bi že vedeli, zanimivo pa je, da je to povedal član peterice nemškega vladnega sveta ekonomskih svetovalcev. Sveta, ki sicer slovi po radikalni konzervativnosti svojih nasvetov (tudi v nedavnem mnenju, kjer so zahtevali konec sedanje ekspanzivne monetarne politike ECB). Bofingerjeva analiza se zato bere kot nekakšno njegovo ločeno mnenje.

Večina v Nemčiji in najbrž večina ljudi tudi pri nas, sploh pa v raznih strokovnih gospodarskih združenjih, meni, da s to nemško politiko ni bilo nič narobe. Kaj je slabega v tem, če vlada, in to v soglasju s sindikati, zamrzne plače? Saj res, kaj je lahko narobe s tem?

Nadaljujte z branjem→

Če slučajno koga zanima moje predavanje glede tega, kako v krizi spodbuditi rast (s strukturnimi reformami ali s povečanim trošenjem), pride do njega s klikom na spodnjo sliko. Te slide lahko vzamete kot ilustracijo h komentarju “Čarovnija strukturnih reform“. Morda bo na tej osnovi lažje razumeti, zakaj v času krize od strukturnih reform ne morete in ne smete pričakovati čudežev.

Strukturne reforme namreč premikajo potencialni output navgor, v krizi pa je problem, ker je agregatno povpraševanje (aktualni output) manjše od potencialnega outputa. To vrzel (output gap) pa je mogoče “pozitivno” zapreti le s povečanjem trošenja. Če ne, se pač potencialni output premakne navzdol (proizvodne kapacitete se zmanjšajo) in “negativno” zapre output gap. Tega pa nihče noče, mar ne? Toda kako to razložiti ideološkim jastrebom?

Bine Kordež

V zadnjem tekstu ob padcu mini davčne reforme sem zapisal, da bi namesto nepreglednega znižanja obdavčitve dodatnih prejemkov zaposlenih, mogoče »vseeno raje premislili o korekcijah davčne lestvice, tudi za ceno manjših prilivov v proračun«. Čeprav sem ocenjeval, da kakega podobnega poskusa z znižanjem dohodnine kot ga bodo uvedli s 1.1.2016 v Avstriji, ne upamo izvesti, se je ministrstvo za finance vseeno odločilo za manjšo korekcijo in znižanjem obdavčitve višjih plač. Menim, da je odločitev dobra, vseeno pa preseneča argumentacija, da gre za razbremenitev srednjega sloja. Ta poudarek smo slišali s strani premiera in praktično ni bilo medija, ki te trditve ne bi ponovil. To preprosto ne drži in zato na kratko nekaj konkretnih številk. Nadaljujte z branjem→

S finančno krizo razmajana, z napačnim “hišnim redom” pahnjena v umiranje na obroke, z begunsko krizo, bodečo žico in mejnimi kontrolami razdeljena – nesrečna, neenotna in nesolidarna EU. V času razcveta imajo pretežne koristi samo nekateri, v času krize pa vsak sam zase rešuje probleme, ki jih ni povzročil. EU je de facto razpadla na nacionalne prafaktorje. Je čas tudi za formalni korak nazaj, v čas pred evro (1999) in pred enotni trg “s štirimi svobodami” (1992)?

Prejkoslej, si bodo voditelji ali pa volilci v posameznih državah morali postaviti ključno vprašanje: Slabi zakon z nesrečnimi partnerji in z “War of the Roses” koncem ali ločeni partnerji (z le nekaj skupnimi pravili obnašanja), ki se spoštujejo?

Nadaljujte z branjem→

• Accounting for differences in Europe’s post-Crisis growth – Vox EU
• Iceland, Ireland, and Devaluation Denial – Paul Krugman
• Iceland’s seven meagre years – Vox EU
• Student Debt in America: Lend With a Smile, Collect With a Fist – Kevin Carey
• Measurement Errors and Monetary Policy – FRB Richmond
• Is this the right way to shrink the state (NHS edition)? – Simon Wren-Lewis
• The ideas of Douglass North – Vox EU
• When is a Bailout not a Bailout – Robert Waldmann
• The Cost of Redistributing Wealth – Noah Smith
• Macro effects of capital inflows: Capital type matters – Vox EU
• Evidence that low real rates will persist – Vox EU

Bine Kordež

Glede na nekaj »dosežkov«, ki jih je v zadnjem obdobju izborila sindikalna stran (sprememba definicije minimalne plače, plače javnih uslužbencev), so morali nekaj doseči tudi delodajalci in odločno zavrnili napovedane spremembe davčne zakonodaje. In ko tako enotno nastopijo predstavniki najuglednejših podjetij ter opozorijo na negativne posledice zmanjšanja davčnih olajšav, si seveda tudi vlada ne upa več vztrajati. Predlog sprememb je umaknjen in minister se bo najbrž trudil najti kak kompromis do naslednjega konca leta (na žalost se takšni predlogi vedno pripravijo zadnji mesec, čeprav je na razpolago celo leto), a napovedal že tudi možnost, da ostane tako kot je (»če bomo našli sprejemljive rešitve, jih bomo, če ne, jih pa pač ne bo«). Odpor proti kakršnikoli ukinitvi dosedanjih ugodnosti je bil torej pričakovan, a poglejmo še nekaj konkretnih številk.

Nadaljujte z branjem→

Noah Smith pravi, da ni zašla samo težkokategorna (makro)ekonomska znanost, pač pa da ne veljajo tudi povsem uvodni učbeniki ekonomije. Tisti, ki jih študentje dobijo v prvem letniku (Economics 101). Ti učbeniki preveč poenostavljeno podajajo ekonomske koncepte kot ekonomske zakonitosti, čeprav gre v mnogih primerih zgolj za lepe teoretske konstrukte, ki pa v praksi ne veljajo. Denimo tisti glede minimalne plače in negativnega vpliva na zaposlenost. Zato Smith predlaga, da bi morali prenoviti tudi osnovne učbenike. Ker je tudi sama ekonomska znanost v zadnjih desetletjih naredila velik preskok od formalne terije k empiričnemu pristopu oziroma od “matematičnih filozofov” k pravim znanstvenikom, bi morali tudi učbeniki temeljiti bolj na empirično dognanih dejstvi in manj na preprostih in nekoristnih pravljicah. Sicer bo nova poslovna elita svoje odločitve temeljila na napačnih in z dejstvi skreganimi koncepti.

Tja, jasno, da se s tem strinjam. Vsa moja predavanja temeljijo na tem, da študenti najprej dobijo teoretično podlago za posamezno področje, nato pa to teorijo prek številnih najnovejših raziskav tudi v praksi preverijo. Teorija nima posebne vrednosti, če je dejstva ne potrjujejo. Še včeraj v makroekonomiji to nilo tako samoumveno, kot se tukaj sliši.

IMF ne preneha s presenečenji – v smislu, da nima več ideoloških težav, da bi spodbujal raziskave in objave ugotovitev svojih raziskovalcev, ki kažejo tudi negativne plati globalizacije. Tokrat sta Furceri & Loungani (ki se ju še najbrž spomnite iz raziskav o vplivu varčevanja na neenakost in vplivu sindikatov na manjšo neenakost) objavila raziskavo, ki kaže, da ima liberalizacija finančnih (kapitalskih) lahko negativne učinke na povečanje neenakosti. Vendar je vpliv na povečanje neenakosti manjši v državah, ki imajo nizko razvit finančni sistem in državah, katerim se je uspelo izogniti finančnim krizam. Kot kažejo druge raziskave, namreč obdobjem povečane liberalizacije finančnih tokov običajno (ali pogosteje) sledijo finančne krize.

Zato je na mestu svarilo IMF, liberalizacija finančnih tokov zaradi njihove velike volatilnosti in velikosti glede na domače gospodarstvo, s seboj nosi tudi velike rizike za gospodarsko in finančno stabilnost, zato bi način liberalizacije morale države ustrezno dizajnirati, da zmanjšajo potencialne rizike.

Nadaljujte z branjem→